revijaIKS.si SPLETNA ZBIRKA PREDPISOV ZVEZA RAČUNOVODIJ, FINANČNIKOV IN REVIZORJEV SLOVENIJE
 
S potrditvijo se boste uvrstili na seznam prejemnikov obvestil Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.
Vaš elektronski naslov nikakor ne bo uporabljen za noben drugi namen. S seznama se lahko kadarkoli izbrišete.
*Označena polja so obvezna.

UL RS 97/07–UPB1 in 64/16 odl. US

 

 

 

Obligacijski zakonik
(OZ)

 

 

 

 

PRVA KNJIGA:

SPLOŠNI DEL

 

 

 

 

 

I. poglavje:

TEMELJNA NAČELA

 

 

1. člen
Uporaba tega zakonika

(1)Ta zakonik vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja.

(2)Za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, se uporabljajo določbe tega za­konika glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu.

2. člen
Dispozitivna narava zakonskih določb

Udeleženci oziroma udeleženke (v nadaljnjem besedilu: udeleženci) lahko uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v tem zakoniku, če iz posamezne določbe tega zakonika ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega.

3. člen
Prosto urejanje obligacijskih razmerij

Udeleženci prosto urejajo obligacijska raz­merja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z us­tavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

4. člen
Enakopravnost udeležencev v
obligacijskih razmerjih

Udeleženci v obligacijskem razmerju so ena­kopravni.

5. Člen
Načelo vestnosti in poštenja

(1)Pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij morajo udeleženci spošto­vati načelo vestnosti in poštenja.

(2)Udeleženci v obligacijskih razmerjih morajo v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.

6. člen
Skrbnost

(1)Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja).

(2)Udeleženci v obligacijskem razmerju mo­rajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).

7. člen
Prepoved zlorabe pravic

(1)Pravice iz obligacijskih razmerij so omejene z enakimi pravicami drugih. Izvrševati jih je treba v skladu s temeljnimi načeli tega zakonika in z njihovim namenom.

(2)Udeleženci v obligacijskem razmerju se morajo pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev.

(3)Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.

8. člen
Načelo enake vrednosti dajatev

(1)Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vza­jemnih dajatev.

(2)Zakon določa, v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice.

9. člen
Dolžnost izpolnitve obveznosti

(1)Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.

(2)Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na pod­lagi zakona.

10. člen
Prepoved povzročanja škode

Vsak je dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.

11. člen
Mirno reševanje sporov

Udeleženci v obligacijskem razmerju si morajo prizadevati, da rešujejo spore z usklajevanjem, posredovanjem ali na drug miren način.

12. člen
Poslovni običaji, uzance, praksa

V obligacijskih razmerjih gospodarskih sub­jektov se za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.

13. člen
Gospodarske pogodbe

(1)Določbe tega zakonika, ki se nanašajo na pogodbe, se uporabljajo za vse vrste pogodb, razen če ni za gospodarske pogodbe izrecno dru­gače določeno.

(2)Gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti.

(3)Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejav­nost, ter samostojni podjetniki posamezniki.

(4)Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo tudi druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo.

14. člen
Drugi pravni posli

Določbe tega zakonika, ki se nanašajo na pogodbe, se smiselno uporabljajo tudi za druge pravne posle.

 

 

 

II. poglavje:

NASTANEK OBVEZNOSTI

 

 

 

1. oddelek:

POGODBA

 

1. odsek:

SKLENITEV POGODBE

I. Soglasje volj

15. člen
Kdaj je pogodba sklenjena

Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavi­nah.

16. člen
Nesporazum

Kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o na­ravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obvez­nosti, se šteje, da pogodba ni bila sklenjena.

17. člen
Obvezna sklenitev in obvezna vsebina pogodbe

(1)Če mora nekdo po zakonu skleniti pogodbo, lahko zainteresirana oseba zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene.

(2)Določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, so sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi.

18. člen
Izjava volje

(1)Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.

(2)Izjava volje mora biti svobodna in resna.

19. člen
Dovoljenje in odobritev

(1)Kadar je za sklenitev pogodbe potrebno soglasje koga tretjega, ga ta lahko da pred sklenitvijo pogodbe kot dovoljenje ali po sklenitvi kot odobritev, če ni z zakonom določeno kaj drugega.

(2)Dovoljenje oziroma odobritev morata biti dana v obliki, ki je predpisana za pogodbe, za katere se dajeta.

20. člen
Pogajanja

(1)Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče.

(2)Vendar odgovarja stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, za škodo, ki jo je povzročila drugi stranki.

(3)Za škodo odgovarja tudi stranka, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo.

(4)Če se stranki drugače ne sporazumeta, trpi vsaka stranka svoje stroške s pripravami za sklenitev pogodbe, skupne stroške pa trpita v enakih delih.

21. člen
Čas in kraj sklenitve pogodbe

(1)Pogodba je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema.

(2)Šteje se, da je pogodba sklenjena v kra­ju, v katerem je imel ponudnik svoj sedež ozi­roma prebivališče v trenutku, ko je dal ponudbo.

22. člen
Ponudba

(1)Ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila.

(2)Če sta pogodbeni stranki po doseženem soglasju o bistvenih sestavinah pogodbe pustili kakšne stranske točke za kasneje, se šteje po­godba za sklenjeno, stranske točke pa uredi, če sama pogodbenika ne dosežeta soglasja o njih, sodišče, ki pri tem upošteva prejšnja pogajanja, prakso vzpostavljeno med strankama in običaje.

(3)Predlog naslovljen nedoločenemu številu oseb, ki vsebuje vse bistvene sestavine, se šte­je kot vabilo k dajanju ponudb, če iz okoliščin ne izhaja drugače.

23. člen
Razstavljanje blaga

Razstavljanje blaga z označitvijo cene se šteje za ponudbo, če ne izhaja iz okoliščin primera ali iz običajev kaj drugega.

24. člen
Katalogi in oglasi

(1)Poslani katalogi, ceniki, tarife in druga obvestila ter oglasi v tisku, z letaki, po radiu, televiziji ali kako drugače niso ponudbe za sklenitev pogodbe, temveč samo vabila k po­nudbi pod objavljenimi pogoji.

(2)Vendar pošiljatelj takšnih vabil odgo­varja za škodo, ki je nastala ponudniku, če brez utemeljenega razloga ne sprejme njegove ponudbe.

25. člen
Učinek ponudbe

(1)Ponudnika veže ponudba, razen če je iz­ključil svojo obveznost, da ostane pri ponudbi, ali če ta izključitev izhaja iz okoliščin posla.

(2)Ponudbo lahko ponudnik umakne samo, če je naslovnik prejel umik, preden je prejel ponudbo, ali sočasno z njo.

26. člen
Do kdaj veže ponudba

(1)Ponudba, v kateri je določen rok, do katerega mora biti sprejeta, veže ponudnika do izteka tega roka.

(2)Rok za sprejem, ki ga je določil ponudnik v telegramu ali pismu, začne teči od dneva, ki je označen v pismu, če v pismu ni datuma, od datuma, ki je na pisemski ovojnici oziroma od datuma, ko je bil telegram oddan na pošto. Rok za sprejem, ki ga je določil ponudnik po telefonu, s teleksom ali z drugimi neposrednimi sredstvi sporočanja, začne teči od trenut­ka, ko naslovnik prejme ponudbo.

(3)Ponudba, dana odsotni osebi, v kateri ni določen rok za sprejem, veže ponudnika toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči ter o njej odloči in da odgovor o sprejemu prispe do ponudnika.

(4)Ponudba dana ustno, v kateri ni določen rok za sprejem, se šteje za zavrnjeno, če ni sprejeta takoj, razen če iz okoliščin izhaja, da ima naslovnik nekaj časa za premislek.

(5)Če rok, določen za sprejem, še ni po­tekel, ponudba preneha veljati, ko k ponudniku prispe izjava o njeni zavrnitvi.

27. člen
Oblika ponudbe

(1)Ponudba za sklenitev pogodbe, za katero zahteva zakon posebno obliko, veže ponudnika samo, če je dana v taki obliki.

(2)To velja tudi za sprejem ponudbe.

28. člen
Sprejem ponudbe

(1)Ponudba je sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo.

(2)Ponudba je sprejeta tudi, če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali če stori kaj drugega, kar na podlagi ponudbe, prakse, vzpo­stavljene med strankama ali običaja lahko šteje za izjavo o sprejemu. Sprejem učinkuje v trenutku, ko je bilo dejanje storjeno, če je bilo storjeno v rokih, ko ponudba še veže.

(3)Sprejem ponudbe se lahko umakne, če po­nudnik prejme izjavo o umiku pred izjavo o sprejemu ali sočasno z njo.

29. člen
Sprejem ponudbe s predlogom naj se spremeni

(1)Če odgovor na ponudbo izraža sprejem, hkrati pa predlaga, naj se v nečem spremeni ali dopolni, se šteje, da je naslovnik ponudbo za­vrnil in sam dal drugo ponudbo svojemu prej­šnjemu ponudniku.

(2)Odgovor na ponudbo, ki izraža sprejem, toda vsebuje dopolnitve ali spremembe, ki bis­tveno ne spreminjajo ponudbe, pomeni sprejem, razen če ponudnik takoj ugovarja. Če ne ravna tako, se pogodba sklene v skladu z vsebino ponudbe s spremembami, ki so navedene v izjavi o sprejemu.

(3)Če se dopolnitve ali spremembe nanašajo na ceno, plačilo, kakovost ali količino blaga, kraj in čas dobave, obseg odgovornosti ene stran­ke v primerjavi z drugo ali na reševanje spo­rov, se šteje, da bistveno spreminjajo ponudbo.

30. člen
Molk naslovnika

(1)Če naslovnik molči, to ne pomeni, da sprejema ponudbo.

(2)Brez učinka je določilo v ponudbi, da bosta molk naslovnika ali kakšna druga njegova opustitev (na primer, če ne zavrne ponudbe v do­ločenem roku ali če poslane stvari, za katero mu je dana ponudba, ne vrne v določenem času) veljala za sprejem ponudbe.

(3)Vendar se v primeru, ko je naslovnik glede določenega blaga v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, šteje da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil.

(4)Prav tako mora tisti, ki se je ponudil drugemu, da bo po njegovih naročilih opravljal določene posle, ter tisti, v čigar dejavnost spada izvrševanje takšnih naročil, izvršiti dobljeno naročilo, če ga ni takoj zavrnil.

(5)Če naslovnik v primeru iz prejšnjega odstavka ponudbe oziroma naročila ni zavrnil, se šteje, da je bila pogodba sklenjena v trenutku, ko je ponudbo oziroma naročilo dobil.

31. člen
Zapozneli sprejem in zapoznela vročitev izjave o sprejemu

(1)Z zamudo sprejeta ponudba se šteje za novo ponudbo naslovnika, razen če mu ponudnik takoj sporoči, da velja pogodba za sklenjeno po prvi ponudbi.

(2)Če je iz listine, ki vsebuje sprejem z zamudo, razvidno, da je bila odposlana v takih okoliščinah, da bi jo ponudnik prejel pravočasno, če bi bil njen prenos reden, se šteje, da je pogodba sklenjena, razen če ponudnik takoj ob­vesti naslovnika, da se zaradi zamude ne čuti vezanega s svojo ponudbo.

32. člen
Smrt ali nesposobnost ene stranke

Ponudba ne izgubi učinka, če je smrt ali nesposobnost ene stranke nastopila, preden je bila sprejeta, razen če izhaja nasprotno iz namena strank, običajev ali narave posla.

33. člen
Predpogodba

(1)Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba.

(2)Predpisi o obliki glavne pogodbe ve­ljajo tudi za predpogodbo, če je predpisana ob­lika pogoj za veljavnost pogodbe.

(3)Predpogodba veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe.

(4)Na zahtevo zainteresirane stranke nalo­ži sodišče drugi stranki, ki noče skleniti glav­ne pogodbe, naj to stori v roku, katerega ji določi.

(5)Sklenitev glavne pogodbe se lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka določenega za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena.

(6)Predpogodba ne veže, če so se okoliš­čine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne.

 

II. Predmet

 

34. člen
Kakšen mora biti predmet obveznosti

(1)Pogodbena obveznost je lahko v tem, da nekdo nekaj da, stori, opusti ali trpi.

(2)Biti mora mogoča, dopustna in določena oziroma določljiva.

35. člen
Ničnost pogodbe zaradi predmeta

Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv.

36. člen
Poznejša možnost

Pogodba, sklenjena z odložnim pogojem ali rokom, je veljavna, če je predmet obveznosti, ki je bil v začetku nemogoč, postal mogoč, preden se je uresničil pogoj ali preden je iztekel rok.

37. člen
Kdaj je predmet obveznosti nedopusten

Predmet obveznosti je nedopusten, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

38. člen
Kdaj je predmet določljiv

(1)Predmet obveznosti je določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti, ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi.

(2)Če ta tretji noče ali ne more določiti predmeta obveznosti, je pogodba nična.

 

III. Podlaga

 

39. člen
Dopustna podlaga

(1)Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog).

(2)Podlaga je nedopustna, če je v nasprot­ju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moral­nimi načeli.

(3)Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena.

(4)Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.

40. člen
Nagibi za sklenitev pogodbe

(1)Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost.

(2)Če pa je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba nična.

(3)Neodplačna pogodba je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika.

 

IV. Sposobnost

 

41. člen
Pogodba poslovno nesposobne osebe

(1)Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zah­teva za sklenitev te pogodbe.

(2)Poslovno omejeno sposobna oseba sme brez dovoljenja svojega zakonitega zastopnika sklepati samo tiste pogodbe, katere ji dovoljuje sklepati zakon.

(3)Druge pogodbe takih oseb so izpodbojne, če so sklenjene brez dovoljenja zakonitega za­stopnika, vendar pa lahko ostanejo v veljavi, če jih ta pozneje odobri.

42. člen
Pravica sopogodbenika poslovno nesposobne osebe

(1)Sopogodbenik poslovno nesposobne osebe, ki ni vedel za njeno poslovno nesposobnost, lah­ko odstopi od pogodbe, ki jo je sklenil z njo brez dovoljenja njenega zakonitega zastopnika.

(2)Enako pravico ima tudi sopogodbenik poslovno nesposobne osebe, ki je vedel za njeno poslovno nesposobnost, pa ga je ta prevarala, češ da ima dovoljenje svojega zakonitega zastop­nika.

(3)Ta pravica ugasne v tridesetih dneh potem, ko sopogodbenik zve za poslovno nespo­sobnost druge stranke oziroma za to, da ta nima dovoljenja zakonitega zastopnika, pa tudi prej, če zakoniti zastopnik odobri pogodbo, preden iz­teče ta rok.

43. člen
Poziv zakonitemu zastopniku, naj se izreče

(1)Sopogodbenik poslovno nesposobne osebe, ki je sklenil z njo pogodbo brez dovoljenja nje­nega zakonitega zastopnika, lahko zahteva od za­konitega zastopnika, naj se izreče, ali pogodbo odobrava ali ne.

(2)Če se zakoniti zastopnik v tridesetih dneh od tega poziva ne izreče, da odobrava po­godbo, se šteje, da je odobritev zavrnil.

44. člen
Če si pogodbenik pridobi poslovno sposobnost po sklenitvi pogodbe

Poslovno sposobna oseba lahko zahteva raz­veljavitev pogodbe, ki jo je brez potrebnega dovoljenja sklenila v času svoje omejene po­slovne sposobnosti, vendar samo, če vloži tožbo v treh mesecih po pridobitvi popolne poslovne sposobnosti.

 

V. Napake volje

 

45. člen
Grožnja

(1)Če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega skle­nila pogodbo, lahko druga stranka zahteva raz­veljavitev pogodbe.

(2)Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.

46. člen
Bistvena zmota

(1)Zmota je bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločil­ne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila.

(2)Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, ra­zen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrb­nostjo, ki se zahteva v prometu.

(3)Če je pogodba zaradi zmote razvelja­vljena, ima druga poštena stranka pravico zahte­vati povrnitev škode, ki ji je zaradi tega na­stala, ne glede na to, da stranka, ki je bila v zmoti, za svojo zmoto ni kriva.

(4)Stranka, ki je v zmoti, se ne more nanjo sklicevati, če je druga stranka priprav­ljena izpolniti pogodbo tako, kot da zmote ni bilo.

47. člen
Zmota v nagibu pri neodplačni pogodbi

Pri neodplačni pogodbi se šteje za bistveno zmoto tudi zmota v nagibu, ki je bil odločilen za prevzem obveznosti.

48. člen
Posredna izjava

Zmota osebe, po kateri je stranka izjavila svojo voljo, se šteje enako kot zmota v iz­javljanju lastne volje.

49. člen
Prevara

(1)Če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi ta­krat, kadar zmota ni bistvena.

(2)Stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, ima pravico zahtevati povrnitev nastale škode.

(3)Prevara, ki jo je storil kdo tretji, vpliva na samo pogodbo, če je druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali bi bila morala vedeti.

(4)Neodplačna pogodba se lahko razveljavi tudi, če je prevaro storil kdo tretji, ne glede na to, ali je druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali bi bila morala vedeti.

50. člen
Navidezna pogodba

(1)Navidezna pogodba nima učinka med po­godbenima strankama.

(2)Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost.

(3)Navideznosti pogodbe ni mogoče uvelja­vljati proti tretji pošteni osebi.

 

VI. Oblika pogodbe

 

51. člen
Neobličnost pogodbe

(1)Za sklenitev pogodbe se ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa.

(2)Zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve.

(3)Vendar so veljavne poznejše ustne do­polnitve o stranskih točkah, o katerih oblična pogodba nič ne govori, če to ni v nasprotju z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana.

(4)Veljavni so tudi poznejši ustni dogo­vori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank.

52. člen
Oblika pogodbe o prenosu nepremičnin

Pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremi­čnini, mora biti sklenjena v pisni obliki.

53. člen
Sporazumna razveza obličnih pogodb

Oblične pogodbe je mogoče razvezati z  neobličnim sporazumom, razen če je za določen pri­mer z zakonom predvideno kaj drugega ali če namen, zaradi katerega je za sklenitev pogodbe predpisana oblika, zahteva za razvezo pogodbe enako obliko.

54. člen
Dogovorjena oblika

(1)Pogodbeni stranki se lahko sporazumeta, da naj bo posebna oblika pogoj za veljavnost njune pogodbe.

(2)Pogodbo, za katero je bila dogovorjena posebna oblika, je mogoče razvezati, dopolniti ali kako drugače spremeniti tudi z neobličnim sporazumom.

(3)Če sta se pogodbeni stranki dogovorili za posebno obliko samo zato, da bi si zagotovili dokaz o sklenitvi oziroma o vsebini pogodbe ali dosegli kaj drugega, je pogodba sklenjena, ko je doseženo soglasje o njeni vsebini, za pogodbeni stranki pa hkrati nastane obveznost, da data pogodbi dogovorjeno obliko.

55. člen
Sankcija, če pogodba nima potrebne oblike

(1)Pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, je nična, če iz namena predpisa, s ka­terim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega.

(2)Pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, je nična, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika.

56. člen
Domneva o popolnosti listine

(1)Če je pogodba sklenjena v posebni ob­liki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo.

(2)Vendar pa so veljavni sočasni ustni do­govori o stranskih točkah, o katerih v oblični pogodbi ni nič rečeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino ali če niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana.

(3)Veljavni so tudi sočasni ustni dogo­vori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali obeh strank, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank.

57. člen
Sestavitev listine

(1)Če je treba za sklenitev pogodbe na­praviti listino, je pogodba sklenjena, ko lis­tino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo.

(2)Enake učinke kot listina ima katerikoli način ali oblika sporočanja, ki ohranja zapis besedila neokrnjen in ki omogoča preverjanje izvora besedila z uporabo splošno sprejetih sredstev.

(3)Če pogodbenik ne zna pisati, naredi na listini ročni znak, ki ga overita dve priči ali organ, pristojen za overitve.

(4)Za sklenitev dvostranske pogodbe je dovolj, da obe stranki podpišeta eno listino ali da vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki.

58. člen
Če je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika

Pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, je veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.

 

VII. Pogoj

 

59. člen
Pogoji in njihov učinek

(1)Pogodba je sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje odvisna od ne­gotovega dejstva.

(2)Če je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in se pogoj izpolni, učinkuje pogodba od trenutka sklenitve, razen če iz zakona, narave posla ali volje strank ne izhaja kaj drugega.

(3)Če je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, neha pogodba veljati, če se pogoj iz­polni.

(4)Šteje se, da je pogoj uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vest­nosti in poštenja prepreči stranka, v katere breme je bil določen, šteje pa se, da ni uresni­čen, če njegovo uresničitev v nasprotju z nače­lom vestnosti in poštenja povzroči stranka, v katere korist je bil določen.

60. člen
Nedopusten ali nemogoč pogoj

(1)Nična je pogodba, v kateri je postav­ljen odložen ali razvezen pogoj, ki je v nas­protju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.

(2)Pogodba, sklenjena pod nemogočim odložnim pogojem, je nična, nemogoč razvezen pogoj pa se šteje za neobstoječega.

61. člen
Zavarovanje pogojne pravice

Če je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, sme upnik, čigar pravica je pogojena, zah­tevati ustrezno zavarovanje te pravice, če je njena uveljavitev v nevarnosti.

 

VIII. Rok

 

62. člen
Računanje časa

(1)Rok, določen v dnevih, začne teči prvi dan po dogodku, od katerega se računa, konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dneva.

(2)Rok, določen v tednih, mesecih ali le­tih, se konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka, od ka­terega začne teči; če takšnega dneva v zadnjem mesecu ni, pa se konča zadnji dan tega meseca.

(3)Če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela, se za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik.

(4)Začetek meseca označuje prvi dan v me­secu, sredina – petnajsti, konec pa zadnji dan v mesecu, če ne izhaja kaj drugega iz namena strank, iz narave pogodbenega razmerja ali iz običajev.

63. člen
Uporaba pravil o pogoju

Kadar se učinek pogodbe začenja od dolo­čenega časa, se smiselno uporabljajo pravila o odložnem pogoju, kadar pa pogodba neha veljati po izteku določenega roka, se smiselno uporabljajo pravila o razveznem pogoju.

 

IX. Ara in odstopnina

 

1. Ara

 

64. člen
Vračanje in vštevanja are

(1)Če je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki nek znesek denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari v znamenje, da je pogodba sklenjena (ara), se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega.

(2)Pri izpolnitvi pogodbe se mora ara vr­niti ali všteti v izpolnitev obveznosti.

(3)Če ni dogovorjeno kaj drugega, ne more stranka, ki je dala aro, odstopiti od pogodbe s tem, da pusti aro drugi stranki; prav tako ne more tega storiti druga stranka s tem, da vrne dvojno aro.

65. člen
Neizpolnitev pogodbe

(1)Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je dala aro, sme druga stranka po lastni izbiri bodisi zahtevati izpolnitev po­godbe, če je to še mogoče, in povrnitev škode, aro pa všteti v odškodnino ali vrniti, bodisi se zadovoljiti s prejeto aro.

(2)Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga stranka po lastni izbiri zahtevati bodisi izpolnitev po­godbe, če je to še mogoče, bodisi povrnitev ško­de in vrnitev are, bodisi vrnitev dvojne are.

(3)Kadar druga stranka zahteva izpolnitev pogodbe, ima vselej tudi pravico do povrnitve škode, ki jo ima zaradi zamude.

(4)Sodišče sme na zahtevo zainteresirane stranke zmanjšati pretirano veliko aro.

66. člen
Pri delni izpolnitvi obveznosti

(1)Pri delni izpolnitvi obveznosti upnik ne sme obdržati are, temveč lahko zahteva bodisi izpolnitev ostanka obveznosti in povrnitev škode zaradi zamude, bodisi povrnitev škode zaradi ne­popolne izpolnitve, vendar se v obeh primerih ara všteje v odškodnino.

(2)Če upnik odstopi od pogodbe in vrne tisto, kar je prejel kot delno izpolnitev, lahko izbira med ostalimi zahtevki, ki pripadajo eni stranki, če je pogodba ostala neizpolnjena zara­di razlogov na strani druge stranke.

 

2. Odstopnina

 

67. člen
Vloga odstopnine

(1)Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da ima bodisi ena bodisi vsaka od njiju pravico od­stopiti od pogodbe, če da odstopnino (skesni­no).

(2)Če stranka, ki ima pravico odstopiti od pogodbe (upravičena stranka), izjavi drugi stranki, da bo dala odstopnino, ne more več zah­tevati izpolnitve pogodbe.

(3)Stranka, ki ima pravico odstopiti od pogodbe, mora dati odstopnino hkrati z izjavo o odstopu.

(4)Če pogodbeni stranki nista določili, do kdaj lahko upravičena stranka uresniči pravico odstopiti od pogodbe, lahko ta to stori vse do­tlej, dokler ne poteče čas, določen za izpol­nitev njene obveznosti.

(5)Pravica odstopiti od pogodbe preneha tudi, če upravičena stranka začne izpolnjevati svoje obveznosti iz pogodbe ali sprejemati iz­polnitev od druge stranke.

68. člen
Ara kot odstopnina

(1)Če je bila ob ari dogovorjena pravica odstopiti od pogodbe, se šteje ara za odstopnino in lahko vsaka stranka odstopi od pogodbe.

(2)Če v tem primeru odstopi stranka, ki je aro dala, jo izgubi, če odstopi stranka, ki je aro sprejela, pa mora vrniti dvojni znesek.

 

2. odsek:

ZASTOPANJE

 

I. O zastopanju nasploh

 

69. člen
Možnost zastopanja

(1)Pogodba, pa tudi drug pravni posel, se lahko sklene tudi po zastopniku.

(2)Upravičenost za zastopanje temelji na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (pooblastitev).

70. člen
Učinki zastopanja

(1)Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zave­zuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko.

(2)Pod enakimi pogoji imajo tudi druga zastopnikova pravna dejanja neposreden pravni učinek za zastopanega.

(3)Zastopnik mora obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega; vendar ima po­godba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela ali bi bila po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik.

71. člen
Prenos pooblastil

(1)Zastopnik ne more prenesti svojih po­oblastil na drugega, razen če mu to dovoljuje zakon ali pogodba.

(2)Izjemoma sme to storiti, če mu oko­liščine onemogočajo opraviti posel osebno, inte­resi zastopanega pa terjajo, da se pravni posel nemudoma opravi.

72. člen
Prekoračitev pooblastil

(1)Če zastopnik prekorači pooblastila, je zastopani v zavezi samo, kolikor odobri preko­račitev.

(2)Če zastopani ne odobri pogodbe v roku, ki je običajno potreben, da se pogodba take vrste prouči in oceni, se šteje, da je odobritev zavrnil.

(3)Odobritev iz prejšnjega odstavka ima učinek za nazaj, če stranki ne določita drugače.

(4)Če druga stranka ni vedela in ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil, lahko takoj, ko zanjo zve, izjavi, da se ne čuti veza­no s pogodbo, ne da bi čakala, da se zastopani izreče o njej.

(5)Če zastopani noče odobriti pogodbe, sta zastopnik in zastopani solidarno odgovorna za škodo, ki jo je imela druga stranka, če ni ve­dela in ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil.

73. člen
Pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba

(1)Pogodba, ki jo sklene nekdo kot poob­laščenec v imenu drugega brez njegovega poob­lastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri.

(2)Stranka, s katero je pogodba sklenjena, lahko zahteva od neupravičeno zastopanega, da se v primernem roku izreče, ali odobrava pogodbo ali ne.

(3)Če neupravičeno zastopani niti v danem roku ne odobri pogodbe, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena.

(4)V tem primeru lahko stranka, s katero je bila pogodba sklenjena, zahteva povrnitev škode od tistega, ki jo je kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil, če ob sklenitvi pogodbe ni vedela in ni bila dolžna vedeti, da ta ni imel pooblastila.

 

 

II. Pooblastilo

 

 

74. člen
Pooblastitev

(1)Pooblastilo je upravičenost za zastopa­nje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu.

(2)Obstoj in obseg pooblastila nista od­visna od pravnega razmerja, ki je bilo zanj podlaga.

(3)Pooblaščenec je lahko tudi pravna oseba.

75. člen
Posebna oblika pooblastila

Oblika, ki je z zakonom predpisana za neko pogodbo ali kakšen drug pravni posel, velja tudi za pooblastilo za sklenitev te pogodbe oziroma za ta posel.

76. člen
Obseg pooblastitve

(1)Pooblaščencu so dovoljeni samo tisti pravni posli, za katere je pooblaščen.

(2)Pooblaščencu, ki ima splošno pooblasti­lo, so dovoljeni samo pravni posli, ki spadajo v redno poslovanje.

(3)Pooblaščenec ne sme brez posebne po­oblastitve za vsak posamezen primer prevzeti me­nične obveznosti, skleniti pogodbe o poroštvu, o poravnavi, o odtujitvi ali obremenitvi nepremi­čnin, se spustiti v spor ali skleniti arbitražni sporazum in se tudi ne brez povračila odpovedati kakšni pravici.

77. člen
Preklic in zožitev pooblastila

(1)Pooblastitelj lahko po svoji volji zoži ali prekliče pooblastilo, celo če se je s po­godbo tej pravici odpovedal.

(2)Vsako pooblastilo lahko pooblastitelj prekliče in zoži z izjavo brez posebne oblike.

(3)Če je s preklicem ali zožitvijo poob­lastila kršena pogodba o naročilu, podjemna po­godba ali kakšna druga pogodba, ima pooblaščenec pravico do povrnitve tako nastale škode.

78. člen
Učinek prenehanja in zožitve pooblastila nasproti tretjim

(1)Preklic pooblastila ter njegova zožitev nimata učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem ali opravil kakšen drug pravni posel, ni pa vedel in ni bil dolžan ve­deti, da je pooblastilo preklicano oziroma zože­no.

(2)V tem primeru ima pooblastitelj od po­oblaščenca pravico zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala, razen če pooblaščenec ni vedel in ni bil dolžan vedeti za preklic ozi­roma za zožitev pooblastila.

(3)To velja tudi v drugih primerih prene­hanja pooblastila.

79. člen
Drugi primeri prenehanja pooblastila

(1)Pooblastilo preneha s prenehanjem prav­ne osebe kot pooblaščenca, če zakon ne določa drugače.

(2)Pooblastilo preneha s smrtjo pooblaš­čenca.

(3)Pooblastilo preneha s prenehanjem prav­ne osebe oziroma s smrtjo tistega, ki ga je dal, razen če se začeti posel ne more prekiniti brez škode za pravne naslednike ali če pooblastilo velja tudi za primer smrti tistega, ki ga je dal, bodisi po njegovi volji bodisi glede na naravo posla.

 

 

III. Poslovno pooblastilo

 

 

80. člen
Pooblastilo po zaposlitvi

Osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom posameznikom opravljajo tako delo, da je z njimi zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb, kot so prodajalci v trgovinah, osebe, ki oprav­ljajo določena dela v gostinstvu, delavci pri poštnih in bančnih okencih in podobni, imajo s tem pravico skleniti in izpolniti take pogodbe.

81. člen
Pravice trgovskega potnika

(1)Trgovski potnik gospodarske družbe ozi­roma samostojnega podjetnika posameznika je po­oblaščen samo za tiste posle, ki se nanašajo na prodajo blaga in so navedeni v pooblastilu.

(2)Če ni gotovo, se šteje, da trgovski potnik nima pravice sklepati pogodb, temveč samo zbirati naročila.

(3)Trgovski potnik, ki je pooblaščen skle­pati pogodbe o prodaji blaga, ni pooblaščen za sklepanje pogodb na kredit ali za sprejemanje kupnine, razen če ima za prodajo na kredit ozi­roma sprejemanje kupnine posebno pooblastilo.

(4)Trgovski potnik ima pravico sprejemati za pooblastitelja izjave glede napak blaga in druge izjave v zvezi z izpolnitvijo pogodbe, ki je bila sklenjena z njegovim sodelovanjem, ter v imenu pooblastitelja ukreniti, kar je potrebno za ohranitev njegovih pravic iz pogodbe.

 

3. odsek:

RAZLAGA POGODB

 

 

82. člen
Uporaba določil in razlaga spornih določil

(1)Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo.

(2)Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem za­koniku.

83. člen
Nejasna določila v posebnih primerih

Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej na­tisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako druga­če pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.

84. člen
Dopolnilno pravilo

Nejasna določila v neodplačni pogodbi je treba razlagati v pomenu, ki je manj težak za dolžnika, v odplačni pogodbi pa v takem smislu, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju.

85. člen
Izvensodna razlaga pogodb

(1)Pogodbeni stranki lahko določita, da bo v primeru, če bi prišlo do nesoglasja glede po­mena in namena pogodbenih določil, nekdo tretji dal razlago pogodbe.

(2)Če v pogodbi ni drugače določeno, stranki v takem primeru ne moreta sprožiti spora pred sodiščem ali pred drugim pristojnim orga­nom, preden ne dobita razlage, razen če je tretji noče dati.

 

 

4. odsek:

NEVELJAVNOST POGODB

 

 

I.Nične pogodbe

 

 

86. člen
Ničnost

(1)Pogodba, ki nasprotuje ustavi, pri­silnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

(2)Če je sklenitev določene pogodbe prepo­vedana samo eni stranki, ostane pogodba v ve­ljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posle­dice.

87. člen
Posledice ničnosti

(1)Če je pogodba nična, mora vsaka pogod­bena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, naspro­tuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.

(2)Če pa je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali de­loma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrni­tev tistega, kar je dala drugi stranki; pri od­ločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov.

88. člen
Delna ničnost

(1)Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega do­ločila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena.

(2)Vendar pa ostane pogodba v veljavi celo takrat, ko je bilo nično določilo zanjo pogoj ali odločilen nagib, če je namen ugotovitve nič­nosti prav v tem, da bi se pogodba znebila tega določila in bi veljala brez njega.

89. člen
Konverzija

Kadar nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, velja med pogodbenikoma ta druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi ob sklenitvi pogodbe, in če se lahko šteje, da bi bila sklenila to pogodbo, ko bi bila vedela za ničnost svoje pogodbe.

90. člen
Poznejše prenehanje vzroka ničnosti

(1)Nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti pozneje preneha.

(2)Če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena, se ničnosti ne more uveljavljati.

91. člen
Odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost pogodbe

Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za ško­do, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti.

92. člen
Uveljavljanje ničnosti

Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba.

93. člen
Neomejeno uveljavljanje ničnosti

Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne.

 

 

II. Izpodbojne pogodbe

 

 

94. člen
Kdaj je pogodba izpodbojna

Pogodba je izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi če je v tem zakoniku ali v drugem zakonu tako določeno.

95. člen
Razveljavitev pogodbe

(1)Pogodbenik, v čigar interesu je določe­na izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi.

(2)Njegov sopogodbenik lahko zahteva, naj se v določenem roku, ki ne sme biti krajši kot 30 dni, izreče, ali ostaja pri pogodbi ali ne, ker bo sicer štel, da je pogodba razveljavljena.

(3)Če se pogodbenik iz prvega odstavka tega člena v danem roku ne izreče ali če izjavi, da ne ostaja pri pogodbi, se šteje, da je pogodba razveljavljena.

96. člen
Posledice razveljavitve

(1)Če je bilo na podlagi izpodbojne po­godbe, ki je bila razveljavljena, kaj izpol­nje­no, je treba to vrniti; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, naspro­tuje vrnitvi, pa je treba dati ustrezno denarno nadomestilo.

(2)Denarno nadomestilo se daje po cenah ob vrnitvi oziroma ob izdaji sodne odločbe.

97. člen
Odgovornost za razveljavitev pogodbe

Pogodbenik, pri katerem je vzrok izpodboj­nosti, je svojemu sopogodbeniku odgovoren za škodo, ki mu nastane zaradi razveljavitve pogod­be, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok izpodbojnosti pogodbe.

98. člen
Odgovornost poslovno omejeno sposobne osebe

Poslovno omejeno sposobna oseba odgovarja za škodo, nastalo z razveljavitvijo pogodbe, če je z zvijačo prepričala svojega sopogodbenika, da je poslovno sposobna.

99. člen
Prenehanje pravice

(1)Pravica zahtevati razveljavitev izpod­bojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpod­bojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile.

(2)Ta pravica preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.

 

 

5. odsek:

DVOSTRANSKE POGODBE

 

 

I. Odgovornost za stvarne in pravne napake izpolnitve

 

 

100. člen
Odgovornost za stvarne in pravne napake

(1)Pri dvostranski pogodbi odgovarja vsak pogodbenik za stvarne napake svoje izpolnitve.

(2)Pogodbenik odgovarja tudi za pravne na­pake izpolnitve in mora varovati drugo stranko pred pravicami in zahtevki tretjih oseb, s ka­terimi bi bila njena pravica izključena ali zožena.

(3)Za te dolžnikove obveznosti se smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o odgovornosti prodajalca za stvarne in pravne napake, če ni za posamezen primer predpisano kaj drugega.

 

 

II. Ugovor neizpolnjene pogodbe

 

 

101. člen
Pravilo sočasne izpolnitve

(1)V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla.

(2)Če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost ta­krat, ko jo izpolni tudi druga stranka.

102. člen
Če postane izpolnitev obveznosti ene stranke negotova

(1)Če je dogovorjeno, da bo najprej ena stranka izpolnila svojo obveznost, po sklenitvi pogodbe pa se premoženjske razmere druge stranke toliko poslabšajo, da je negotovo, ali bo ona mogla izpolniti svojo, ali je to negotovo iz drugih resnih razlogov, lahko stranka, ki se je zavezala, da bo prva izpolnila obveznost, odloži njeno izpolnitev, dokler druga stranka ne iz­polni svoje obveznosti ali ne da zadostnega zavarovanja, da jo bo izpolnila.

(2)To velja tudi, če so bile premoženjske razmere druge stranke tako težke že pred sklenitvijo pogodbe, njen sopogodbenik pa za to ni vedel in ni bil dolžan vedeti.

(3)V teh primerih lahko zahteva stranka, ki se je zavezala, da bo prva izpolnila ob­veznost, v primernem roku zavarovanje, po neus­pešnem preteku tega roka pa lahko odstopi od pogodbe.

 

 

III. Prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve

 

 

103. člen
Pravica ene stranke, če druga stranka
ne izpolni svoje obveznosti

Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj dru­gega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev ob­veznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine.

104. člen
Če je pravočasna izpolnitev bistvena
sestavina pogodbe

(1)Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po sa­mem zakonu.

(2)Vendar lahko upnik ohrani pogodbo v ve­ljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev.

(3)Če je upnik zahteval izpolnitev pogodbe, pa je ni v primernem roku dobil, lahko odstopi od pogodbe.

(4)Ta pravila veljajo tako v primeru, ko sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bo pogodba štela za razvezano, če ne bo izpolnjena v določenem roku, kot tudi takrat, kadar je izpolnitev pogodbe v določenem roku po naravi posla njena bistvena sestavina.

105. člen
Če pravočasna izpolnitev ni bistvena
sestavina pogodbe

(1)Če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dol­žnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno iz­polnitev.

(2)Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev.

(3)Če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot ta­krat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe.

106. člen
Odstop od pogodbe brez naknadnega roka

Upnik lahko odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obvez­nosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil.

107. člen
Odstop od pogodbe pred iztekom roka

Če je pred iztekom roka za izpolnitev ob­veznosti očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga stranka odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.

108. člen
Odstop od pogodbe z zaporednimi obveznostmi

(1)Kadar v pogodbi z zaporednimi obvez­nostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku odstopi od pogodbe glede vseh bodočih obveznosti, če je iz danih okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene.

(2)Od pogodbe lahko odstopi ne le glede bodočih obveznosti, temveč tudi glede že izpol­njenih obveznosti, če njihova izpolnitev brez manjkajočih izpolnitev zanjo nima pomena.

(3)Dolžnik lahko ohrani pogodbo v veljavi, če da ustrezno zavarovanje.

109. člen
Dolžnost obvestitve

Upnik, ki zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti odstopi od pogodbe, mora to nemudoma sporočiti dolžniku.

110. člen
Kdaj od pogodbe ni mogoče odstopiti

Od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi ne­izpolnitve neznatnega dela obveznosti.

111. člen
Učinki razvezane pogodbe

(1)Če je pogodba razvezana, sta obe stran­ki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode.

(2)Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tis­tega, kar je dala.

(3)Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb.

(4)Vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti.

(5)Stranka, ki vrača denar, mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo.

 

 

IV. Razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin

 

 

112. člen
Predpostavke

(1)Če nastanejo po sklenitvi pogodbe oko­liščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več priča­kovanjem pogodbenih strank in bi bilo po sploš­nem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je iz­polnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe.

(2)Razveze pogodbe ni mogoče zahtevati, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spre­menjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te oko­liščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila.

(3)Stranka, ki zahteva razvezo pogodbe, se ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku roka, določenega za izpol­nitev njene obveznosti.

(4)Pogodba se ne razveže, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni po­goji pravično spremenijo.

(5)Če sodišče razveže pogodbo zaradi spre­menjenih okoliščin, naloži na zahtevo druge stranke stranki, ki je razvezo zahtevala, da po­vrne drugi stranki pravičen del škode, ki ji je zaradi razveze pogodbe nastala.

113. člen
Dolžnost obvestitve

Stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliš­čin upravičena zahtevati razvezo pogodbe, mora o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne oko­liščine. Če tega ni storila, odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker je o zahtevi ni pravočasno obvestila.

114. člen
Okoliščine, pomembne za odločbo sodišča

Pri odločanju o zahtevi za razvezo oziroma za spremembo pogodbe zaradi spremenjenih oko­liščin upošteva sodišče zlasti namen pogodbe, tveganja, ki so za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajna pri izpolnjevanju pogodb iste vrste in uravnoteženost interesov obeh pogod­benih strank.

115. člen
Odpoved sklicevanju na spremenjene okoliščine

Stranki se lahko s pogodbo vnaprej od­po­vesta sklicevanju na določene spremenjene oko­liščine, razen če to nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

 

 

V. Nemožnost izpolnitve

 

 

116. člen
Nemožnost izpolnitve, za katero
ne odgovarja nobena stranka

(1)Če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke; če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pri­dobljeno.

(2)Če je delna nemožnost izpolnitve posledica dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, lahko druga stranka odstopi od pogodbe, če delna izpolnitev ne ustreza njenim potrebam; sicer ostane pogodba v veljavi, druga stranka pa ima pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti.

117. člen
Nemožnost izpolnitve, za katero stranka odgovarja

(1)Če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi do­godka, za katerega odgovarja druga stranka, nje­na obveznost ugasne, sama pa obdrži svojo ter­jatev do druge stranke; zmanjša jo le za toliko, za kolikor je imela koristi od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti.

(2)Poleg tega mora odstopiti drugi stranki vse pravice, ki bi jih imela nasproti tretjim v zvezi s predmetom svoje obveznosti, katere iz­polnitev je postala nemogoča.

(3)Če pa je postala izpolnitev obveznosti stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi do­godka, za katerega odgovarja ta stranka, lahko druga stranka po svoji izbiri zahteva odškodnino zaradi neizpolnitve ali pa odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.

 

 

VI. Čezmerno prikrajšanje

 

 

118. člen
Očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev

(1)Če je bilo ob sklenitvi dvostranske pogodbe med obveznostmi pogodbenih strank očitno nesorazmerje, lahko oškodovana stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če za pravo vrednost te­daj ni vedela in ni bila dolžna vedeti.

(2)Pravica zahtevati razveljavitev pogodbe preneha po enem letu od sklenitve pogodbe.

(3)Vnaprejšnja odpoved tej pravici nima pravnega učinka.

(4)Pogodba ostane v veljavi, če druga stranka ponudi dopolnitev do prave vrednosti.

(5)Zaradi tega nesorazmerja se ne more zahtevati razveljavitev pogodbe na srečo, po­godbe, sklenjene na podlagi javne dražbe in tudi ne pogodbe, pri kateri je bila za stvar dana višja cena iz posebne naklonjenosti.

 

 

VII. Oderuška pogodba

 

 

119. člen
Oderuška pogodba

(1)Če kdo izkoristi stisko ali težko pre­moženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, je takšna pogodba nična.

(2)Za oderuško pogodbo se smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o posledicah nič­nos­ti in o delni ničnosti pogodb.

(3)Če oškodovani zahteva, da se njegova obveznost zmanjša na pravičen znesek, ugodi so­dišče takemu zahtevku, če je to mogoče; v tem primeru ostane pogodba z ustrezno spremembo v veljavi.

(4)Oškodovani lahko vloži zahtevek za zmanjšanje obveznosti na pravičen znesek v petih letih od sklenitve pogodbe.

 

 

VIII. Splošni pogoji pogodbe

 

 

120. člen
Obveznost

(1)Splošni pogoji, ki jih določi en po­god­benik, bodisi da so vsebovani v formularni po­godbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, do­polnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti.

(2)Splošni pogoji pogodbe morajo biti ob­javljeni na običajen način.

(3)Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe zna­ni ali bi ji morali biti znani.

(4)Če se splošni pogoji in posebni dogo­vori ne ujemajo, veljajo ti slednji.

121. člen
Ničnost nekaterih določil splošnih pogojev

(1)Nična so določila splošnih pogojev, ki nasprotujejo samemu namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem, in to celo, če je splošne pogoje, ki jih vsebujejo, odobril pri­stojni organ.

(2)Sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki drugi stranki jem­ljejo pravico ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih izgubi pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga zanjo.

 

 

IX. Prenos pogodbe

 

 

122. člen
Pogoji za prenos

(1)Vsaka stranka v dvostranski pogodbi lahko prenese pogodbo nekomu tretjemu, ki po­stane s tem imetnik vseh njenih pravic in ob­veznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga stranka.

(2)S prenosom pogodbe preide pogodbeno razmerje med prenositeljem in drugo stranko na prevzemnika in drugo stranko takrat, ko druga stranka privoli v prenos; če je dala svojo pri­volitev vnaprej, pa takrat, ko je o prenosu ob­veščena.

(3)Privolitev v prenos pogodbe je veljavna samo, če je dana v obliki, ki jo predpisuje za­kon za sklenitev prenesene pogodbe.

(4)Določbe o stranskih pravicah v zvezi s pogodbo o prevzemu dolga se smiselno uporabljajo tudi za prenos pogodbe.

123. člen
Odgovornost prenositelja

(1)Prenositelj odgovarja prevzemniku za veljavnost prenesene pogodbe.

(2)Prenositelj mu ne jamči, da bo druga stranka izpolnila svoje obveznosti iz prenešene pogodbe, razen če se je za to posebej zavezal.

(3)Prenositelj ne jamči drugi stranki, da bo prevzemnik izpolnil obveznosti iz pogodbe, razen če se je za to posebej zavezal.

124. člen
Ugovori

Druga stranka lahko uveljavlja proti prev­zemniku vse ugovore iz prenešene pogodbe, in tudi tiste, ki jih ima iz drugih razmerij z njim; ne more pa uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti prenositelju.

 

 

6. odsek:

SPLOŠNI UČINKI POGODBE

 

 

I. Ustvarjanje obveznosti
za pogodbenike

 

 

125. člen
Učinki pogodbe med pogodbenikoma
in njunimi pravnimi nasledniki

(1)Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki.

(2)Pogodba ima učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, razen če je v pogodbi določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe.

(3)S pogodbo se lahko ustanovi pravica v korist nekoga tretjega.

 

 

II. Pogodba v korist tretjega

 

 

126. člen
Neposredna pravica tretjega

(1)Kadar je s pogodbo ustanovljena pravica v korist nekoga tretjega, pridobi tretji lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz okoliščin posla kaj drugega.

(2)Pogodbenik ima pravico zahtevati od sopogodbenika, da tretjemu izpolni obveznost, ki se jo je zavezal izpolniti v njegovo korist.

127. člen
Preklic koristi za tretjega

(1)Pogodbenik, ki je po pogodbi upravičen zahtevati od sopogodbenika, da tretjemu izpolni obveznost, lahko pravico, ustanovljeno v korist tretjega prekliče ali spremeni, vse dokler tre­tji ne izjavi, da pravico sprejema.

(2)Če pa je dogovorjeno, da bo sopo­god­benik tisto, za kar se je zavezal v korist tre­tjega, izpolnil šele po pogodbenikovi smrti, lahko ta vse dotlej, tudi s svojo oporoko, pra­vico v korist tretjega prekliče, če ne izhaja iz same pogodbe ali iz okoliščin kaj drugega.

128. člen
Ugovori dolžnika proti tretjemu

Dolžnik lahko uveljavlja proti tretjemu vse ugovore, ki jih ima iz pogodbe v korist tretjega proti pogodbeniku.

129. člen
Odklonitev tretjega

Če tretji odkloni pravico, ki je bila us­ta­novljena v njegovo korist, ali če jo pogodbenik prekliče, pripada pravica pogodbeniku, razen če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz narave posla kaj drugega.

130. člen
Obljuba dejanja tretjega

(1)Obljuba dana drugemu, da bo tretji ne­kaj storil ali opustil, ne veže tretjega, tisti, ki je to obljubil, pa odgovarja za morebitno škodo, ki drugemu nastane zato, ker se tretji noče zavezati, da bo to storil ali opustil.

(2)Kdor obljubi, ne odgovarja, če je ob­ljubil drugemu le to, da se bo pri tretjem prizadeval, da bi se ta zavezal nekaj storiti ali opustiti, pa v tem primeru ni uspel kljub vsemu potrebnemu prizadevanju.

 

 

 

2. oddelek:

POVZROČITEV ŠKODE

 

 

1. odsek:

SPLOŠNA NAČELA

 

 

131. člen
Podlage za odgovornost

(1)Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dol­žan povrniti, če ne dokaže, da je škoda na­stala brez njegove krivde.

(2)Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okoli­co, se odgovarja ne glede na krivdo.

(3)Za škodo ne glede na krivdo se odgo­varja tudi v drugih z zakonom določenih primerih.

132. člen
Škoda

Škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgub­ljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).

133. člen
Zahteva, da se odstrani škodna nevarnost

(1)Vsakdo lahko zahteva od drugega, da od­strani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vzne­mirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vzne­mirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.

(2)Sodišče odredi na zahtevo zainteresi­rane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nas­tanka škode ali vznemirjanja ali odstranitev vi­ra nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori.

(3)Če nastane škoda pri opravljanju sploš­no koristne dejavnosti, za katero je dal dovol­jenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje.

(4)Vendar se lahko tudi v tem primeru zah­tevajo upravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje.

134. člen
Zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic

(1)Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prene­hanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice.

(2)Sodišče oziroma drug pristojni organ lahko odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote.

 

 

2. odsek:

KRIVDNA ODGOVORNOST

 

 

135. člen
Kdaj je podana krivda

Krivda je podana, kadar oškodovalec  povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti.

136. člen
Neodgovorne osebe

(1)Kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu.

(2)Kdor povzroči drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, je zanjo odgovoren, ra­zen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje.

(3)Če je nekdo prišel v takšno stanje po tuji krivdi, odgovarja za škodo tisti, ki ga je v tako stanje spravil.

137. člen
Odgovornost mladoletnika

(1)Mladoletnik do dopolnjenega sedmega le­ta ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči.

(2)Mladoletnik od dopolnjenega sedmega do dopolnjenega štirinajstega leta ne odgovarja za škodo, razen če se dokaže, da je bil pri pov­zro­čitvi škode zmožen razsojati.

(3)Mladoletnik z dopolnjenimi štirinaj­sti­mi leti odgovarja po splošnih pravilih o od­go­vornosti za škodo.

138. člen
Silobran, stiska, odvrnitev škode od drugega

(1)Kdor v silobranu povzroči škodo napa­dalcu, je ni dolžan povrniti, razen pri prekora­čitvi silobrana.

(2)Če nekdo povzroči škodo v stiski, lahko oškodovanec zahteva odškodnino od tistega, ki je odgovoren za nastanek škodne nevarnosti, ali od tistih, od katerih je bila škoda odvrnjena, ven­dar od slednjih ne več, kot znaša korist, ki so jo imeli od tega.

(3)Komur nastane škoda pri tem, ko odvrača od drugega škodno nevarnost, ima pravico zahte­vati od njega povrnitev tiste škode, kateri se je smotrno izpostavil.

139. člen
Dovoljena samopomoč

(1)Kdor pri dovoljeni samopomoči povzroči škodo tistemu, ki je povzročil potrebo po samo­pomoči, je ni dolžan povrniti.

(2)Z dovoljeno samopomočjo je mišljena pravica vsakogar, da odvrne kršitev pravice, ko grozi neposredna nevarnost, če je takšna zaščita nujna in če način odvračanja kršitev ustreza okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost.

140. člen
Privolitev oškodovanca

(1)Kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega po­vrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil.

(2)Nična je izjava, s katero je oškodo­vanec privolil, da mu nekdo stori škodo z dejan­jem, ki je po zakonu prepovedano.

 

 

3. odsek:

ODGOVORNOST ZA DRUGEGA

 

 

141. člen
Osebe z motnjo v duševnem razvoju
in s težavami v duševnem zdravju

(1)Za škodo, ki jo povzroči oseba, ki za­radi motnje v duševnem razvoju, težav v duševnem zdravju ali zaradi kakšnih drugih vzrokov ni zmožna razsojati, odgovarja tisti, ki jo je po zakonu ali po odločbi pristojnega organa ali po pogodbi dolžan nadzorovati.

(2)Odgovornosti pa je lahko prost, če do­kaže, da je opravljal dolžno nadzorstvo ali da bi bila škoda nastala tudi pri skrbnem nadzor­stvu.

142. člen
Odgovornost staršev

(1)Starši odgovarjajo za škodo, ki jo pov­zroči drugemu njihov otrok do dopolnjenega sed­mega leta, ne glede na svojo krivdo.

(2)Odgovornosti so prosti, če so podani razlogi za izključitev odgovornosti po pravilih o odgovornosti ne glede na krivdo.

(3)Starši ne odgovarjajo, če je škoda na­stala medtem, ko je bil otrok zaupan drugemu, in če je ta zanjo odgovoren.

(4)Starši odgovarjajo za škodo, katero povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde.

143. člen
Solidarna odgovornost

Če odgovarja poleg staršev za škodo tudi otrok, je njihova odgovornost solidarna.

144. člen
Odgovornost drugih za mladoletnika

(1)Za škodo, ki jo drugemu povzroči mlado­letnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nad­zorstvu.

(2)Če odgovarja za škodo tudi mladoletnik, je odgovornost solidarna.

145. člen
Posebna odgovornost staršev

(1)Če nadzorstvo nad mladoletno osebo ni dolžnost staršev, temveč koga drugega, ima oško­dovanec pravico zahtevati odškodnino od staršev, če je škoda nastala zaradi slabe vzgoje mlado­letnika, slabih zgledov ali grdih navad, ki so mu jih dali starši, ali če se tudi sicer škoda lahko pripiše njihovi krivdi.

(2)Če je tisti, ki ima v tem primeru dol­žnost nadzorstva, oškodovancu plačal odškodnino, ima pravico zahtevati od staršev, naj mu po­vrnejo plačani znesek.

146. člen
Odgovornost iz pravičnosti

(1)Če je škodo povzročila oseba, ki zanjo ni odgovorna, pa odškodnine ni mogoče dobiti od tistega, ki bi jo bil moral nadzorovati, lahko sodišče naloži oškodovalcu povrnitev vse škode ali njenega dela, kadar to terja pravičnost, zlasti glede na premoženjsko stanje oškodovalca in oškodovanca.

(2)Če je škodo povzročil za razsojanje zmožen mladoletnik, ki pa je ne more povrniti, sme sodišče, kadar to terja pravičnost, zlasti glede na premoženjsko stanje staršev in oškodo­vanca, naložiti staršem, da morajo v celoti ali deloma povrniti škodo, čeprav zanjo ne odgovar­jajo.

 

 

4. odsek:

ODGOVORNOST ZA DELAVCE

 

 

147. člen
Odgovornost delodajalcev

(1)Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

(2)Oškodovanec ima pravico zahtevati povr­nitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.

(3)Kdor je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti, ima pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska.

(4)Ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana.

(5)Določba prvega odstavka tega člena ne posega v pravila o odgovornosti za škodo, ki izvira od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti.

148. člen
Odgovornost pravne osebe za škodo,
ki jo povzroči njen organ

(1)Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.

(2)Če za posamezni primer zakon ne določa kaj drugega, ima pravna oseba pravico zahtevati povrnitev plačanega zneska od tistega, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomar­nos­ti.

(3)Ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana.

 

 

5. odsek:

ODGOVORNOST ZA ŠKODO OD NEVARNE STVARI ALI NEVARNE DEJAVNOSTI

 

 

I.Splošne določbe

 

 

149. člen
Domneva vzročnosti

Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

150. člen
Kdo odgovarja za škodo

Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

151. člen
Protipraven odvzem nevarne stvari imetniku

Če je bila imetniku na protipraven način odvzeta nevarna stvar, tedaj za škodo, ki iz nje izvira, ne odgovarja on, temveč tisti, ki mu je nevarno stvar vzel, razen če ni imetnik za to odgovoren.

152. člen
Izročitev stvari tretjemu

(1)Namesto imetnika stvari odgovarja, enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati, ni pa pri njem na delu.

(2)Vendar odgovarja poleg njega tudi imetnik stvari, če je škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril.

(3)V tem primeru ima odgovorna oseba, ki je oškodovancu plačala odškodnino, pravico zahtevati njen celoten znesek od imetnika.

(4)Imetnik, ki je nevarno stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati, je odgovoren za škodo, ki nastane od nje.

153. člen
Oprostitev odgovornosti

(1)Imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga od­vrniti.

(2)Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim po­sledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

(3)Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

(4)Če je k nastanku škode prispeval kdo tretji, odgovarja ta zanjo oškodovancu solidarno z imetnikom stvari.

(5)Oseba, s katero si je imetnik pomagal pri rabi stvari, se ne šteje za tretjega.

 

 

II. Odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo
premikajoča se motorna vozila

 

 

154. člen

(1)Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti.

(2)Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

(3)Če ni kriv nobeden, odgovarjata imet­nika po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega.

(4)Če za škodo, ki jo utrpijo drugi v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna.

 

 

III. Odgovornost proizvajalca stvari z napako

 

 

155. člen

(1)Kdor da v promet kakšno stvar, ki jo je izdelal, ki pa pomeni zaradi kakšne napake, škodno nevarnost za osebe ali stvari, odgovarja za škodo, ki nastane zaradi take napake.

(2)Proizvajalec odgovarja tudi za nevarne lastnosti stvari, če ni ukrenil vsega, kar je potrebno, da škodo, ki jo je mogel pričakovati, prepreči z opozorilom, varno embalažo ali kakšnim drugim ustreznim ukrepom.

 

 

6. odsek:

POSEBNI PRIMERI ODGOVORNOSTI

 

 

156. člen
Odgovornost zaradi terorističnih dejanj,
javnih demonstracij ali manifestacij

Za škodo, nastalo s smrtjo ali telesno po­škodbo kot posledico terorističnih dejanj, ter ob javnih demonstracijah ali manifestacijah, odgovarja država oziroma tisti, ki bi jo po veljavnih predpisih moral preprečiti.

157. člen
Odgovornost organizatorja prireditve

Organizator shoda večjega števila ljudi v zaprtem prostoru ali na prostem odgovarja za škodo, nastalo s smrtjo ali telesno poškodbo, ki nastane zaradi izrednih okoliščin, ki lahko nastanejo ob takih priložnostih, kot je gibanje množic, splošen nered in podobno.

158. člen
Odgovornost imetnika živali

(1)Za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, je odgovoren njen imetnik.

(2)Za škodo, ki jo povzroči domača žival, je odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.

159. člen

Odgovornost imetnika stavbe

Za škodo, ki nastane, če s stavbe pade ne­varno postavljena ali vržena stvar, odgovarja imetnik stavbe, oziroma prostora, iz katerega je stvar padla.

160. člen
Odgovornost za rušenje zgradbe

Za škodo, ki nastane s tem, da se poruši ali odpade del zgradbe, je odgovoren imetnik zgradbe, razen če dokaže, da dogodek ni posledica pomanjkljive kakovosti zgradbe in da je storil vse, da bi odvrnil nevarnost.

161. člen
Odgovornost zaradi opustitve nujne pomoči

(1)Kdor brez nevarnosti zase ne pomaga ne­komu, čigar življenje ali zdravje je očitno ogroženo, odgovarja za škodo, ki iz tega nasta­ne, če bi jo glede na okoliščine primera moral predvideti.

(2)Če to terja pravičnost, lahko sodišče takšno osebo oprosti povrnitve škode.

162. člen
Odgovornost v zvezi z obveznostjo sklenitve pogodbe

Kdor je po zakonu dolžan skleniti kakšno pogodbo, mora povrniti škodo, če na zahtevo za­interesirane osebe take pogodbe nemudoma ne sklene.

163. člen
Odgovornost v zvezi z opravljanjem
poslov splošnega pomena

Tisti, ki opravlja komunalno ali drugo po­dobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha oprav­ljati ali neredno opravlja svoje storitve.

 

 

7. odsek:

POVRNITEV ŠKODE

 

 

I. Povrnitev premoženjske škode

 

 

164. člen
Vzpostavitev prejšnjega stanja in denarna odškodnina

(1)Odgovorna oseba je dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala.

(2)Če se z vzpostavitvijo prejšnjega stan­ja škoda ne odpravi popolnoma, je odgovorna oseba dolžna plačati za ostanek škode denarno odškodnino.

(3)Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča ali kadar je sodišče mnenja, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, odloči, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno denarno odškodnino.

(4)Sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliš­čine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja.

165. člen
Kdaj zapade odškodninska obveznost

Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.

166. člen
Odškodnina za uničeno stvar, odvzeto na nedovoljen način

Če je bila stvar, ki je bila na nedovoljen način odvzeta imetniku, uničena zaradi višje si­le, je odgovorna oseba dolžna dati zanjo de­narno odškodnino.

167. člen
Odškodnina v obliki denarne rente

(1)V primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja ima odškodnina praviloma obliko denarne rente, dosmrtne ali za določen čas.

(2)Denarna renta, prisojena kot odškod­nina, se plačuje mesečno vnaprej, če sodišče ne določi kaj drugega.

(3)Upnik ima pravico zahtevati potrebno zavarovanje za izplačevanje rente, razen če to glede na okoliščine primera ne bi bilo opra­vičljivo.

(4)Če dolžnik ne da zavarovanja, ki ga določi sodišče, ima upnik pravico zahtevati, naj mu namesto rente izplača enkratno vsoto; ta se odmeri glede na višino rente in verjetno tra­janje upnikovega življenja, z odbitkom ustreznih obresti.

(5)Iz resnih razlogov lahko upnik tudi v drugih primerih zahteva, takoj ali pozneje, naj mu dolžnik namesto rente izplača enkratno vsoto.

 

 

II. Obseg povrnitve premoženjske škode

 

 

168. člen
Navadna škoda in izgubljeni dobiček

(1)Oškodovanec ima pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička.

(2)Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega.

(3)Pri oceni izgubljenega dobička se upo­števa dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.

(4)Če je bila stvar uničena ali poškodo­vana namenoma, lahko sodišče odmeri odškodnino glede na vrednost, ki jo je imela stvar za oško­dovanca.

169. člen
Popolna odškodnina

Sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, na­stale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opu­stitve.

170. člen
Zmanjšanje odškodnine

(1)Ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca lahko sodišče naloži odgovorni ose­bi, da plača manjšo odškodnino, kot znaša škoda, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti, odgovorna oseba pa je šib­kega premoženjskega stanja in bi jo plačilo po­polne odškodnine spravilo v pomanjkanje.

(2)Če je oškodovalec povzročil škodo, ko je kaj delal v oškodovančevo korist, lahko so­dišče odmeri manjšo odškodnino; pri tem upošteva skrbnost, ki jo kaže oškodovalec v lastnih stva­reh.

171. člen
Deljena odgovornost

(1)Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

(2)Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, pri­sodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

 

 

III. Posebej o povrnitvi premoženjske škode
v primeru smrti, poškodbe in okvare zdravja

 

 

172. člen
Izgubljeni zaslužek ter stroški
za zdravljenje in pogreb

(1)Kdor povzroči, da nekdo umre, mora po­vrniti običajne stroške za njegov pogreb.

(2)Povrniti mora tudi stroške za njegovo zdravljenje zaradi povzročenih poškodb in druge potrebne stroške v zvezi z zdravljenjem, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo.

173. člen
Pravica osebe, ki jo je umrli preživljal

(1)Oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, ima pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore.

(2)Ta škoda se ji vrača s plačevanjem denarne rente; njen znesek se odmeri glede na vse okoliščine primera, ne more pa biti večji od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil ostal živ.

174. člen
Povrnitev škode v primeru telesne poškodbe
ali prizadetega zdravja

(1)Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, iz­gubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdrav­ljenjem.

(2)Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so nje­gove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uni­čene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba pla­čevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo.

175. člen
Sprememba prisojene odškodnine

Sodišče lahko na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se pomem­bneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.

176. člen
Neprenosnost pravic

(1)Pravice do odškodnine v obliki denarne rente zaradi smrti bližnjega ali zaradi telesne poškodbe ali okvare zdravja ni mogoče prenesti na drugega.

(2)Zapadli zneski odškodnine se lahko pre­nesejo na drugega, če je bil odškodninski znesek določen s pisnim sporazumom med strankama ali s pravnomočno sodno odločbo.

 

 

IV. Posebej o povrnitvi premoženjske
škode pri žalitvi časti ali širjenju
neresničnih trditev

 

 

177. člen
Povrnitev premoženjske škode pri žalitvi
časti ali širjenju neresničnih trditev

(1)Kdor žali čast drugega ali kdor zatrju­je ali raznaša neresnične trditve o preteklosti, znanju ali sposobnosti drugega ali o čem drugem, čeprav ve ali bi moral vedeti, da so neresnične, in mu s tem povzroči premoženjsko škodo, jo mora povrniti.

(2)Vendar ne odgovarja za povzročeno ško­do, kdor sporoči o drugem kaj neresničnega, ne da bi vedel, da je neresnično, če je sam ali tisti, kateremu je to sporočil, imel pri tem re­sen interes.

 

 

V. Povrnitev nepremoženjske škode

 

 

178. člen
Objava sodbe ali popravka

Če gre za kršitev osebnostne pravice, lahko sodišče odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mo­goče doseči namen, ki se doseže z odškodnino.

179. člen
Denarna odškodnina

(1)Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine pri­mera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična de­narna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.

(2)Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati te­ženj, ki niso združljive z njeno naravo in name­nom.

180. člen
Osebe, ki imajo v primeru smrti ali težke invalidnosti pravico do denarne odškodnine

(1)Če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otro­ci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine.

(2)V primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe lahko sodišče prisodi njenemu za­koncu, otrokom in staršem pravično denarno od­škodnino za njihove duševne bolečine.

(3)Takšno odškodnino je mogoče prisoditi tudi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim oziroma poškodovanim obstajala trajnejša življenjska skupnost.

(4)Odškodnino iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena lahko prisodi sodišče tudi zunajzakonskemu partnerju, če je obstajala med njim in umrlim oziroma poškodovancem trajnejša življenjska skupnost.

181. člen
Kršitev dostojanstva

Pravico do pravične denarne odškodnine za­radi pretrpljenih duševnih bolečin ima oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spol­nemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo.

182. člen
Povrnitev bodoče škode

Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca od­škodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

183. člen
Denarna odškodnina pravni osebi

Za okrnitev ugleda ali dobrega imena, pri­sodi sodišče pravni osebi pravično denarno od­škodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo.

184. člen
(razveljavljeno)

185. člen
Deljena odgovornost in zmanjšanje odškodnine

Določbe o deljeni odgovornosti in zmanjšan­ju odškodnine, ki veljajo za premoženjsko škodo, se smiselno uporabljajo tudi za nepremoženjsko škodo.

 

 

8. odsek:

ODGOVORNOST VEČ OSEB ZA ISTO ŠKODO

 

 

186. člen
Solidarna odgovornost

(1)Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno.

(2)Napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njimi.

(3)Solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugo­toviti njihovih deležev pri povzročeni škodi.

(4)Kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno.

187. člen
Solidarna odgovornost naročitelja
in izvajalca del

Naročitelj in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del.

188. člen
Regres plačnika

(1)Solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, lahko zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj.

(2)Koliko znaša delež vsakega posameznega dolžnika, določi sodišče glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njego­vega delovanja.

(3)Če ni mogoče ugotoviti deležev dolžni­kov, pade na vsakega enak delež, razen če zahteva pravičnost v danem primeru drugačno od­ločitev.

 

 

9. odsek:

PRAVICA OŠKODOVANCA PO ZASTARANJU PRAVICE ZAHTEVATI ODŠKODNINO

 

 

189. člen

Po zastaranju pravice zahtevati odškodnino lahko oškodovanec po pravilih, ki veljajo v pri­meru neupravičene pridobitve, od odgovorne osebe zahteva naj mu odstopi tisto, kar je dobila z dejanjem, s katerim je bila povzročena škoda.

 

 

 

3. oddelek:

NEUPRAVIČENA PRIDOBITEV

 

 

1. odsek:

SPLOŠNO PRAVILO

 

 

190. člen
Splošno pravilo

(1)Kdor je bil brez pravnega temelja obo­gaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrni­ti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vred­nost dosežene koristi.

(2)Z obogatitvijo je mišljena tudi prido­bitev koristi s storit­vijo.

(3)Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme gle­de na podlago, ki se ni uresničila ali je pozne­je odpadla.

 

 

2. odsek:

PRAVILA VRAČANJA

 

 

191. člen
Kdaj se ne more zahtevati vrnitev

Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

192. člen
Izpolnitev naravne obveznosti
ali moralne dolžnosti

Ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano ali storjeno, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost ali kakšna moralna dol­žnost.

193. člen
Obseg vrnitve

Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupra­vičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, dru­gače pa od dneva vložitve zahtevka.

194. člen
Povrnitev stroškov

Pridobitelj ima pravico povračila potrebnih in koristnih stroškov; če pa je bil nepošten, mu pripadajo koristni stroški samo do zneska, ki pomeni povečanje vrednosti ob vrnitvi.

195. člen
Kdaj je mogoče prejeto obdržati

Ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno pla­čanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškod­be, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. (Avtentična razla­ga 195. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01) – OROZ195 (Uradni list RS, št. 32/04), objavljena 2. 4. 2004, določa: Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena.)

196. člen
Uporaba stvari v tujo korist

Če je nekdo uporabil svojo ali tujo stvar v korist tretjega in ni pogojev za uporabo pravila o poslovodstvu brez naročila, je tretji dolžan vrniti stvar, če to ni mogoče, pa nadomestiti njeno vrednost.

197. člen
Izdatek za drugega

Kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega pov­račilo.

198. člen
Uporaba tuje stvari v svojo korist

Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

 

 

 

4. oddelek:

POSLOVODSTVO BREZ NAROČILA

 

 

1. odsek

 

 

199. člen
Splošno pravilo

Tujega posla se sme kdo nepoklicano lotiti samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist.

 

 

2. odsek:

OBVEZNOSTI IN PRAVICE POSLOVODJE BREZ NAROČILA

 

 

200. člen
Obveznosti poslovodje brez naročila

(1)Poslovodja brez naročila mora takoj, ko je mogoče, obvestiti o svojem ravnanju tistega, čigar posel opravlja, in nadaljevati začeti posel, kolikor mu je to razumno mogoče, dokler ta ne more prevzeti skrbi zanj.

(2)Po končanem poslu mora dati račun in prepustiti tistemu, čigar posel je opravljal, vse, kar si je z njim pridobil.

(3)Če ni z zakonom določeno kaj drugega, ima poslovodja brez naročila obveznosti prev­zemnika naročila.

201. člen
Dolžna skrbnost in odgovornost

(1)Pri opravljanju tujega posla se mora poslovodja brez naročila ravnati po dejanskih ali verjetnih namenih in potrebah tistega, čigar posel opravlja.

(2)Dolžan je ravnati kot dober gospodar­stvenik oziroma kot dober gospodar.

(3)Glede na okoliščine, v katerih se je kdo nepoklicano lotil tujega posla, lahko so­dišče zmanjša njegovo odgovornost ali ga popol­noma oprosti odgovornosti za malomarnost.

(4)Za odgovornost poslovno nesposobnega poslovodje brez naročila veljajo pravila o nje­govi pogodbeni in nepogodbeni odgovornosti.

202. člen
Pravice poslovodje brez naročila

(1)Poslovodja brez naročila, ki je v vsem ravnal, kot je treba, in delal tisto, kar so terjale okoliščine, ima pravico zahtevati, da ga tisti, čigar posel je opravljal, oprosti vseh obveznosti, ki jih je zaradi tega posla prevzel nase, da prevzame vse obveznosti, ki jih je sklenil v njegovem imenu, ter mu povrne vse potrebne in koristne izdatke in pa nastalo ško­do, celo če pričakovani uspeh ni bil dosežen.

(2)Če je odvrnil škodo od tistega, čigar po­sel je opravljal, ali mu je pridobil korist, ki v vsem ustreza njegovim namenom in potrebam, mu gre tudi primerno plačilo za trud.

203. člen
Odnašanje dodatkov

Vsak poslovodja brez naročila ima pravico odnesti stvari, s katerimi je povečal tuje pre­mo­ženje, za katere pa izdatkov ni dobil povr­njenih, če jih je mogoče ločiti, ne da bi se poškodovala stvar, kateri so bile dodane; tisti, v čigar posle se je vmešal, pa lahko obdrži te dodatke, če hoče in če mu povrne njihovo sedanjo vrednost, vendar največ do zneska dejanskih iz­datkov.

 

 

3. odsek:

OPRAVLJANJE TUJIH POSLOV KLJUB PREPOVEDI

 

 

204. člen
Opravljanje tujih poslov kljub prepovedi

(1)Kdor se vtakne v tuj posel kljub pre­povedi tistega, čigar posla se je lotil, in je za prepoved vedel ali bi bil moral vedeti, nima pravic, ki jih ima poslovodja brez naročila.

(2)Odgovoren je za škodo, ki jo je pov­zročil z vmešavanjem v tuje posle, celo če je nastala brez njegove krivde.

(3)Če pa je prepoved opravljanja posla v nasprotju z zakonom ali moralo, posebno pa če je nekdo prepovedal, da bi drug izpolnil kakšno nje­govo zakonsko obveznost, ki je ni mogoče odložiti, veljajo splošna pravila o poslovodstvu brez naročila.

 

 

4. odsek:

NEPRISTNO POSLOVODSTVO

 

 

205. člen
Nepristno poslovodstvo

(1)Kdor opravlja tuj posel z namenom, da obdrži zase dosežene koristi, čeprav ve, da je posel tuj, mora na zahtevo tistega, čigar posel je opravljal, dati račun kot poslovodja brez naročila in mu izročiti vse dosežene koristi.

(2)Tisti, čigar posel je nekdo opravljal, lahko zahteva tudi vrnitev stvari v prejšnje stanje in še povrnitev škode.

 

 

5. odsek

Odobritev

 

 

206. člen

Če tisti, čigar posel je nekdo opravljal, pozneje odobri tisto, kar je bilo opravljeno, se poslovodja brez naročila šteje za prevzemnika naročila, ki je od začetka delal po njegovem naročilu.

 

 

 

5. oddelek:

ENOSTRANSKA IZJAVA VOLJE

 

 

1. odsek:

JAVNA OBLJUBA NAGRADE

 

 

207. člen
Kdaj veže

(1)Z javnim razpisom dana obljuba nagrade tistemu, ki opravi določeno dejanje, doseže kak­šen uspeh ali se znajde v določenem položaju, ali obljuba, dana pod kakšnim drugim pogojem, veže tistega, ki jo je dal, da jo mora izpol­niti.

(2)Kdor obljubi nagrado ali vabi h kak­šnemu nagradnemu tekmovanju, mora določiti rok za tekmovanje; če tega ne stori, ima vsak, ki se želi udeležiti tekmovanja, pravico zahtevati od sodišča, naj določi ustrezen rok.

208. člen
Preklic obljube

(1)Obljuba se lahko prekliče tako, kot je bila dana, pa tudi z osebnim sporočilom; vendar ima tisti, ki je opravil dejanje, ni pa vedel in ni bil dolžan vedeti, da je obljuba nagrade preklicana, pravico zahtevati obljubljeno na­grado, tisti, ki je imel do preklica izdatke, potrebne za dejanje iz javnega razpisa, pa pra­vico do njihovega povračila, razen če tisti, ki je obljubil nagrado, dokaže, da so bili izdatki zaman.

(2)Obljube nagrade ni mogoče preklicati, če je bil v razpisu določen rok za dejanje ozi­roma za obvestilo o doseženem uspehu ali o uresničitvi določene zamisli.

209. člen
Kdo ima pravico do nagrade

(1)Pravico do nagrade ima tisti, ki prvi opravi dejanje, za katero je bila nagrada oblju­bljena.

(2)Če je več oseb hkrati opravilo dejanje, gre vsaki enak del nagrade, razen če pravičnost ne zahteva drugačne delitve.

210. člen
Primer razpisa

(1)O podelitvi nagrade pri razpisu odloča organizator razpisa, ali pa ena ali več oseb, ki jih on določi.

(2)Če pa so v razpisnih pogojih ali v kakšnih splošnih predpisih, ki veljajo za dolo­čen razpis, postavljena pravila, po katerih naj bo podeljena nagrada, ima vsak udeleženec raz­pisa pravico zahtevati razveljavitev odločitve o podelitvi nagrade, če nagrada ni bila podeljena v skladu s temi pravili.

(3)Lastnino ali kakšno drugo pravico na delu, ki je bilo nagrajeno na razpisu, pridobi organizator razpisa samo, če je bilo tako dolo­čeno v objavi razpisa.

211. člen
Prenehanje obveznosti

Obveznost tistega, ki je nagrado obljubil, preneha, če mu v roku, ki je določen v razpisu, nihče ne sporoči, da je opravil dejanje, dosegel uspeh ali sploh izpolnil v javnem razpisu postavljene pogoje; če ni določil nobenega roka, pa po enem letu od objave razpisa.

 

 

2. odsek:

VREDNOSTNI PAPIRJI

 

 

I. Splošne določbe

 

 

212. člen
Pojem

(1)Vrednostni papir je pisna listina, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil na njej zapisano obveznost njenemu zakonitemu imet­niku.

(2)Za vrednostni papir se šteje tudi zapis na mediju, če je to določeno s posebnim zakonom.

213. člen
Bistvene sestavine

(1)Vrednostni papir mora imeti naslednje bistvene sestavine:

1.označbo vrste vrednostnega papirja;

2.firmo in sedež oziroma ime in prebi­vališče izdajatelja vrednostnega papirja;

3.firmo ali ime osebe, na katero se glasi, oziroma ki odreja, na koga se vrednostni papir glasi, ali označbo, da se vrednostni papir glasi na prinosnika;

4.natančno označeno obveznost izdajatelja, ki izhaja iz vrednostnega papirja;

5.kraj in datum izdaje vrednostnega papir­ja, pri tis­tih, ki so izdani v seriji, pa tudi njegovo serijsko številko;

6.podpis izdajatelja vrednostnega papirja oziroma faksimile podpisa izdajatelja vrednost­nega papirja, izdanega v seriji.

(2)S posebnim zakonom so lahko za po­samezne vrednostne papirje določene tudi druge bistvene sestavine.

(3)Listina, ki ne vsebuje katerekoli izmed bistvenih sestavin, ni vrednostni papir.

214. člen
Na koga se lahko glasi vrednostni papir

Vrednostni papir se lahko glasi na prinos­nika, na ime ali po odredbi.

215. člen
Nastanek obveznosti

Obveznost iz vrednostnega papirja nastane v trenutku, ko izdajatelj izroči vrednostni papir upravičencu.

 

 

II. Pravice iz vrednostnega papirja

 

 

216. člen
Komu gre pravica iz vrednostnega papirja

(1)Terjatev iz vrednostnega papirja je vezana na sam papir in gre njegovemu zakonitemu imetniku.

(2)Domneva se, da je prinosnik zakoniti imetnik vrednostnega papirja na prinosnika.

(3)Zakoniti imetnik vrednostnega papirja na ime ali po odredbi je tisti, na katerega se vrednostni papir glasi, oziroma tisti, na kate­rega je bil pravilno prenesen.

(4)Pošteni pridobitelj vrednostnega papir­ja na prinosnika postane njegov zakoniti imetnik in pridobi pravico do terjatve, ki je zapisana na njem, tudi če je vrednostni papir odšel iz rok izdajatelja oziroma prejšnjega imetnika brez njegove volje.

217. člen
Kdo lahko zahteva izpolnitev

Izpolnitev terjatve iz vrednostnega papirja lahko zahteva proti predložitvi le njegov zako­niti imetnik ali tisti, ki ga ta pooblasti.

 

 

III. Prenos vrednostnega papirja

 

 

218. člen
Prenos pravice iz papirja na prinosnika

Pravica iz vrednostnega papirja na prinos­nika se prenaša z njegovo izročitvijo.

219. člen
Prenos pravice iz papirja na ime

(1)Pravica iz vrednostnega papirja na ime se prenaša s cesijo.

(2)Poseben zakon lahko določa, da se pra­vica iz vrednostnega papirja na ime lahko prenaša tudi z  indosamentom.

(3)Pravica iz vrednostnega papirja na ime se prenaša z zapisom firme oziroma imena novega imetnika na samem papirju, s podpisom prenosnika in z vpisom prenosa v morebitni register vred­nostnih papirjev, ki ga vodi izdajatelj.

220. člen
Prenos pravice iz papirja po odredbi

Pravica iz vrednostnega papirja po odredbi se prenaša z  indosamentom.

221. člen
Vrste indosamentov

(1)Indosament je lahko popoln, blanko in na prinosnika.

(2)Popolni indosament vsebuje izjavo o prenosu, firmo ali ime osebe, na katero se pra­vica iz vrednostnega papirja prenaša (indosa­tar), in podpis prenosnika (indosant), lahko pa vsebuje tudi druge podatke (kraj in datum idr.).

(3)Blanko indosament vsebuje le podpis indosanta.

(4)Pri prenosu vrednostnega papirja z in­dosamentom na prinosnika, se namesto imena indo­satarja zapiše beseda »prinosniku« ali druga oznaka, ki pomeni isto.

(5)Indosament na prinosnika velja kot blanko indosament.

(6)Ničen je delni indosament.

222. člen
Prenos pooblastila in prenos v zastavo

(1)Vrednostni papir se lahko prenese tudi kot prenos pooblastila oziroma kot prenos v za­stavo.

(2)Pri prenosu pooblastila se zapiše klav­zula »vrednost v pooblastilu«, pri prenosu v zastavo pa »vrednost v zastavo« ali kaj podob­nega.

223. člen
Učinek prenosa pravic

(1)S prenosom pravic iz vrednostnega pa­pirja pridobi novi imetnik vse pravice, ki jih je imel prejšnji imetnik.

(2)Prenos pravic iz vrednostnega papirja na ime, bodisi s cesijo ali z indosamentom, nima učinka nasproti izdajatelju, dokler ta ni pisno obveščen o tem oziroma dokler ta prenos ni vpi­san v morebitni register vrednostnih papirjev na ime, ki ga vodi izdajatelj.

(3)Cedent oziroma indosant ne odgovarja za neizpolnitev obveznosti izdajatelja, razen če zakon drugače določa ali če je nasprotno določi­lo zapisano na samem vrednostnem papirju.

224. člen
Učinek prenosa pooblastila in prenosa v zastavo

Imetnik vrednostnega papirja, ki je bil nanj prenesen kot »prenos pooblastila« ali kot »prenos v zastavo«, lahko izvršuje vse pravice, ki iz njega izvirajo, vendar sme papir prenesti na drugega le kot prenos pooblastila.

225. člen
Dokazovanje zakonitosti prenosa

(1)Zadnji indosatar dokazuje svojo pravico iz vrednostnega papirja z nepretrgano vrsto indosamentov.

(2)To pravilo se smiselno uporablja tudi za zadnjega cesionarja.

226. člen
Prepoved prenosa

(1)Prenos vrednostnega papirja po odredbi z indosamentom se prepoveduje z izrazom »ne po odredbi« ali s podobno klavzulo, ki ima enak po­men.

(2)Pravica iz vrednostnega papirja, za katerega je prenos z indosamentom prepovedan, se sme prenesti samo s cesijo.

(3)Prenos z indosamentom lahko prepovesta izdajatelj in indosant.

(4)S posebnim zakonom ali izjavo izdaja­telja, zapisano na samem vrednostnem papirju na ime, se lahko prepove kakršenkoli njegov prenos.

 

 

IV. Spremembe pri vrednostnih papirjih

 

 

227. člen
Spremembe, ki jih opravi izdajatelj

(1)Vrednostni papir na prinosnika ali po odredbi lahko izdajatelj na zahtevo in stroške imetnika spremeni v vrednostni papir na ime.

(2)Če spremembe ni izrecno prepovedal, lahko izdajatelj na zahtevo in stroške imetnika spremeni vrednostni papir na ime v vrednostni papir na prinosnika ali po odredbi.

228. člen
Spremembe, ki jih opravi imetnik pri prenosu

(1)Vrednostni papir po odredbi sme indo­sant prenesti z indosamentom na prinosnika, če ni s posebnim zakonom drugače določeno.

(2)Vrednostni papir na ime sme cedent ozi­roma indosant prenesti le na določeno osebo.

(3)Vrednostni papir na prinosnika se lahko z indosamentom prenese tudi na določeno osebo.

229. člen
Združitev in delitev vrednostnih papirjev

(1)Vrednostni papirji, izdani v seriji, se na zahtevo in stroške imetnika lahko združijo v enega ali več vrednostnih papirjev.

(2)Vrednostni papir se na zahtevo in stroške imetnika lahko razdeli na več vrednost­nih papirjev manjšega zneska, ki pa ne smejo biti nižji od najnižjega apoena papirja, izda­nega v tej seriji.

 

 

V. Izpolnitev obveznosti iz vrednostnega papirja

 

 

230. člen
Prenehanje obveznosti

(1)Obveznost iz vrednostnega papirja pre­neha, ko jo izdajatelj papirja izpolni zakoni­temu imetniku.

(2)Terjatev iz vrednostnega papirja pre­neha tudi, če vrednostni papir pripade izdaja­telju, razen če ni s posebnim zakonom drugače določeno.

(3)Pošteni izdajatelj vrednostnega papirja na prinosnika je z izpolnitvijo prinosniku prost obveznosti tudi takrat, ko ta ni njegov zakoniti imetnik.

231. člen
Prepoved izpolnitve

(1)Če izdajatelj vrednostnega papirja na prinosnika ve ali bi moral vedeti, da prinosnik ni zakoniti imetnik papirja in da tudi nima nje­govega pooblastila, mora odkloniti izpolnitev, sicer odgovarja za škodo.

(2)Izdajatelj vrednostnega papirja ne more veljavno izpolniti svoje obveznosti, če mu je pristojni organ to prepovedal ali če ve ali bi moral vedeti, da je uveden postopek za amortiza­cijo ali neveljavnost vrednostnega papirja.

232. člen
Izplačilo obresti ali drugih donosov po izplačilu glavnice

Dolžnik, ki je imetniku vrednostnega papir­ja izplačal glavnico, mora izplačati kupone ob­resti oziroma drugih donosov z istega papirja, predložene v izplačilo po izplačilu glavnice, če te terjatve niso zastarane.

233. člen
Ugovor zoper zahtevek za izpolnitev obveznosti

(1)Zoper zahtevek imetnika vrednostnega papirja na prinosnika ali po odredbi sme izdaja­telj uveljavljati le tiste ugovore, ki zadevajo izdajo samega papirja, kot je ponaredba; nato ugovore, ki izhajajo iz vsebine samega papirja, kot so roki ali pogoji; končno ugovore, ki jih ima proti samemu imetniku papirja, kot so pobo­tanje, pomanjkljivost z zakonom predpisanega po­stopka za pridobitev vrednostnega papirja in pomanjkanje pooblastila.

(2)Izdajatelj lahko uveljavlja zoper zah­tevek imetnika, kateremu je izročil vrednostni papir, napake pravnega posla, na podlagi katere­ga je bil prenos opravljen, vendar teh napak ne more uveljavljati zoper zahtevek kakšnega poznejšega imetnika.

(3)Če pa je imetnik vrednostnega papirja ob prejemu papirja od svojega prednika vedel ali bi bil moral vedeti, da mu ta izroča vrednostni papir, da bi se izognil ugovoru, ki ga ima izda­jatelj proti njemu, lahko izdajatelj uveljavlja ta ugovor tudi proti imetniku papirja.

(4)S posebnim zakonom so lahko določene tudi druge vrste ugovorov pri posameznih vrstah vrednostnih papirjev.

 

 

VI. Izkazni papirji in znaki

 

 

234. člen
Izkazni papirji

Za železniške vozovnice, gledališke in druge vstopnice, bone in druge podobne listine, ki vsebujejo določeno obveznost za njihovega izdajatelja, na katerih pa ni označen upnik in tudi ne izhaja iz njih ali iz okoliščin, v kate­rih so bile izdane, da jih ni mogoče odstopiti drugemu, se smiselno uporabljajo ustrezne določ­be o vrednostnih papirjih.

235. člen
Izkazni znaki

(1)Garderobni ali podobni znaki, ki so sestavljeni iz kosa papirja, kovine ali drugega materiala, na katerih je običajno vtisnjena šte­vilka ali navedeno število oddanih predmetov in ki običajno ne vsebujejo kaj določenega o obvez­nosti njihovega izdajatelja, so namenjeni le za to, da pokažejo, kdo je upnik v razmerju, pri katerega nastanku so bili izdani.

(2)Izdajatelj izkaznega znaka je prost ob­veznosti, če jo v dobri veri izpolni prinosniku; vendar za prinosnika ne velja domneva, da je on pravi upnik ali da je upravičen zahtevati izpol­nitev, in mora v sporu to dokazati.

(3)Upnik lahko zahteva izpolnitev obvez­nosti, čeprav je izgubil izkazni znak.

(4)Glede drugega je treba v vsakem posa­meznem primeru upoštevati skupno voljo izdaja­telja in prejemnika znaka, kot tudi tisto, kar je običajno.

 

 

VII. Druge določbe

 

 

236. člen
Zamenjava poškodovanega vrednostnega papir­ja

Imetnik poškodovanega vrednostnega papirja, ki ni primeren za promet, njegovo pristnost in vsebino pa je mogoče natančno ugotoviti, je upravičen zahtevati nov vrednostni papir na enak znesek, vrniti pa mora poškodovani papir in povrniti stroške.

237. člen
Amortizacija vrednostnega papirja

(1)Izgubljen vrednostni papir se lahko razglasi za neveljavnega (amortizira).

(2)Izdajatelj vrednostnega papirja mora dosedanjemu imetniku vrednostnega papirja na njegovo zahtevo in proti povrnitvi stroškov izročiti vse listine in mu dati vse informacije, ki jih imetnik potrebuje v amortizacijskem po­stopku.

238. člen
Zastaranje terjatev iz vrednostnega papirja

Za zastaranje terjatev iz vrednostnega papirja veljajo pravila o zastaranju, če poseben zakon ne določa drugače.

 

 

 

III. poglavje:

UČINKI OBVEZNOSTI

 

 

 

1. oddelek:

UPNIKOVE PRAVICE IN DOLŽNIKOVE OBVEZNOSTI

 

 

1. odsek:

PRAVICA DO POVRAČILA ŠKODE

 

 

I. Splošna pravila

 

 

239. člen
Izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve

(1)Upnik je upravičen zahtevati od dolžni­ka izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dol­žan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.

(2)Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala.

(3)Za škodo zaradi zamude z izpolnitvijo je odgovoren tudi dolžnik, ki mu je upnik dal primeren dodatni rok za izpolnitev.

(4)Dolžnik je odgovoren tudi za delno ali popolno nemožnost izpolnitve, čeprav zanjo ni kriv, če je nastopila potem, ko je prišel v za­mudo, za katero odgovarja.

(5)Vendar je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da bi bila stvar, ki je pred­met obveznosti, naključno uničena, tudi če bi bil on svojo obveznost pravočasno izpolnil.

240. člen
Oprostitev dolžnika odgovornosti

Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

241. člen
Pogodbena razširitev odgovornosti

(1)S pogodbo se lahko razširi odgovornost dolžnika tudi na primer, za katerega sicer ne odgovarja.

(2)Vendar se izpolnitev takšnega pogod­benega določila ne more zahtevati, če bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

242. člen
Omejitev in izključitev odgovornosti

(1)Odgovornosti dolžnika za naklep ali hudo malomarnost ni mogoče s pogodbo vnaprej izključiti.

(2)Vendar lahko sodišče na zahtevo zainte­resirane stranke razveljavi tudi pogodbeno dolo­čilo o izključitvi odgovornosti za lahko malo­marnost, če takšen sporazum izhaja iz monopol­nega položaja dolžnika ali sploh iz neenakoprav­nega razmerja med pogodbenikoma.

(3)Veljavno je pogodbeno določilo, ki do­loča najvišji znesek odškodnine, če tako določe­ni znesek ni v očitnem nesorazmerju s škodo ali če za posamezen primer zakon ne določa kaj dru­gega.

(4)V primeru omejitve višine odškodnine ima upnik pravico do popolne odškodnine, če je dolžnik povzročil nemožnost izpolnitve namenoma ali iz hude malomarnosti.

243. člen
Obseg odškodnine

(1)Upnik ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana.

(2)V primeru prevare ali namerne neizpol­nitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti ima upnik pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve po­godbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala.

(3)Če je pri kršitvi obveznosti nastala za upnika poleg škode tudi kakšna korist, jo je treba pri odmeri odškodnine primerno upoštevati.

(4)Stranka, ki se sklicuje na kršitev po­godbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine.

(5)Določbe tega člena se smiselno uporab­ljajo tudi za neizpolnitev obveznosti, ki niso nastale iz pogodbe, če ni za posamezne izmed njih v tem zakoniku določeno kaj drugega.

244. člen
Odgovornost upnika

Če za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja odgovarja tudi upnik ali kdo, za katerega je on odgovoren, se odškodnina sorazmerno zmanjša.

245. člen
Odgovornost zaradi opustitve obvestila

Pogodbena stranka, ki je dolžna obvestiti drugo stranko o dejstvih, ki vplivajo na njuno medsebojno razmerje, je odgovorna za škodo, ki nastane drugi stranki zato, ker ni bila pravo­časno obveščena.

246. člen
Uporaba določb o povrnitvi škode

Če v določbah tega odseka ni drugače dolo­čeno, se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo do­loč­be tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode.

 

 

II. Pogodbena kazen

 

 

247. člen
Splošna pravila

(1)Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni zne­sek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen).

(2)Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo.

(3)Pogodbena kazen ne more biti dogovor­jena za denarne obveznosti.

248. člen
Način določitve

(1)Pogodbeni stranki lahko poljubno dolo­čita višino kazni, bodisi v skupnem znesku, v odstotku, za vsak dan zamude ali kako drugače.

(2)Kazen mora biti dogovorjena v obliki, ki je predpisana za pogodbo, iz katere je nasta­la obveznost, na katere izpolnitev se nanaša.

249. člen
Akcesornost

Sporazum o pogodbeni kazni ima pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša.

250. člen
Dolžnikova odgovornost

Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja.

251. člen
Upnikove pravice

(1)Če je kazen dogovorjena za primer ne­izpolnitve obveznosti, lahko upnik zahteva bodi­si izpolnitev obveznosti bodisi pogodbeno kazen.

(2)Pravico zahtevati izpolnitev obveznosti izgubi, če je zahteval plačilo pogodbene kazni.

(3)Če je kazen dogovorjena za primer neiz­polnitve, dolžnik nima pravice plačati pogodbeno kazen in odstopiti od pogodbe, razen če je bil to namen pogodbenikov, ko sta se zanjo dogo­vorila.

(4)Kadar je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo, ima upnik pra­vico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen.

(5)Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obvez­nosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.

252. člen
Zmanjšanje pogodbene kazni

Sodišče zmanjša na dolžnikovo zahtevo po­godbeno kazen, če spozna, da je glede na vred­nost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka.

253. člen
Pogodbena kazen in odškodnina

(1)Upnik ima pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda.

(2)Če je škoda, ki je upniku nastala, več­ja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškod­nine.

254. člen
Z zakonom določena odškodnina
in pogodbena kazen

Če je za neizpolnitev obveznosti ali za primer zamude z izpolnitvijo v zakonu določena višina odškodnine pod imenom penalov, pogodbene kazni, odškodnine ali pod kakšnim drugim imenom, pogodbeni stranki pa sta se poleg tega v pogodbi dogovorili za pogodbeno kazen, upnik nima pravi­ce zahtevati obenem pogodbeno kazen in z zakonom določeno odškodnino, razen če je to po samem za­konu dovoljeno.

 

 

2. odsek:

IZPODBIJANJE DOLŽNIKOVIH PRAVNIH DEJANJ

 

 

255. člen
Splošno pravilo

(1)Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je na­stala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžni­ka, ki je bilo storjeno v škodo upnikov.

(2)Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dol­žnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve.

(3)S pravnim dejanjem je mišljena tudi opustitev, zaradi katere je dolžnik izgubil kakšno premoženjsko pravico ali s katero je zanj nastala kakšna premoženjska ob­vez­nost.

256. člen
Pogoj za izpodbijanje

(1)Odplačno razpolaganje se lahko izpod­bija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da s tem škoduje svojim up­nikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje stor­jeno, to znano ali bi mu moralo biti znano.

(2)Če je ta tretji dolžnikov zakonec ali je z njim v sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oziroma v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom.

(3)Pri neodplačnih razpolaganjih in z nji­mi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahte­va, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano.

(4)Odpoved dediščini se šteje za neodpla­čno razpolaganje.

257. člen
Rok za vložitev tožbe

(1)Izpodbojna tožba v primeru razpolaganja iz prvega odstavka prejšnjega člena se lahko vloži v enem letu, v drugih primerih pa v treh letih.

(2)Rok iz prejšnjega odstavka se šteje od dneva, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, oziroma od dneva, ko bi bilo treba opraviti opuščeno dejanje.

258. člen
Izključitev izpodbijanja

Zaradi oškodovanja upnikov ni mogoče izpod­bijati običajnih priložnostnih daril, nagradnih daril kot tudi ne daril, danih iz hvaležnosti, če so sorazmerna premoženjskim možnostim dolžni­ka.

259. člen
Kako se izpodbija

(1)Izpodbija se lahko s tožbo ali z ugovorom.

(2)Izpodbojna tožba se vloži zoper tret­jega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, ozi­roma zoper njegove univerzalne pravne nasled­nike.

(3)Če je tretji s kakšnim odplačnim poslom odtujil korist, pridobljeno z izpodbijanim raz­polaganjem, se sme tožba zoper pridobitelja vlo­žiti le, če je ta vedel, da je bilo mogoče pri­dobitev njegovih prednikov izpodbijati; če pa je to korist odtujil z neodplačnim poslom, se sme vložiti tožba zoper pridobitelja tudi, čeprav tega ni vedel.

(4)Toženec se lahko izogne izpodbijanju, če izpolni dolžnikovo obveznost.

260. člen
Učinek izpodbijanja

Če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev nje­govih terjatev.

 

 

3. odsek:

PRIDRŽNA PRAVICA

 

 

261. člen
Izvrševanje pridržne pravice

(1)Upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, jo ima pravico pri­držati, dokler mu ni plačana terjatev.

(2)Če je postal dolžnik plačilno nespo­soben, ima upnik pridržno pravico, čeprav nje­gova terjatev še ni zapadla.

262. člen
Izjeme

(1)Upnik nima pridržne pravice, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti, ali če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki je bila izročena upniku v hrambo ali na posodo.

(2)Upnik tudi ne more pridržati pooblas­tila, dobljenega od dolžnika, ne drugih dolžni­kovih listin, izkaznic, dopisov in drugih podob­nih stvari, kot tudi ne drugih stvari, ki jih ni mogoče dati na prodaj.

263. člen
Obvezna vrnitev stvari pred
izpolnitvijo obveznosti

Upnik je dolžan vrniti stvar dolžniku, če mu ta ponudi ustrezno zavarovanje njegove ter­jatve.

264. člen
Učinek pridržne pravice

Upnik, ki ima na podlagi pridržne pravice v rokah dolžnikovo stvar, se lahko poplača iz nje­ne vrednosti na enak način kot zastavni upnik, vendar mora, preden se za to odloči, pravočasno sporočiti dolžniku svoj namen.

 

 

2. oddelek:

UPNIKOVE PRAVICE V NEKATERIH POSEBNIH PRIMERIH

 

 

265. člen
Kadar je obveznost v dajatvi stvari,
določenih po vrsti

Kadar je obveznost v dajatvi po vrsti dolo­čenih stvari, dolžnik pa pride v zamudo, si lah­ko upnik, ko je prej o tem obvestil dolžnika, po svoji izbiri kupi stvari iste vrste in zahteva od dolžnika povrnitev kupnine in škode, ali pa vrednost dolgovanih stvari in povrnitev škode.

266. člen
Kadar je obveznost v storitvi

Kadar je obveznost v storitvi, dolžnik pa te obveznosti ni pravočasno izpolnil, lahko up­nik, ko je prej o tem obvestil dolžnika, sam na dolžnikove stroške stori tisto, kar bi bil moral storiti dolžnik, od njega pa lahko zahteva od­škodnino zaradi zamude kot tudi povrnitev druge morebitne škode, ki jo je imel zaradi takšnega načina izpolnitve.

267. člen
Kadar je obveznost v opustitvi

(1)Kadar je obveznost v opustitvi, ima up­nik pravico do povrnitve škode že zato, ker je dolžnik ravnal v nasprotju s svojo obveznostjo.

(2)Če je bilo kaj zgrajeno v nasprotju z obveznostjo, lahko upnik zahteva, da se to od­strani na dolžnikove stroške in da mu dolžnik povrne škodo, ki mu je nastala v zvezi z gra­ditvijo in odstranitvijo.

(3)Če pa sodišče spozna, da je to očitno koristnejše, lahko odloči, upoštevajoč splošni interes in opravičen interes upnika, naj se ne ruši tisto, kar je bilo zgrajeno, temveč naj dobi upnik škodo povrnjeno v denarju.

268. člen
Pravica zahtevati odškodnino namesto prisojenega

(1)Če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti v roku, ki mu je bil določen s pravnomočno odločbo, lahko upnik zahteva od njega, naj jo izpolni v primernem dodatnem roku, in izjavi, da po izteku tega roka ne bo več sprejel izpol­nitve, temveč bo zahteval odškodnino zaradi ne­izpolnitve.

(2)Po poteku dodatnega roka sme upnik zah­tevati le odškodnino zaradi neizpolnitve.

269. člen
Sodni penali

(1)Če dolžnik ne izpolni pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s prav­nomočno odločbo, mu lahko sodišče na upnikovo zahtevo določi primeren dodatni rok in, da bi nanj vplivalo, ne glede na kakršnokoli škodo izreče, da bo moral, če v tem roku ne bo izpol­nil svoje obveznosti, plačati upniku od dneva, ko izteče omenjeni rok, določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto.

(2)Če dolžnik pozneje izpolni obveznost, lahko sodišče zmanjša tako določeno vsoto, upo­števajoč pri tem namen, zaradi katerega je odredilo njeno plačilo.

 

 

 

IV. poglavje:

PRENEHANJE OBVEZNOSTI

 

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNO PRAVILO

 

 

270. člen
Splošno pravilo

(1)Obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih.

(2)S prenehanjem glavne obveznosti ugas­nejo poroštvo, zastava in druge stranske pravice.

 

 

 

2. oddelek:

IZPOLNITEV

 

 

1. odsek:

SPLOŠNA PRAVILA O IZPOLNITVI

 

 

I. Kdo lahko izpolni in stroški izpolnitve

 

 

271. člen
Izpolnitev dolžnika ali tretjega

(1)Obveznost lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji.

(2)Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima kakšen pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje.

(3)Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od tretjega, če se dolžnik s tem strinja, razen če mora po pogodbi ali po naravi same obveznosti to obveznost izpolniti osebno dolžnik.

(4)Upnik lahko sprejme izpolnitev od tre­tjega brez dolžnikove vednosti, celo v primeru, ko ga je dolžnik obvestil, da noče, da bi kdo drug izpolnil njegovo obveznost.

(5)Vendar pa upnik ne sme sprejeti izpol­nitve od tretjega, če mu je dolžnik ponudil, da bo sam izpolnil svojo obvez­nost.

272. člen
Izpolnitev poslovno nesposobnega

(1)Tudi poslovno nesposoben dolžnik lahko veljavno izpolni obveznost, če je obstoj obvez­nosti nedvomen in če je zapadel rok za njeno iz­polnitev.

(2)Vendar je mogoče izpodbijati izpolni­tev, če je takšna oseba plačala zastaran dolg ali dolg, ki izvira iz igre ali stave.

273. člen
Stroški izpolnitve

Stroške izpolnitve trpi dolžnik, če jih ni povzročil upnik.

 

 

II. Izpolnitev s subrogacijo

 

 

274. člen
Pojem

(1)Če izpolni tujo obveznost, se lahko vsak izpolnitelj pred izpolnitvijo ali ob izpol­nitvi dogovori z upnikom, da izpolnjena terjatev preide nanj z vsemi ali le nekaterimi stranskimi pravicami.

(2)Upnikove pravice lahko preidejo na iz­polnitelja tudi po pogodbi med dolžnikom in iz­polniteljem, sklenjeni pred izpolnitvijo.

(3)Subrogacija izpolnitelja v pravice up­nika nastopi v teh primerih ob izpolnitvi.

275. člen
Subrogacija po zakonu

Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stran­skimi pravicami.

276. člen
Subrogacija pri delni izpolnitvi

(1)Pri delni izpolnitvi upnikove terjatve preidejo stranske pravice, s katerimi je zavaro­vana izpolnitev te terjatve, na izpolnitelja le toliko, kolikor niso potrebne za izpolnitev os­tanka.

(2)Vendar se upnik in izpolnitelj lahko dogovorita, da bosta izkoristila garancije v so­razmerju s svojimi terjatvami, lahko pa se dogo­vorita tudi, da bo imel izpolnitelj pri popla­čilu prednost.

277. člen
Dokazi in sredstva za zavarovanje

(1)Upnik je dolžan izročiti izpolnitelju sredstva, s katerimi se terjatev dokazuje ali zavaruje.

(2)Izjemoma sme upnik izročiti izpolni­tel­ju stvar, ki jo je sprejel v zastavo od dolžnika ali od koga drugega, vendar le, če zastavitelj v to privoli; sicer ostane stvar v posesti pri upniku, da jo hrani za izpolnitelja.

278. člen
Koliko se lahko zahteva od dolžnika

Izpolnitelj, na katerega je prešla terja­tev, ne more zahtevati od dolžnika več, kot je plačal upniku.

279. člen
Izključitev odgovornosti upnika za obstoj in izterljivost terjatve

(1)Upnik, ki je sprejel izpolnitev od tretjega, ni odgovoren za obstoj in izterljivost terjatve ob izpolnitvi.

(2)S tem ni izključena uporaba pravil o neupravičeni pridobitvi.

 

 

III. Komu se izpolnjuje

 

 

280. člen
Upravičenec

(1)Obveznost mora biti izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je do­ločil sam upnik.

(2)Izpolnitev je veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil.

281. člen
Izpolnitev poslovno nesposobnemu upniku

(1)Z izpolnitvijo poslovno nesposobnemu upniku je dolžnik prost le, če je bila izpolni­tev koristna za upnika ali če je predmet izpol­nitve še pri njem.

(2)Poslovno nesposoben upnik lahko potem, ko postane poslovno sposoben, odobri izpolnitev, ki jo je prejel takrat, ko je bil poslovno ne­sposoben.

 

 

IV. Predmet izpolnitve

 

 

282. člen
Vsebina obveznosti

(1)Izpolnitev je v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega.

(2)Ni veljavne izpolnitve, če tisto, kar je dolžnik izročil kot dolgovano stvar in jo je upnik kot takšno sprejel, to v resnici ni; zato ima upnik pravico vrniti tisto, kar mu je bilo izročeno, in zahtevati dolgovano stvar.

283. člen
Nadomestna izpolnitev

(1)Obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje.

(2)V tem primeru je dolžnik odgovoren, prav tako kot prodajalec, za stvarne in pravne napake stvari, ki jo je dal namesto onega, kar je dolgoval.

(3)Vendar lahko zahteva upnik od dolžnika, ne pa več od poroka, namesto zahtevka iz dolžni­kove odgovornosti za stvarne in pravne napake stvari izpolnitev prvotne terjatve in odškod­ni­no.

284. člen
Izročitev v prodajo

Če je dolžnik izročil upniku kakšno stvar ali kakšno drugo pravico, naj jo proda in se iz doseženega zneska poplača za svojo terjatev, ostanek pa mu izroči, preneha obveznost šele, ko se upnik poplača iz doseženega zneska.

285. člen
Delna izpolnitev

(1)Upnik ni dolžan sprejeti delne izpol­nitve, razen če narava obveznosti ne nalaga kaj drugega.

(2)Vendar je upnik dolžan sprejeti delno izpolnitev denarne obveznosti, razen če ima po­seben interes, da jo odkloni.

286. člen
Obveznost dati stvari, določene po vrsti

(1)Če so stvari določene samo po vrsti, mora dolžnik dati stvari srednje kakovosti.

(2)Vendar mora dati stvari ustrezne kako­vosti, če mu je bil znan njihov namen.

 

 

V. Vračunavanje izpolnitve

 

 

287. člen
Vrstni red vračunavanja

(1)Če je med istimi osebami več istovrst­nih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, po­tem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpol­nitvi.

(2)Če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev.

(3)Če je hkrati zapadlo več obveznosti, se najprej poravnajo tiste, ki so najmanj zavaro­vane, če so vse enako zavarovane, pa najprej tiste, ki so dolžniku v največje breme.

(4)Če so po vsem navedenem obveznosti ena­ke, se poravnajo po vrstnem redu, kot so nasta­le, če so nastale hkrati, pa se tisto, kar je bilo dano na račun izpolnitve, porazdeli na vse obveznosti v sorazmerju z njihovimi zneski.

288. člen
Vračunavanje obresti in stroškov

Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi ob­resti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in konč­no glavnica.

 

 

VI. Čas izpolnitve

 

 

289. člen
Če rok ni določen

Če rok ni določen, in tudi namen posla, na­rava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti, dolžnik pa po svoji strani od upnika, da izpolnitev takoj sprejme.

290. člen
Predčasna izpolnitev

(1)Če je bil rok dogovorjen izključno v interesu dolžnika, je ta upravičen izpolniti obveznost tudi pred dogovorjenim rokom, vendar mora svoj namen sporočiti upniku in paziti, da to ni ob nepravem času.

(2)V drugih primerih, ko dolžnik ponudi predčasno izpolnitev, jo upnik lahko odkloni, lahko pa jo tudi sprejme in si pridrži pravico do odškodnine, če o tem nemudoma obvesti dol­žnika.

291. člen
Upnikova pravica zahtevati predčasno izpolnitev

Upnik ima pravico zahtevati predčasno iz­polnitev, če mu dolžnik ni dal obljubljenega za­varovanja ali če na njegovo zahtevo ni dopolnil zavarovanja, zmanjšanega brez njegove krivde, kot tudi če je bil rok dogovorjen izključno v njegovem interesu.

292. člen
Če je določitev roka prepuščena eni stranki

Če je določitev časa izpolnitve prepuščena na voljo upniku ali dolžniku, upravičenec pa ne določi roka niti po opominu, lahko druga stranka zahteva od sodišča, naj določi primeren rok za izpolnitev.

293. člen
Denarne obveznosti

(1)Če se plačuje s posredovanjem banke ali druge organizacije, pri kateri ima upnik račun, in če pogodbeni stranki nista drugače določili, se šteje, da je dolg poravnan, ko prispe banki oziroma organizaciji, pri kateri ima upnik ra­čun, denarno nakazilo v dobro upnika ali nalog dolžnikove banke ali organizacije, naj odobri računu upnika znesek, ki je v njem naveden.

(2)Če je s pogodbo dogovorjeno plačevanje po pošti, se domneva, da sta se stranki spora­zumeli, da je z vplačilom dolžnega zneska pri pošti dolžnik poravnal svojo obveznost do upni­ka; če pa takšen način plačevanja ni dogovorjen, je dolg poravnan, ko upnik prejme denarno nakazilo.

 

 

VII. Kraj izpolnitve

 

 

294. člen
Splošna pravila

(1)Dolžnik je dolžan izpolniti obveznosti, upnik pa sprejeti izpolnitev v kraju, ki je do­ločen s pravnim poslom ali z zakonom.

(2)Če kraj izpolnitve ni določen in ga tu­di ni mogoče določiti niti po namenu posla, po naravi obveznosti ali po drugih okoliščinah, je treba obveznost izpolniti v kraju, v katerem je imel dolžnik ob nastanku obveznosti sedež oziro­ma prebivališče.

(3)Za prebivališče se šteje običajno pre­bivališče, če tega ni, pa bivališče.

(4)Če je dolžnik pravna oseba ali podjet­nik, ki ima enote v raznih krajih, velja za kraj izpolnitve sedež enote, ki mora opraviti, kar je potrebno za izpolnitev obveznosti, če je bila upniku pri sklenitvi pogodbe ta okoliščina znana ali bi bila morala biti znana.

295. člen
Kraj izpolnitve denarnih obveznosti

(1)Denarne obveznosti se izpolnjujejo v kraju, v katerem ima upnik sedež oziroma prebi­vališče.

(2)Če se plačilo opravlja z nalogom, se denarne obveznosti izpolnjujejo v sedežu organi­zacije, pri kateri so upnikova denarna sredstva.

(3)Če je upnik spremenil kraj, v katerem je imel sedež oziroma prebivališče takrat, ko je obveznost nastala, in so se zaradi tega povečali stroški izpolnitve, gre to povečanje v njegovo breme.

 

 

VIII. Pobotnica

 

 

296. člen
Domneve v zvezi s pobotnico

(1)Kdor popolnoma ali delno izpolni obvez­nost, ima pravico zahtevati, naj mu upnik o tem na svoje stroške da pobotnico (priznanico).

(2)Dolžnik, ki je denarno obveznost plačal po banki ali pošti, sme zahtevati od upnika po­botnico le, če ima za to utemeljen razlog.

(3)Če je dana pobotnica, da je popolnoma plačana glavnica, se domneva, da so plačane tudi obresti ter morebitni sodni in drugi stroški.

(4)Prav tako se v primeru, če ima dolžnik občasnih dajatev, kot so zakupnine, in drugih terjatev, ki se občasno obračunavajo, kot so terjatve, ki nastajajo s porabo električnega to­ka ali vode ali z uporabo telefona, pobotnico, da je plačal pozneje zapadlo terjatev, domneva, da je plačal tudi tiste, ki so zapadle prej.

297. člen
Odklonitev pobotnice

Če upnik noče dati pobotnice, lahko položi dolžnik pri sodišču predmet svoje obveznosti.

 

 

IX. Vrnitev zadolžnice

 

 

298. člen
Vrnitev zadolžnice

(1)Ko dolžnik popolnoma izpolni svojo ob­veznost, lahko poleg pobotnice zahteva od upni­ka, naj mu vrne zadolžnico.

(2)Če upnik ne more vrniti zadolžnice, ima dolžnik pravico zahtevati, naj mu izda javno overjeno listino, da je obveznost prenehala.

(3)Če je bila dolžniku vrnjena zadolžnica, se domneva, da je obveznost popolnoma izpol­njena.

(4)Dolžnik, ki je izpolnil obveznost le delno, ima pravico zahtevati, naj se ta izpol­nitev zapiše na zadolžnici.

 

 

2. odsek:

ZAMUDA

 

 

I.Zamuda dolžnika

 

 

299. člen
Kdaj pride dolžnik v zamudo

(1)Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.

(2)Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev ob­veznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo ob­veznost.

 

 

II. Zamuda upnika

 

 

300. člen
Kdaj pride upnik v zamudo

(1)Upnik pride v zamudo, če brez  utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči.

(2)Upnik pride v zamudo tudi, kadar je pripravljen sprejeti izpolnitev dolžnikove sočasne obveznosti, ne nudi pa izpolnitve svoje zapadle obveznosti.

(3)Upnik ne pride v zamudo, če dokaže, da ob času, ko mu je bila ponujena izpolnitev, ali ob času, ki je bil določen za izpolnitev, dolžnik ni mogel izpolniti svoje obveznosti.

301. člen
Učinek upnikove zamude

(1)Če pride upnik v zamudo, preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari.

(2)Od dneva upnikove zamude nehajo teči obresti.

(3)Upnik v zamudi je dolžan povrniti dol­žniku škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, kot tudi stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari.

 

 

3. odsek:

POLOŽITEV STVARI

 

 

302. člen
Položitev stvari pri sodišču

(1)Če je upnik v zamudi ali je neznan, ali če se ne ve zanesljivo, kdo ali kje je, ali če je upnik poslovno nesposoben, nima pa zastop­nika, sme dolžnik položiti zanj dolgovano stvar pri sodišču.

(2)To pravico imajo tudi drugi, ki imajo pravni interes, da se obveznost izpolni.

(3)O položitvi mora dolžnik obvestiti up­nika, če ve zanj in za njegovo prebivališče.

303. člen
Pri katerem sodišču se položi stvar

(1)Stvar se položi pri stvarno pristojnem sodišču v kraju izpolnitve, razen če ekonomič­nost ali narava posla zahteva položitev v kraju, kjer je stvar.

(2)Vsako drugo stvarno pristojno sodišče mora sprejeti stvar v hrambo, dolžnik pa mora dati upniku odškodnino, če je temu s položitvijo pri drugem sodišču nastala škoda.

304. člen
Izročitev v hrambo drugi osebi

(1)Kadar je predmet obveznosti kakšna stvar, ki je ni mogoče hraniti pri sodišču, lahko dolžnik zahteva od sodišča, naj določi osebo, kateri bo na stroške in na račun upnika izročil stvar v hrambo.

(2)Pri obveznosti iz gospodarske pogodbe ima izročitev take stvari javnemu skladišču v hrambo na račun upnika učinek položitve pri sodišču.

(3)O izročitvi v hrambo mora dolžnik ob­vestiti upnika.

305. člen
Jemanje položenih stvari nazaj

(1)Dolžnik lahko vzame položeno stvar na­zaj.

(2)O tem, da je vzel stvar nazaj, mora dolžnik obvestiti upnika.

(3)Dolžnikova pravica, da vzame položeno stvar nazaj, preneha, če dolžnik izjavi sodišču, da se tej pravici odpoveduje, če upnik izjavi, da sprejema položeno stvar, kot tudi če se s pravnomočno odločbo ugotovi, da položitev izpol­njuje pogoje pravilne izpolnitve.

306. člen
Učinek položitve

(1)S položitvijo dolgovane stvari je dol­žnik prost obveznosti takrat, ko stvar položi.

(2)Če je bil dolžnik v zamudi, njegova za­muda preneha.

(3)Od takrat, ko je stvar položena, preide nevarnost njenega naključnega uničenja ali po­škodovanja na upnika.

(4)Od dneva položitve nehajo teči obresti.

(5)Če vzame dolžnik položeno stvar nazaj, se šteje, kot da položitve sploh ni bilo, in ostanejo njegovi sodolžniki ter poroki v zavezi.

307. člen
Stroški položitve

Stroške veljavne in nepreklicane položitve plača upnik, v delu, ki presega stroške izpol­nitve, ki jih mora plačati dolžnik.

308. člen
Prodaja namesto položitve stvari

(1)Če stvar ni primerna za hrambo ali če so za njeno hrambo ali za njeno vzdrževanje potrebni stroški, ki so nesorazmerni z njeno vrednostjo, jo dolžnik lahko proda na javni dražbi v kraju, določenem za izpolnitev, ali v kakšnem drugem kraju, če je to v upnikovem in­teresu, in doseženi znesek po odbitku prodajnih stroškov položi pri sodišču tega kraja.

(2)Če ima stvar dnevno ceno ali če ima v primerjavi s stroški javne dražbe majhno vred­nost, jo dolžnik lahko proda pod roko.

(3)Če je stvar takšna, da se utegne hitro uničiti ali pokvariti, jo mora dolžnik prodati nemudoma na najprimernejši način.

(4)V vsakem primeru mora dolžnik, ka­darkoli je to mogoče, obvestiti upnika o namera­vani prodaji, po prodaji pa o doseženi ceni in njeni položitvi pri sodišču.

309. člen
Izročitev stvari upniku

Sodišče izroči položeno stvar upniku pod pogoji, ki jih je postavil dolžnik.

310. člen
Prodaja za kritje stroškov hrambe

(1)Če stroški hrambe niso v primernem roku plačani, odredi sodišče na zahtevo shranjevalca prodajo stvari in določi način prodaje.

(2)Od zneska, dobljenega s prodajo, se od­bijejo stroški prodaje in stroški hrambe, osta­nek pa položi pri sodišču za upnika.

 

 

 

3. oddelek:

DRUGI NAČINI PRENEHANJA OBVEZNOSTI

 

 

1. odsek:

POBOT (KOMPENZACIJA)

 

 

311. člen
Splošni pogoji

Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od nje­ga, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kako­vosti in če sta obe zapadli.

312. člen
Izjava o pobotu

(1)Pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti.

(2)Po izjavi o pobotu se šteje, da je po­bot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj.

313. člen
Če ni vzajemnosti

(1)Dolžnik ne more pobotati tistega, kar dolguje upniku, s tistim, kar upnik dolguje nje­govemu poroku.

(2)Vendar pa porok lahko pobota dolžnikove obveznosti nasproti upniku z dolžnikovo terjat­vijo do upnika.

(3)Kdor je dal svojo stvar v zastavo za tujo obveznost, lahko zahteva od upnika, naj mu zastavljeno stvar vrne, če so izpolnjeni pogoji za prenehanje te obveznosti s pobotom, kot tudi če upnik po svoji krivdi opusti pobot.

314. člen
Zastarana terjatev

(1)Dolg se lahko pobota z zastarano ter­jatvijo, vendar le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana.

(2)Če so pogoji za pobot nastali potem, ko je ena izmed terjatev že zastarala, ne nastane pobot, če dolžnik zastarane terjatve uveljavlja ugovor zastaranja.

315. člen
Pobot z odstopljeno terjatvijo

(1)Dolžnik odstopljene terjatve lahko uve­ljavlja v pobot s prevzemnikom tiste svoje ter­jatve, ki bi jih lahko do obvestila o odstopu pobotal z odstopnikom.

(2)Z njim lahko pobota tudi svoje terjatve do odstopnika, ki jih je pridobil pred obvesti­lom o odstopu, pa rok za njihovo izpolnitev še ni zapadel takrat, ko je bil obveščen o odstopu, vendar le, če zapade ta rok pred rokom za izpol­nitev odstopljene terjatve ali hkrati z njim.

(3)Dolžnik, ki je brez pridržka izjavil prevzemniku, da privoli v odstop, ne more več uveljavljati v pobot z njim nobene svoje terjat­ve do odstopnika.

(4)Če je odstopljena terjatev vpisana v javne knjige, sme dolžnik uveljavljati v pobot svojo terjatev s prevzemnikom le, če je njegova terjatev vpisana pri odstopljeni terjatvi ali če je bil prevzemnik ob odstopu obveščen o njenem obstoju.

316. člen
Primeri, ko je pobot izključen

Ne more prenehati s pobotom:

1.terjatev, ki je ni mogoče zarubiti;

2.terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo ali jih je dolžnik brezpravno vzel ali brezpravno pridržal;

3.terjatev, nastala z namerno povzročit­vijo škode;

4.odškodninska terjatev za škodo, storjeno z okvaro zdravja ali s povzročitvijo smrti;

5.terjatev, ki izvira iz zakonite obvez­nosti preživljanja.

317. člen
Zarubljena terjatev druge stranke

Dolžnik ne more uveljavljati v pobot ter­jatve, če je njegova terjatev zapadla šele po­tem, ko je nekdo tretji z rubežem segel na upni­kovo terjatev proti njemu.

318. člen
Vračunavanje s pobotom

Kadar je med dvema osebama več obveznosti, ki lahko prenehajo s pobotom, veljajo za pobot pravila, ki veljajo za vračunavanje izpolnitve.

 

 

2. odsek:

ODPUST DOLGA

 

 

319. člen
Sporazum

(1)Obveznost preneha, če upnik izjavi dol­žniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja.

(2)Za veljavnost tega sporazuma ni potreb­no, da bi bil sklenjen v obliki, v kakršni je bil sklenjen posel, iz katerega je obveznost na­stala.

320. člen
Odpoved zavarovanju

Vrnitev zastave in odpoved drugim sred­stvom, s katerimi je bila zavarovana izpolnitev obveznosti, ne pomeni, da se je upnik odpovedal pravici zahtevati njeno izpolnitev.

321. člen
Odpust dolga poroku

(1)Odpust dolga poroku ne oprosti glavnega dolžnika, z odpustom dolga glavnemu dolžniku pa je porok prost.

(2)Če je več porokov, pa upnik enega med njimi oprosti obveznosti, ostanejo drugi v zave­zi, vendar se njihova obveznost zmanjša za del, ki pada na oproščenega poroka.

322. člen
Splošen odpust dolgov

S splošnim odpustom dolgov ugasnejo vse upnikove terjatve nasproti dolžniku, razen tis­tih, za katere upnik ni vedel takrat, ko je dol­gove odpustil.

 

 

3. odsek:

PRENOVITEV (NOVACIJA)

 

 

323. člen
Pogoji

(1)Obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obvez­nost nadomestila z novo, in če ima nova obvez­nost drugačen predmet ali drugačno pravno pod­lago.

(2)Sporazum upnika in dolžnika, s katerim se spreminja ali dodaja določilo o roku, o kraju ali o načinu izpolnitve, dalje poznejši sporazum o obrestih, pogodbeni kazni, zavarovanju izpol­nitve ali o kakšnem drugem stranskem določilu, kot tudi sporazum o izdaji nove listine o dolgu, se ne štejejo za prenovitev.

(3)Izdaja menice ali čeka zaradi kakšne prejšnje obveznosti se ne šteje za prenovitev, razen če je tako dogovorjeno.

324. člen
Volja, da se opravi prenovitev

Prenovitev se ne domneva; če torej stranki nista izrazili namena, naj dotedanja obveznost ugasne, ko sta ustvarjali novo, potem prejšnja obveznost ne preneha, temveč obstaja še naprej poleg nove.

325. člen
Učinki prenovitve

(1)S pogodbo o prenovitvi prejšnja obveznost preneha, nova pa nastane.

(2)S prejšnjo obveznostjo prenehata tako zastava kot poroštvo, razen če ni bilo s porokom ali z zastaviteljem drugače dogovorjeno.

(3)To velja tudi za druge stranske pravi­ce, ki so bile v zvezi s prejšnjo obveznostjo.

326. člen
Če ni prejšnje obveznosti

(1)Prenovitev je brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila.

(2)Če je bila prejšnja obveznost le izpod­bojna, je prenovitev veljavna, če je dolžnik vedel za izpodbojni razlog.

327. člen
Učinek neveljavnosti

Če je pogodba o prenovitvi neveljavna, se šteje, da prenovitve sploh ni bilo in da prej­šnja obveznost sploh ni prenehala.

 

 

4. odsek:

ZDRUŽITEV (KONFUZIJA)

 

 

328. člen
Združitev

(1)Obveznost preneha z združitvijo, če v njej ista oseba postane upnik in dolžnik.

(2)Če porok postane upnik, obveznost glav­nega dolžnika ne preneha.

(3)Obveznost, vpisana v javno knjigo, pre­neha z združitvijo šele takrat, ko je vpisan izbris.

 

 

5. odsek:

NEMOŽNOST IZPOLNITVE

 

 

329. člen
Prenehanje obveznosti, ker ni možna izpolnitev

(1)Obveznost preneha, če postane njena iz­polnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja.

(2)Dolžnik mora dokazati okoliščine, ki izključujejo njegovo odgovornost.

330. člen
Če so predmet obveznosti stvari, določene po vrsti

(1)Če so predmet obveznosti stvari, dolo­čene po vrsti, ne preneha obveznost niti takrat, ko so vse takšne stvari, kar jih ima dolžnik, uničene zaradi okoliščin, za katere on ne odgo­varja.

(2)Vendar pa preneha obveznost v primeru, ko so predmet obveznosti po vrsti določene stva­ri, ki jih je treba vzeti iz neke množice takih stvari, če je uničena cela ta množica.

331. člen
Odstop pravice nasproti tretjemu, ki je odgovoren za nemožnost izpolnitve

Dolžnik določene stvari, ki je prost svoje obveznosti zaradi nemožnosti izpolnitve, mora odstopiti upniku pravico, ki bi jo imel nasproti tretjemu zaradi nastale nemožnosti.

 

 

6. odsek:

PRETEK ČASA, ODPOVED

 

 

332. člen
Rok v trajnem dolžniškem razmerju

Trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja preneha, ko preteče rok, razen če po­godba ali zakon določa, da je po tem roku dol­žniško razmerje podaljšano za nedoločen čas, če ni pravočasno odpovedano.

333. člen
Odpoved trajnega dolžniškega razmerja

(1)Če trajanje dolžniškega razmerja ni do­ločeno, ga vsaka stranka lahko prekine z odpo­vedjo.

(2)Odpoved mora biti vročena drugi stran­ki.

(3)Odpoved se sme dati ob vsakem, vendar ne ob neprimernem času.

(4)Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določeni odpovedni rok, če takšen rok ni določen s pogodbo, pa po preteku z zakonom določenega, običajnega oziroma primer­nega roka.

(5)Stranki se lahko dogovorita, da bo nju­no dolžniško razmerje prenehalo s samo vročit­vijo odpovedi, če za določen primer zakon ne od­reja kaj drugega.

(6)Upnik ima pravico zahtevati od dolžnika tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost pre­nehala s pretekom roka ali z odpovedjo.

 

 

7. odsek:

SMRT

 

 

334. člen

S smrtjo dolžnika ali upnika preneha obvez­nost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika.

 

 

 

4. oddelek:

ZASTARANJE

 

 

1. odsek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

335. člen
Splošno pravilo

(1)Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obvez­nosti.

(2)Zastaranje nastopi, ko preteče z zako­nom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obvez­nosti.

(3)Sodišče se ne sme ozirati na zasta­ran­je, če se dolžnik nanj ne sklicuje.

336. člen
Kdaj začne zastaranje teči

(1)Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpol­nitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.

(2)Če je obveznost v tem, da se kaj ne stori, kaj opusti ali kaj trpi, začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je dolžnik ravnal proti taki obveznosti.

337. člen
Nastop zastaranja

Zastaranje nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa.

338. člen
Vštevanje časa prednikov

V zastaranje se všteje tudi čas, ki je pre­tekel v prid dolžnikovim prednikom.

339. člen
Prepoved spremembe
zastaralnega roka

(1)S pravnim poslom ni mogoče določiti daljšega ali krajšega zastaranja, kot je čas, ki ga določa zakon.

(2)S pravnim poslom ni mogoče določiti, da zastaranje nekaj časa ne bo teklo.

340. člen
Odpoved zastaranja

Dolžnik se ne more odpovedati zastaranju prej, kakor preteče zanj določen čas.

341. člen
Pisna pripoznava in zavarovanje
zastarane obveznosti

(1)Pisna pripoznava zastarane obveznosti se šteje za odpoved zastaranju.

(2)Enak učinek ima tudi zastava ali kakšno drugo zavarovanje, dano za zastarano terjatev.

342. člen
Učinek izpolnitve zastarane obveznosti

Če je dolžnik izpolnil zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zasta­rana.

343. člen
Upnik, čigar terjatev je zavarovana

(1)Ko preteče čas zastaranja, se upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavo ali s hi­poteko, lahko poplača le iz obremenjene stvari, če jo ima v rokah ali če je njegova pravica vpi­sana v javni knjigi.

(2)Zastarane terjatve za obresti in druge občasne dajatve pa se ne morejo poplačati niti iz obremenjene stvari.

344. člen
Stranske terjatve

Ko zastara glavna terjatev oziroma, ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo, zastarajo tudi stranske terjatve, kot so terjatve za obresti, plodove, stroške, pogodbene kazni.

345. člen
Kdaj se ne uporabljajo pravila o zastaranju

Pravila o zastaranju se ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena.

 

 

2. odsek:

ČAS, KI JE POTREBEN ZA ZASTARANJE

 

 

346. člen
Splošni zastaralni rok

Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok.

347. člen
Občasne terjatve

(1)Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presled­kih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terja­tev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja.

(2)Isto velja za anuitete, s katerimi se v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih od­plačujejo glavnica in obresti, vendar ne velja za obročna odplačila in druge delne izpolnitve.

(3)Ne glede na prvi odstavek tega člena zastarajo obresti od terjatev, katerih zastaral­ni rok je krajši od treh let, v enakem roku kot glavna terjatev.

348. člen
Zastaranje same pravice

(1)Pravica sama, iz katere izvirajo občas­ne terjatve, zastara v petih letih, odkar je za­padla najstarejša neizpolnjena terjatev, po ka­teri dolžnik ni izvršil nobene dajatve več.

(2)Če zastara pravica, iz katere izvirajo občasne terjatve, ne izgubi upnik le pravice zahtevati bodoče občasne dajatve, temveč tudi pravico terjati občasne dajatve, ki so zapadle pred tem zastaranjem.

(3)Pravica do preživljanja, ki gre komu po zakonu, ne more zastarati.

349. člen
Terjatve iz gospodarskih pogodb

(1)Terjatve iz gospodarskih pogodb kot tu­di terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih.

(2)Zastaranje teče posebej za vsako dobavo blaga, opravljeno delo ali storitev.

350. člen
Terjatve na izstavitev listine

Terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih letih.

351. člen
Terjatev zakupnine

Terjatev zakupnine, najsi je določeno, da se plačuje občasno ali v enkratnem skupnem znes­ku, zastara v treh letih.

352. člen
Odškodninske terjatve

(1)Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je pov­zročil.

(2)V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.

(3)Odškodninska terjatev za škodo, ki je na­stala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te ob­veznosti.

(4)Odškodninska terjatev za škodo, povzro­čeno z dejanjem spolne zlorabe mladoletne osebe, zastara v petnajstih letih po polnoletnosti oškodovanca.

353. člen
Odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem

(1)Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zah­tevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona.

(2)Pretrganje zastaranja kazenskega prego­na ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka.

(3)To velja tudi za zadržanje zastaranja.

354. člen
Odškodninska terjatev zaradi korupcije

Če je bila škoda povzročena z dejanjem, na katerega je vplivalo neposredno ali posredno po­nujanje, dajanje, sprejemanje ali zahtevanje podkupnine ali katerekoli druge koristi ali ob­ljuba le-teh, ali z opustitvijo ravnanja, ki bi preprečilo dejanje korupcije, ali z drugim de­janjem, ki po zakonu ali mednarodni pogodbi po­meni korupcijo, zastara terjatev v petih letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tis­tega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petnajstih letih, odkar je bilo dejanje stor­jeno.

355. člen
Enoletni zastaralni rok

(1)V enem letu zastarajo:

1.terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinj­stva;

2.terjatve radijske in televizijske posta­je za sprejem programov;

3.terjatve pošte, telegrafa in telefona za uporabo telefonov in poštnih predalov, kot tudi druge njihove terjatve, ki se plačujejo v tri­mesečnih ali krajših rokih;

4.terjatve za naročnino na občasne publi­kacije, šteto od takrat, ko je iztekel čas, za katerega je bila publikacija naročena;

5.terjatev za storitve zagotavljanja do­stopa do medmrežja, za storitve zagotavljanja uporabe elektronske pošte in elektronskih pošt­nih predalov, za storitve vzdrževanja spletnih strani in za storitve, povezane z dostopom do kabelskih in satelitskih radijskih in televizij­skih programov, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih;

6.terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove ter­jatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

(2)Zastaranje začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo.

(3)Zastaranje teče, čeprav se dobave ali storitve nadaljujejo.

356. člen
Terjatve, ugotovljene pred sodiščem
ali drugim pristojnim organom

(1)Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v dese­tih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer do­loča krajši zastaralni rok.

(2)Vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bo­doče, pa zastarajo v roku, določenem za zasta­ranje občasnih terjatev.

357. člen
Zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah

(1)Terjatve zavarovalca oziroma tretje osebe iz pogodbe o življenjskem zavarovanju zastarajo v petih letih, terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb pa v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala.

(2)Če zainteresirana oseba dokaže, da do dneva, ki je določen v prejšnjem odstavku, ni vedela, da je zavarovalni primer nastopil, začne zastaranje teči od dneva, ko je za to zvedela; v vsakem primeru pa je terjatev zastarana pri življenjskem zavarovanju v desetih, pri drugih zavarovanjih pa v petih letih od dneva, dolo­čenega v prejšnjem odstavku.

(3)Terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb zastarajo v treh letih.

(4)Če zahteva pri zavarovanju pred odgo­vornostjo tretjega oškodovanec odškodnino od za­varovanca ali jo od njega dobi, začne teči za­staranje zavarovančevega zahtevka proti zavaro­valnici od dneva, ko je oškodovanec sodno zahte­val odškodnino od zavarovanca oziroma ko mu je zavarovanec škodo povrnil.

(5)Neposredni zahtevek tretjega oškodo­van­ca proti zavarovalnici zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovan­cu, ki je odgovoren za škodo.

(6)Zastaranje terjatve, ki jo ima zavaro­valnica proti tretjemu, ki je odgovoren za na­stanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovan­čeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku.

 

 

3. odsek:

ZADRŽANJE ZASTARANJA

 

 

358. člen
Terjatve med določenimi osebami

Zastaranje ne teče:

1.med zakoncema;

2.med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica;

3.med varovancem in njegovim skrbnikom in tudi med skrbstvenim organom, dokler traja skrbništvo in dokler niso dani računi;

4.med osebama, ki živita v zunajzakonski skupnosti.

359. člen
Terjatve določenih oseb

Zastaranje ne teče:

1.med mobilizacijo, neposredno vojno nevarnostjo, izrednim ali vojnim stanjem ter za terjatve oseb v vojaški službi;

2.za terjatve, ki jih imajo v tujem gospo­dinjstvu zaposlene osebe proti delodajalcu ali njegovim družinskim članom, ki živijo skupaj z njim, vse dokler traja to delovno razmerje.

360. člen
Nepremagljive ovire

Zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.

361. člen
Vpliv vzroka zadržanja na zastaranje

(1)Če zastaranje ni moglo začeti teči za­radi kakšnega zakonitega vzroka, začne teči ta­krat, ko ta vzrok preneha.

(2)Če je zastaranje začelo teči, preden je nastal vzrok, ki ga je zadržal, se nadaljuje, ko ta vzrok preneha; čas, ki je pretekel pred za­držanjem, pa se všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon.

362. člen
Terjatev poslovno nesposobnih oseb

(1)Zastaranje teče tudi proti mladoletnikom in drugim poslovno nesposobnim osebam, ne gle­de na to, ali imajo zakonitega zastopnika ali ne.

(2)Vendar pa zastaranje terjatve mlado­letnika, ki nima zastopnika, in druge poslovno nesposobne osebe brez zastopnika ne more nasto­piti, preden ne pretečeta dve leti, odkar je taka oseba postala poslovno popolnoma sposobna ali odkar je dobila zastopnika.

(3)Če je za zastaranje kakšne terjatve do­ločeni čas krajši kot dve leti, upnik pa je mla­doletnik, ki nima zastopnika, ali kakšna druga poslovno nesposobna oseba brez zastopnika, začne zastaranje te terjatve teči takrat, ko postane upnik poslovno sposoben ali ko dobi zastopnika.

363. člen
Zastaranje terjatev osebe, ki služi vojaški rok

Zastaranje proti osebi, ki služi vojaški rok ali je na vojaških vajah ali opravlja nadomestno civilno službo ali se usposablja za opravljanje nalog v rezervni sestavi policije ne more nastopiti, dokler ne pretečejo trije meseci od odslužitve vojaškega roka ali od prenehanja vojaških vaj, opravljanja civilne službe ali usposabljanja v rezervni sestavi policije.

 

 

4. odsek:

PRETRGANJE ZASTARANJA

 

 

364. člen
Pripoznava dolga

(1)Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg.

(2)Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.

365. člen
Vložitev tožbe

Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dol­žnika pred sodiščem ali drugim pristojnim orga­nom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izter­jala terjatev.

366. člen
Umaknjena, zavržena ali zavrnjena tožba

(1)Šteje se, da zastaranje ni bilo pre­trgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja.

(2)Prav tako se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena ali če je izposlovani ali opravljeni ukrep za izvršbo ali zavarovanje raz­veljavljen.

367. člen
Tožba, zavržena zaradi nepristojnosti

(1)Če je bila tožba zoper dolžnika za­vržena zaradi nepristojnosti sodišča ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena, se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo.

(2)Isto velja v primeru imenovanja pred­nika in uveljavljanja pobota terjatev v pravdi, pa tudi, če sodišče ali drug organ napoti up­nika, naj svojo prijavljeno terjatev uvelja­vlja v pravdnem postopku.

368. člen
Upnikova zahteva

Za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni obveznost.

369. člen
Zastaralni rok pri pretrganju

(1)Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon.

(2)Zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne teči znova od pripoznave.

(3)Če je bilo zastaranje pretrgano z vlo­žitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavaro­vala ali izterjala terjatev ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako druga­če poravnan.

(4)Če je bilo zastaranje pretrgano s pri­glasitvijo terjatve v stečajnem postopku, začne znova teči od dneva, ko je končan ta postopek.

(5)To velja tudi, če je bilo zastaranje pretrgano s predlogom za prisilno izvršbo ali zavarovanje.

(6)Zastaranje, ki začne po pretrganju zno­va teči, se dovrši, ko preteče toliko časa, ko­likor ga določa zakon za zastaranje, ki je bilo pretrgano.

370. člen
Zastaranje pri prenovitvi (novaciji)

Če je bilo zastaranje pretrgano z dolžni­kovo pripoznavo dolga, upnik in dolžnik pa sta se sporazumela, da bosta spremenila podlago ali predmet obveznosti, zastara nova terjatev v ča­su, ki je določen za njeno zastaranje.

 

 

 

V. poglavje:

RAZNE VRSTE OBVEZNOSTI

 

 

 

1. oddelek:

DENARNE OBVEZNOSTI

 

 

1. odsek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

371. člen
Načelo monetarnega nominalizma

Če je predmet obveznosti vsota denarja, mo­ra dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, če se upnik in dolžnik v skladu z zakonom ne dogovorita drugače.

372. člen
Valorizacija denarnih obveznosti

(1)Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da se višina dolžnikove denarne obveznosti dolo­či glede na spremembe cen za blago in storitve, izraženih z indeksom cen, ki ga ugotavlja po­oblaščena organizacija (indeksna klavzula), ali glede na gibanje tečaja tuje valute (valutna klavzula), ali glede na spremembe drugih cen, če ni takšen dogovor v nasprotju z zakonom.

(2)Kadar se pogodbeni stranki dogovorita za valorizacijo denarnih obveznosti, se valori­zacija opravi za obdobje od nastanka obveznosti do njene izpolnitve, če se stranki ne dogovorita drugače.

373. člen
Predčasno plačilo

(1)Dolžnik lahko predčasno izpolni denarno obveznost.

(2)Nično je pogodbeno določilo, s katerim se dolžnik odpoveduje tej pravici.

(3)Če dolžnik predčasno izpolni denarno obveznost, ima pravico odbiti od dolga obresti za čas od dneva plačila do zapadlosti le, če je k temu upravičen po pogodbi ali če je to v skladu z običaji.

 

 

2. odsek:

OBRESTI

 

 

374. člen
Pojem

Poleg glavnice dolguje dolžnik tudi obres­ti, če tako določa zakon ali če se upnik in dolžnik tako dogovorita.

375. člen
Prepoved obrestnih obresti

(1)Od zapadlih, pa ne plačanih obresti, ne tečejo zamudne obresti, če zakon ne določa dru­gače.

(2)Nično je pogodbeno določilo, da od zapadlih neplačanih obresti tečejo obresti.

(3)Vendar je lahko v pogodbi vnaprej dogo­vorjeno, da bo obrestna mera višja, če dolžnik ne bo pravočasno plačal zapadlih obresti.

376. člen
(črtan)

377. člen
Domneva oderuških obresti

(1)Če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.

(2)Domneva iz prejšnjega odstavka ne velja za gospodarsko pogodbo.

 

 

3. odsek:

ZAMUDA Z IZPOLNITVIJO DENARNIH OBVEZNOSTI

 

 

378. člen
Zamudne obresti

(1)Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti.

(2)Obrestna mera zamudnih obresti znaša 8 % letno, če poseben zakon ne določa drugače.

379. člen
Pogodbeno dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti

Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da je obrestna mera zamudnih obresti nižja ali višja od obrestne mere zamudnih obresti, določene z zakonom.

380. člen
Pravica do popolne odškodnine

(1)Upnik ima pravico do zamudnih obresti ne glede na to, ali mu je zaradi dolžnikove za­mude nastala kakšna škoda.

(2)Vendar ima upnik v primeru, če je ško­da, ki mu je nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska, ki bi ga dobil na račun za­mudnih obresti, pravico zahtevati razliko do po­polne odškodnine.

381. člen
Procesne obresti

Od neplačanih obresti je mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

 

 

4. odsek:

POGODBENE OBRESTI

 

 

382. člen
Pogodbene obresti

(1)Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da mora dolžnik za obdobje od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti poleg glavnice plačati tudi pogodbene obresti.

(2)Če so dogovorjene pogodbene obresti, nista pa določeni obrestna mera in zapadlost, je obrestna mera 6 % letno, obresti pa zapadejo hkrati z zapadlostjo glavnice.

382.a člen
Kdaj pogodbene obresti nehajo teči

Pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota za­padlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.

383. člen
Obresti pri nedenarnih obveznostih

Določbe tega zakonika o pogodbenih obrestih veljajo smiselno tudi za druge obveznosti, pri katerih so predmet stvari, določene po vrsti.

 

 

 

2. oddelek:

OBVEZNOSTI Z VEČ PREDMETI

 

 

1. odsek:

ALTERNATIVNE OBVEZNOSTI

 

 

384. člen
Pravica izbire

Če ima kakšna obveznost dva ali več pred­me­tov, vendar mora dolžnik dati le enega, da bi bil prost obveznosti, potem ima, če ni dogovor­jeno kaj drugega, pravico izbire dolžnik in ob­veznost preneha, ko izroči predmet, ki ga je izbral.

385. člen
Nepreklicanost in učinek izbire

(1)Izbira je opravljena in se ne more več spremeniti, ko stranka, ki ima to pravico, ob­vesti drugo stranko o tem, kaj je izbrala.

(2)Od izbire dalje se šteje, da je bila obveznost od začetka enostavna in da je bila njen predmet že od začetka izbrana stvar.

386. člen
Trajanje pravice

(1)Dolžnik ima pravico izbire vse dotlej, dokler ni v prisilni izvršbi ena izmed dolgo­vanih stvari popolnoma ali delno izročena upniku po njegovi izbiri.

(2)Če ima pravico izbire upnik in se ta ne izreče o njej v roku, ki je določen za iz­pol­ni­tev, lahko dolžnik zahteva od njega, naj izbere, in mu za to določi primeren rok; po izteku tega roka preide pravica izbire na dolžnika.

387. člen
Izbira, zaupana tretjemu

Če naj bi izbiro opravil nekdo tretji, ki pa tega ne stori, lahko vsaka stranka zahteva, naj to stori sodišče.

388. člen
Omejitev na preostali predmet

Če postane kakšen predmet obveznosti nemo­goč zaradi kakšnega dogodka, za katerega ni od­govorna nobena stranka, se obveznost omeji na preostali predmet.

389. člen
Omejitev v primeru odgovornosti ene stranke

(1)Če postane kakšen predmet obveznosti nemogoč zaradi dogodka, za katerega odgovarja dolžnik, in ima on pravico izbire, se obveznost omeji na preostali predmet; če ima pravico iz­bire upnik, pa lahko po svoji izbiri zahteva preostali predmet ali odškodnino.

(2)Če postane kakšen predmet obveznosti ne­mogoč zaradi dogodka, za katerega je odgovoren upnik, preneha dolžnikova obveznost, vendar lah­ko v primeru, če ima dolžnik pravico izbire, zahteva odškodnino in izpolni svojo obveznost s pre­osta­lim predmetom; če pa ima pravico izbire upnik, lahko da odškodnino in zahteva preostali predmet.

 

 

2. odsek:

FAKULTATIVNE OBVEZNOSTI IN FAKULTATIVNE TERJATVE

 

 

I. Fakultativne obveznosti

 

 

390. člen
Pravica dolžnika pri fakultativni obveznosti

Dolžnik, čigar obveznost ima en predmet, ki pa mu je dopuščeno, da se oprosti svoje obvez­nosti s tem, da izroči kakšen drug določen pred­met, lahko izkoristi to možnost vse dotlej, do­kler ne dobi upnik v prisilni izvršbi po­polnoma ali delno predmet obveznosti.

391. člen
Pravica upnika pri fakultativni obveznosti

(1)Upnik sme pri fakultativni obveznosti zahtevati od dolžnika le predmet obveznosti, ne pa tudi drugi predmet, s katerim lahko dolžnik, če hoče, prav tako izpolni svojo obveznost.

(2)Če postane predmet obveznosti nemogoč zaradi dogodka, za katerega dolžnik odgovarja, sme upnik zahtevati le odškodnino, vendar se dolžnik lahko oprosti obveznosti s tem, da izroči predmet, ki ga je upravičen izročiti namesto dolgovanega predmeta.

 

 

II. Fakultativne terjatve

 

 

392. člen

(1)Če pogodba ali zakon določa, da lahko upnik namesto dolgovanega predmeta zahteva od dol­žnika kakšen drug določen predmet, mu je dol­žnik, če upnik to zahteva, dolžan izročiti ta pred­met.

(2)Sicer veljajo za takšne fakultativne terjatve glede na namen pogodbenikov in okoliščine posla ustrezna pravila o fakultativnih in o alternativnih obveznostih.

 

 

 

3. oddelek:

OBVEZNOSTI Z VEČ DOLŽNIKI ALI UPNIKI

 

 

1. odsek:

DELJIVE OBVEZNOSTI

 

 

393. člen
Delitev obveznosti in terjatev

(1)Obveznost je deljiva, če se lahko tis­to, kar se dolguje, razdeli in izpolni v delih, ki imajo iste lastnosti kot celi predmet, in če s to delitvijo ne izgubi ničesar od svoje vred­nosti; sicer je obveznost nedeljiva.

(2)Če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obvez­nos­ti.

(3)Če je pri kakšni deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njimi na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve.

394. člen
Domneva solidarnosti

Če je več dolžnikov pri kakšni deljivi, z gospodarsko pogodbo nastali obveznosti, odgovar­jajo ti upniku solidarno, razen če so pogodbe­niki izrecno odklonili solidarno odgovornost.

 

 

2. odsek:

SOLIDARNE OBVEZNOSTI

 

 

I. Solidarnost dolžnikov

 

 

395. člen
Vsebina solidarnosti dolžnikov

(1)Vsak dolžnik solidarne obveznosti od­govarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dot­lej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti.

(2)Izmed več solidarnih dolžnikov lahko vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z dru­gimi pogoji in sploh z različnimi odmiki.

396. člen
Pobot

(1)Vsak solidarni dolžnik se lahko skli­cuje na pobot svojega sodolžnika.

(2)Solidarni dolžnik lahko pobota terjatev svojega sodolžnika do upnika z upnikovo terjat­vijo, vendar samo za toliko, kolikor znaša del dolga tega sodolžnika v solidarni obveznosti.

397. člen
Odpust dolga

(1)Z odpustom dolga po sporazumu s kakšnim solidarnim dolžnikom so prosti obveznosti tudi drugi dolžniki.

(2)Če pa je imel odpust namen oprostiti obveznosti le dolžnika, kateremu je bil dolg odpuščen, se solidarna obveznost zmanjša za del, ki glede na medsebojna razmerja med dolžniki pa­da nanj, drugi dolžniki pa solidarno odgovarjajo za ostanek obveznosti.

398. člen
Prenovitev

(1)S prenovitvijo, ki jo je upnik sklenil s kakšnim solidarnim dolžnikom, so prosti tudi drugi dolžniki.

(2)Če pa sta upnik in dolžnik omejila pre­novitev na del obveznosti, ki pada na dolžnika, potem obveznost drugih ne preneha, temveč se le zmanjša za ta del.

399. člen
Poravnava

Poravnava, ki jo je sklenil eden izmed so­lidarnih dolžnikov z upnikom, nima učinka nas­proti drugim dolžnikom, vendar jo imajo ti pra­vico sprejeti, če ni omejena na dolžnika, s ka­terim je bila sklenjena.

400. člen
Združitev

Če se v eni osebi združita lastnost upnika in lastnost dolžnika iste solidarne obveznosti, se obveznost drugih dolžnikov zmanjša za del, ki pada nanj.

401. člen
Zamuda upnika

Če pride upnik v zamudo nasproti enemu solidarnemu dolžniku, je v zamudi tudi nasproti drugim solidarnim dolžnikom.

402. člen
Zamuda enega dolžnika in pripoznava dolga

(1)Zamuda enega solidarnega dolžnika nima učinka nasproti drugim dolžnikom.

(2)Isto velja tudi za dolg, ki bi ga pri­poznal eden izmed solidarnih dolžnikov.

403. člen
Zadržanje in pretrganje zastaranja
ter odpoved zastaranju

(1)Če zastaranje ne teče ali je pretrgano nasproti enemu dolžniku, teče naprej za druge solidarne dolžnike in se lahko konča; vendar ima dolžnik, nasproti kateremu obveznost ni zasta­ra­la in ki jo je moral izpolniti, pravico zahte­vati od drugih dolžnikov, nasproti katerim je obveznost zastarala, da mu povrnejo vsak svoj del obveznosti.

(2)Odpoved dopolnjenemu zastaranju nima učinka nasproti drugim dolžnikom.

404. člen
Pravica izpolnitelja do povračila

(1)Dolžnik, ki je izpolnil obveznost, ima pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj.

(2)Pri tem nima vpliva okoliščina, da je upnik kateremu izmed sodolžnikov dolg odpustil ali zmanjšal.

(3)Del, ki pada na sodolžnika, od katerega ni mogoče dobiti povračila, se porazdeli soraz­merno na vse ostale sodolžnike.

405. člen
Delitev na enake dele in izjema

(1)Če ni dogovorjeno ali ne izhaja sicer iz pravnih razmerij med udeleženci v poslu kaj drugega, pade na vsakega dolžnika enak del.

(2)Vendar je v primeru, če je bila soli­darna obveznost sklenjena v izključnem interesu nekega solidarnega dolžnika, ta dolžan povrniti celoten znesek obveznosti sodolžniku, ki je po­plačal upnika.

 

II. Solidarnost upnikov

 

406. člen
Solidarnost se ne domneva

Kadar je na upniški strani več oseb, so solidarne le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena.

407. člen
Vsebina solidarnosti

(1)Vsak solidarni upnik ima pravico zahte­vati od dolžnika izpolnitev cele obveznosti; vendar obveznost preneha tudi nasproti drugim upnikom, ko je eden izmed njih poplačan.

(2)Dolžnik lahko izpolni obveznost upniku, ki ga sam izbere, vse dokler neki upnik ne zahteva izpolnitve.

408. člen
Pobot

(1)Dolžnik lahko pobota svojo obveznost s terjatvijo nasproti upniku, ki zahteva od njega izpolnitev.

(2)S terjatvijo, ki jo ima nasproti kak­šnemu drugemu upniku, lahko dolžnik pobota svojo obveznost le do višine tistega dela solidarne terjatve, ki pripada temu upniku.

409. člen
Odpust dolga in prenovitev

Z odpustom dolga in s prenovitvijo med dolžnikom in enim upnikom se zmanjša solidarna obveznost za toliko, za kolikor znaša upnikov delež pri terjatvi.

410. člen
Poravnava

Poravnava, ki jo sklene eden izmed solidar­nih upnikov z dolžnikom, nima učinka nasproti drugim upnikom; vendar jo imajo ti pravico spre­jeti, razen če se nanaša le na delež upnika, s katerim je bila sklenjena.

411. člen
Združitev

Če se v osebi enega solidarnega upnika združi tudi lastnost dolžnika, sme vsak izmed drugih solidarnih upnikov zahtevati od njega le svoj del terjatve.

412. člen
Zamuda

(1)Če pride dolžnik v zamudo nasproti ene­mu solidarnemu upniku, je v zamudi tudi nasproti drugim upnikom.

(2)Zamuda enega solidarnega upnika ima učinek tudi nasproti drugim upnikom.

413. člen
Pripoznava dolga

Pripoznava dolga enemu upniku je v prid vsem upnikom.

414. člen
Zastaranje

(1)Če en upnik pretrga zastaranje ali če zastaranje nasproti njemu ne teče, to ni v prid drugim upnikom in teče nasproti njim še naprej.

(2)Odpoved zastaranju nasproti enemu upni­ku je v prid tudi drugim upnikom.

415. člen
Razmerja med upniki po izpolnitvi

(1)Vsak solidarni upnik ima pravico zah­tevati od upnika, ki je prejel izpolnitev od dolžnika, naj mu izroči delež, ki mu gre.

(2)Če iz razmerja med upniki ne izhaja kaj drugega, gre vsakemu solidarnemu upniku enak delež.

 

 

3. odsek:

NEDELJIVE OBVEZNOSTI

 

 

416. člen

(1)Za nedeljive obveznosti, pri katerih je več dolžnikov, se smiselno uporabljajo predpisi o solidarnih obveznostih.

(2)Kadar je pri nedeljivi obveznosti več upnikov, med katerimi ni niti s pogodbo dogo­vor­jena niti z zakonom določena solidarnost, sme po­samezen upnik le tedaj zahtevati, naj jo dol­žnik izpolni njemu, če so ga drugi upniki poob­lastili, da sprejme izpolnitev; sicer pa lahko vsak upnik zahteva od dolžnika, da izpolni obveznost vsem skupaj ali da jo položi pri sodišču.

 

 

 

VI. poglavje:

SPREMEMBA UPNIKA ALI DOLŽNIKA

 

 

 

1. oddelek:

ODSTOP TERJATVE S POGODBO (CESIJA)

 

 

1. odsek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

417. člen
Katere terjatve se lahko prenesejo s pogodbo

(1)Upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, iz­vzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zako­nom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega.

(2)Če sta se dolžnik in upnik dogovorila, da upnik ne bo smel prenesti terjatve na dru­gega, prenos nima pravnega učinka.

(3)Če je bila ob prenosu predložena lis­ti­na, ki izkazuje obstoj terjatve, iz katere pa ne izhaja prepoved prenosa, prenos učinkuje, če prevzemnik za prepoved prenosa ni vedel in ni bil dolžan vedeti.

(4)Če sta se dolžnik in upnik iz gospo­darske pogodbe dogovorila, da upnik ne bo smel prenesti denarne terjatve na drugega, prenos kljub temu učinkuje. V tem primeru je dolžnik prost svoje obveznosti tudi, če jo izpolni od­stopniku terjatve.

418. člen
Stranske pravice

(1)S terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot so pravica do prednostnega poplačila, hipoteka, zastava, pravica iz pogodbe s porokom, pravica do obresti, do pogodbene kaz­ni ipd.

(2)Vendar sme odstopnik izročiti zastav­ljeno stvar prevzemniku le, če zastavitelj v to privoli; sicer ostane stvar pri odstopniku, da jo hrani za prevzemnika.

(3)Domneva se, da so zapadle, pa ne pla­čane obresti odstopljene z glavno terjatvijo.

419. člen
Obvestitev dolžnika

(1)Za prenos terjatve ni potrebna dolžni­kova privolitev, vendar ga mora odstopnik obves­titi o odstopu.

(2)Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku.

420. člen
Večkratni odstop

Če je upnik odstopil isto terjatev raznim osebam, pripada terjatev tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil.

 

 

2. odsek:

RAZMERJE MED PREVZEMNIKOM IN DOLŽNIKOM

 

 

421. člen

(1)Prevzemnik ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik.

(2)Dolžnik lahko uveljavlja proti prevzem­niku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tu­di tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop.

 

 

3. odsek:

RAZMERJE MED ODSTOPNIKOM IN PREVZEMNIKOM

 

 

422. člen
Izročitev zadolžnice

(1)Odstopnik mora izročiti prevzemniku za­dolžnico, če jo ima, ter druge dokaze o odstop­ljeni terjatvi in stranskih pravicah.

(2)Če je odstopnik prenesel na prevzemnika le del terjatve, mu mora izročiti overjen prepis zadolžnice, s katero se dokazuje obstoj odstop­ljene terjatve.

(3)Odstopnik mora izdati prevzemniku na njegovo zahtevo overjeno potrdilo o odstopu.

423. člen
Odgovornost za obstoj terjatve

Kadar je terjatev odstopljena z odplačno pogodbo, odgovarja odstopnik za obstoj terjatve takrat, ko jo je odstopil.

424. člen
Odgovornost za izterljivost

(1)Odstopnik odgovarja za izterljivost od­stopljene terjatve, če je bilo to dogovorjeno, vendar le do višine tistega, kar je prejel od prevzemnika, ter za izterljivost obresti in stroškov v zvezi z odstopom in stroškov v po­stopku zoper dolžnika.

(2)Za večjo odgovornost poštenega odstopnika se ni mogoče dogovoriti.

 

 

4. odsek:

POSEBNI PRIMERI ODSTOPA TERJATEV

 

 

425. člen
Odstop namesto izpolnitve ali v izterjavo

(1)Če dolžnik odstopi upniku svojo terja­tev ali njen del namesto izpolnitve svoje obvez­nosti, ugasne takrat, ko je sklenjena pogodba o odstopu, njegova obveznost do znes­ka odstopljene terjatve.

(2)Če pa dolžnik odstopi svojemu upniku svojo terjatev samo v izterjavo, ugasne ali se zmanjša njegova obveznost šele tedaj, ko upnik izterja odstopljeno terjatev.

(3)V prvem in drugem primeru mora prev­zemnik izročiti odstopniku vse, kar je izterjal več, kot znaša njegova terjatev do njega.

(4)Pri odstopu v izterjavo lahko dolžnik odstopljene terjatve izpolni svojo obveznost tu­di odstopniku, celo če je bil obveščen o odsto­pu.

426. člen
Odstop v zavarovanje

Če je bila terjatev odstopljena v zavaro­vanje prevzemnikove terjatve proti odstopniku, je prevzemnik dolžan kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar skrbeti za izterjavo odstopljene terjatve in po izterjatvi, potem ko obdrži zase, kolikor je potrebno za poplačilo njegove lastne terjatve proti odstopniku, temu izročiti presežek.

 

 

 

2. oddelek:

SPREMEMBA DOLŽNIKA

 

 

1. odsek:

PREVZEM DOLGA

 

 

I. Splošne določbe

 

 

427. člen
Pogodba o prevzemu dolga

(1)Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik.

(2)O sklenitvi pogodbe lahko obvesti upni­ka vsak od njiju, upnik pa lahko vsakemu od nji­ju sporoči svojo privolitev v prevzem dolga.

(3)Domneva se, da je upnik dal svojo privolitev, če je brez omejitve sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu.

(4)Pogodbenika, kakor tudi vsak od njiju posebej, lahko zahtevata od upnika, naj se v do­ločenem roku izreče, ali privoli v prevzem dol­ga; če se ta ne izreče v določenem roku, se šteje, da je privolitev odklonil.

(5)Pogodba o prevzemu dolga ima učinek po­godbe o prevzemu izpolnitve, dokler upnik vanjo ne privoli, kakor tudi, če privolitev odkloni.

428. člen
Primer, ko je dolg zavarovan s hipoteko

(1)Če je bilo ob odtujitvi kakšne nepre­mičnine, na kateri je hipoteka, med pridobi­teljem in odtujiteljem dogovorjeno, da bo prido­bitelj prevzel dolg nasproti hipotekarnemu upni­ku, se v primeru, če hipotekarni upnik na pisno zahtevo odtujitelja v treh mesecih ne odkloni svoje privolitve v pogodbo o prevzemu dolga, šteje, da je vanjo privolil.

(2)V pisni zahtevi je treba upnika opo­zo­riti na to posledico, ker se sicer šteje, kakor da zahteve ni bilo.

 

 

II. Učinki pogodbe o prevzemu dolga

 

 

429. člen
Sprememba dolžnika

(1)S prevzemom dolga stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je s tem prost obveznosti.

(2)Vendar v primeru, če je bil prevzemnik ob upnikovi privolitvi v pogodbo o prevzemu dol­ga prezadolžen, upnik pa tega ni vedel in ni bil dolžan vedeti, prejšnji dolžnik s tem ni prost obveznosti, pogodba o prevzemu dolga pa ima uči­nek pogodbe o pristopu k dolgu.

(3)Med prevzemnikom in upnikom obstaja ista obveznost, ki je dotlej obstajala med prej­šnjim dolžnikom in upnikom.

430. člen
Stranske pravice

(1)Stranske pravice, ki so dotlej obstaja­le poleg terjatve, ostanejo še naprej; vendar pa poroštva in zastave, ki so jih dale tretje ose­be, prenehajo, če poroki in zastavitelji ne pri­volijo v to, da bodo odgovarjali tudi za novega dolž­nika.

(2)Če ni bilo dogovorjeno kaj drugega, prevzemnik ne odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema.

431. člen
Ugovori

(1)Prevzemnik lahko uveljavlja proti upni­ku vse ugovore, ki izvirajo iz pravnega razmerja med prejšnjim dolžnikom in upnikom, iz katerega izvira prevzeti dolg, ter ugovore, ki jih ima sam proti upniku.

(2)Prevzemnik ne more uveljavljati proti upniku ugovorov, ki izvirajo iz pravnega raz­merja med njim in prejšnjim dolžnikom, ki je bi­lo podlaga za prevzem dolga.

 

 

2. odsek:

PRISTOP K DOLGU

 

 

432. člen
Pogodba o pristopu k dolgu

S pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo poleg dolžnika.

433. člen
Pristop k dolgu pri prevzemu kakšne
premoženjske celote

(1)Tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in so­lidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv.

(2)Nima pravnega učinka nasproti upnikom pogodbeno določilo, ki bi izključevalo ali ome­jevalo odgovornost iz prejšnjega odstavka.

 

 

3. odsek:

PREVZEM IZPOLNITVE

 

 

434. člen

(1)Izpolnitev se prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dol­žniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku.

(2)Prevzemnik odgovarja dolžniku, če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku in ta zah­teva izpolnitev od dolžnika.

(3)Vendar on ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato nima upnik nasproti njemu nobene pravice.

 

 

 

DRUGA KNJIGA:

POSEBNI DEL

 

 

 

I. poglavje:

PRODAJNA POGODBA

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

435. člen
Pojem

(1)S prodajno pogodbo se prodajalec za­vezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kup­cu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino.

(2)Prodajalec kakšne pravice se zavezuje, da bo kupcu priskrbel prodano pravico; če izvrševanje te pravice zahteva posest stvari, pa tudi, da mu bo stvar izročil.

436. člen
Nevarnost

(1)Do izročitve stvari kupcu trpi nevar­nost naključnega uničenja ali poškodovanja stva­ri prodajalec, z izročitvijo stvari pa preide nevarnost na kupca.

(2)Nevarnost ne preide na kupca, če je ta zaradi kakšne napake, ki jo ima izročena stvar, odstopil od pogodbe ali zahteval zamenjavo stva­ri.

437. člen
Prehod nevarnosti pri kupčevi zamudi

(1)Če stvar zaradi kupčeve zamude ni bila izročena, preide nevarnost na kupca takrat, ko pride v zamudo.

(2)Kadar so predmet pogodbe stvari, dolo­čene po vrsti, preide nevarnost na kupca v zamu­di, če je prodajalec izločil stvari, ki so bile očitno namenjene za izročitev, in o tem poslal kupcu obvestilo.

(3)Kadar pa so po vrsti določene stvari takšne narave, da prodajalec ne more izločiti njihovega dela, zadošča, če je prodajalec storil vse, kar je bilo potrebno, da bi jih kupec lahko prevzel, in mu o tem odposlal obvestilo.

 

 

2. oddelek:

SESTAVINE PRODAJNE POGODBE

 

 

1. odsek:

STVAR

 

 

438. člen
Splošno pravilo

(1)Stvar, za katero gre pri pogodbi, mora biti v prometu in je nična pogodba o prodaji stvari, ki je izven prometa.

(2)Prodaja se lahko nanaša tudi na bodočo stvar.

439. člen
Če je bila stvar uničena pred pogodbo

(1)Prodajna pogodba je nična, če je bila stvar, za katero gre pri pogodbi, ob njeni skle­nitvi že uničena.

(2)Če je bila stvar ob sklenitvi pogodbe le delno uničena, lahko kupec odstopi od pogodbe ali pa ostane pri njej ob sorazmernem znižanju kupnine.

(3)Vendar ostane pogodba v veljavi in ima kupec le pravico do znižanja kupnine, če delno uničenje stvari ne moti, da pogodba doseže svoj namen, ali če je za določeno stvar tak običaj v pravnem prometu.

440. člen
Prodaja tuje stvari

Prodaja tuje stvari veže pogodbenika; ven­dar lahko kupec, ki ni vedel in ni bil dolžan vedeti, da je stvar tuja, odstopi od pogodbe, če zaradi tega ne more doseči njenega namena, in zahteva odškodnino.

441. člen
Prodaja sporne pravice

(1)Sporna pravica je lahko predmet prodaj­ne pogodbe.

(2)Vendar je nična pogodba, s katero bi odvetnik ali kakšen drug prevzemnik naročila kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana.

 

 

2. odsek:

KUPNINA

 

 

442. člen
Če kupnina ni določena

(1)Če kupnina v pogodbi ni določena in tudi ni v njej dovolj podatkov, na podlagi ka­terih bi jo bilo mogoče določiti, se šteje, da pogodba ni nastala.

(2)Če v gospodarski prodajni pogodbi kup­nina ni določena in tudi ni v njej dovolj po­datkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, mora kupec plačati kupnino, ki jo je prodajalec običajno zaračunaval ob sklenitvi po­godbe; če te ni, pa primerno kupnino.

(3)Za primerno kupnino se šteje dnevna cena ob sklenitvi pogodbe; če te ni mogoče ugo­toviti, pa cena, ki jo ugotovi sodišče glede na okoliščine primera.

443. člen
Predpisana cena

Če je dogovorjena večja kupnina od cene, ki jo je za posamezno vrsto stvari predpisal pri­stojni organ, dolguje kupec le predpisano ceno; če pa je dogovorjeno kupnino že plačal, ima pra­vico zahtevati vrnitev razlike.

444. člen
Če je dogovorjena dnevna cena

(1)Če je dogovorjena dnevna cena, dolguje kupec kupnino, ugotovljeno z uradno evidenco na trgu prodajalčevega kraja takrat, ko bi morala biti izpolnitev opravljena.

(2)Če takšne evidence ni, se dnevna cena do­loči na podlagi elementov, ki se na trgu obi­čajno uporabljajo za določitev cene.

445. člen
Če je določitev kupnine zaupana tretjemu

Če nekdo tretji, kateremu je bila zaupana določitev kupnine, noče ali ne more določiti kupnine, pogodbenika pa se pozneje ne sporazu­me­ta o njej, vendar pogodbe ne razvežeta, se šte­je, da je dogovorjena primerna kupnina.

446. člen
Če je določitev kupnine prepuščena
enemu pogodbeniku

Za pogodbeno določilo, s katerim se določi­tev kupnine pušča na voljo enemu pogodbeniku, se šteje, kot da sploh ni bilo dogovorjeno.

 

 

3. oddelek:

OBVEZNOSTI PRODAJALCA

 

 

1. odsek:

IZROČITEV STVARI

 

 

I.Splošno o izročitvi

 

 

447. člen
Čas in kraj izročitve

(1)Prodajalec je dolžan izročiti stvar kupcu v času in na kraju, ki sta določena v po­godbi.

(2)Prodajalec izpolni obveznost izročitve kupcu praviloma tedaj, ko mu izroči stvar ali listino, s katero je stvar mogoče prevzeti.

448. člen
Predmet izročitve

(1)Če ni dogovorjeno ali če ne izvira iz narave posla kaj drugega, je prodajalec dolžan izročiti stvar kupcu v brezhibnem stanju, skupaj z njenimi pritiklinami.

(2)Plodovi in druge koristi od stvari pri­padajo kupcu od dneva, ko bi mu jih bil moral prodajalec izročiti.

449. člen
Če je dogovorjena izročitev v določenem času

Če je dogovorjeno, da bo stvar izročena v določenem času, ni pa določeno, katera stranka bo imela pravico določiti v mejah tega časa dan izročitve, ima to pravico prodajalec, razen če iz okoliščin primera izhaja, da je bila do­ločitev dneva izročitve prepuščena kupcu.

450. člen
Če dan izročitve ni določen

Če dan izročitve stvari kupcu ni določen, mora prodajalec izročiti stvar v primernem roku po sklenitvi pogodbe, glede na naravo stvari in na druge okoliščine.

451. člen
Če kraj izročitve ni določen v pogodbi

(1)Če kraj izročitve ni določen v pogodbi, je treba stvar izročiti v kraju, v katerem je imel prodajalec ob sklenitvi pogodbe sedež oziroma prebivališče.

(2)Če pa je bilo pogodbenikoma ob sklenit­vi pogodbe znano, kje je stvar oziroma kje naj bo izdelana, je treba stvar izročiti v tem kra­ju.

452. člen
Izročitev prevozniku

Če je treba stvar po pogodbi prepeljati, v pogodbi pa ni določen kraj izpolnitve, je izro­čitev opravljena z izročitvijo stvari prevozniku ali tistemu, ki organizira odpravo.

453. člen
Organiziranje prevoza

Če je prodajalec dolžan poslati stvar kup­cu, mora na običajen način in pod običajnimi po­goji skleniti pogodbe, ki so potrebne za prevoz do določenega kraja.

454. člen

Stroški

Stroške z izročitvijo ter stroške pred njo trpi prodajalec, stroške, da se odnese oziroma odpelje stvar, ter vse druge stroške po izročit­vi pa kupec, če ni dogovorjeno kaj drugega.

 

 

II. Sočasna izročitev stvari in plačilo kupnine

 

 

455. člen
Odložitev izročitve do plačila kupnine

Če ni dogovorjeno ali običajno kaj drugega, prodajalec ni dolžan izročiti stvari, če mu ku­pec hkrati ne plača kupnine ali če ni pripra­vljen tega hkrati storiti; vendar kupec ni dol­žan plačati kupnine, preden nima možnosti, da stvar pregleda.

456. člen
Odložitev izročitve pri prevozu stvari

(1)Kadar se stvar izroča z izročitvijo prevozniku, lahko prodajalec odloži odpošiljatev stvari do plačila kupnine, ali pa stvar pošlje tako, da si pridrži pravico razpolagati z njo med prevozom.

(2)Če si je pridržal pravico razpolagati s stvarjo med prevozom, lahko prodajalec zahteva, naj stvar ne bo izročena kupcu v namembnem kra­ju, dokler ne plača kupnine; kupec pa ni dolžan plačati kupnine, preden nima možnosti, da stvar pregleda.

(3)Če pa je v pogodbi predvideno plačilo proti izročitvi ustrezne listine, kupec nima pravice zavrniti plačila kupnine zaradi tega, ker ni imel možnosti, da bi bil stvar pregledal.

457. člen
Preprečitev izročitve odposlane stvari

(1)Če se po odpošiljatvi stvari kupcu po­kaže, da so njegove premoženjske razmere take, da je utemeljen dvom, ali bo sploh mogel plačati kupnino, lahko prodajalec prepreči izročitev stvari kupcu celo tedaj, ko ima ta že v rokah listino, s katero je upravičen zahtevati izro­čitev stvari.

(2)Prodajalec pa ne more preprečiti izročitve, če jo zahteva nekdo tretji s pravilno listino, ki mu daje pravico zahtevati izročitev stvari, razen če listina vsebuje pridržke glede učinka njenega prenosa ali če prodajalec dokaže, da je imetnik listine, ko jo je pridobil, vedoma ravnal v njegovo škodo.

 

 

2. odsek:

ODGOVORNOST ZA STVARNE NAPAKE

 

 

I. Splošno o stvarnih napakah

458. člen
Stvarne napake, za katere odgovarja prodajalec

(1)Prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne.

(2)Prodajalec odgovarja tudi za tiste stvarne napake, ki se pokažejo potem, ko je ne­varnost prešla na kupca, če so posledica vzroka, ki je obstajal že pred tem.

(3)Neznatna stvarna napaka se ne upošteva.

459. člen
Kdaj gre za stvarne napake

Napaka je stvarna:

1.če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet;

2.če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu bila mo­rala biti znana;

3.če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma pred­pisane;

4.če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila.

460. člen
Napake, za katere prodajalec ne odgovarja

(1)Prodajalec ne odgovarja za napake iz 1. in 3. točke prejšnjega člena, če so bile ob skleitvi pogodbe kupcu znane ali mu niso mogle ostati neznane.

(2)Šteje se, da kupcu niso mogle ostati neznane tiste napake, ki bi jih skrben človek s poprečnim znanjem in izkušenostjo človeka ena­kega poklica in stroke kot kupec lahko opazil pri običajnem pregledu stvari.

(3)Vendar odgovarja prodajalec tudi za napake, ki bi jih bil kupec z lahkoto opazil, če je izjavil, da stvar nima nobenih napak ali da ima določene lastnosti ali odlike.

461. člen
Pregled stvari in očitne napake

(1)Kupec je dolžan prejeto stvar na obi­ča­jen način pregledati ali jo dati v pregled, brž ko je to po normalnem teku stvari mogoče, in o očitnih napakah obvestiti prodajalca v osmih dneh, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma, si­cer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova.

(2)Če je bil pregled opravljen v navzoč­nosti obeh strank, mora kupec takoj sporočiti prodajalcu svoje pripombe zaradi očitnih napak, sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova.

(3)Če je kupec odpravil stvar naprej, ne da bi jo preložil, prodajalcu pa je bila ob sklenitvi pogodbe znana ali bi mu morala biti znana možnost takšne nadaljnje odprave, je pre­gled mogoče odložiti, dokler stvar ne prispe v novi namembni kraj; kupec mora v tem primeru prodajalca obvestiti o napakah, brž ko je po normalnem teku stvari lahko zvedel zanje od svojih odjemalcev.

462. člen
Skrite napake

(1)Če se potem, ko je kupec prevzel stvar, pokaže, da ima stvar kakšno napako, ki je z obi­čajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (skrita napaka), mora kupec obvestiti o njej prodajalca v osmih dneh, šteto od dneva, ko je napako opazil, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma; sicer izgubi to pravico.

(2)Prodajalec ne odgovarja za napake, ki se pokažejo potem, ko mine šest mesecev, odkar je bila stvar izročena, razen če je bil v pogodbi določen daljši rok.

463. člen
Roki pri popravilu, zamenjavi

Če je bilo treba zaradi kakšne napake stvar popraviti, izročiti drugo stvar, zamenjati dele ipd. začno roki iz prejšnjih dveh členov teči od izročitve popravljene stvari, izročitve druge stvari, zamenjave delov ipd.

464. člen
Obvestilo o napaki

(1)Kupec mora v obvestilu o napaki stvari natančneje opisati napako in povabiti prodajal­ca, da stvar pregleda.

(2)Če je obvestilo o napaki, ki ga je ku­pec pravočasno poslal prodajalcu s priporočenim pismom, telegramom ali na kakšen drug zanesljiv način, prispelo z zamudo ali če ga prodajalec sploh ni dobil, se vendarle šteje, da je kupec izpolnil svojo obveznost in prodajalca obvestil.

465. člen
Pomen dejstva, da je prodajalec vedel za napako

Kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznost, da bi bil v določenem roku obves­til prodajalca o napaki, in niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izro­čitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana.

466. člen
Pogodbena omejitev ali izključitev prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake

(1)Pogodbenika lahko omejita ali popolnoma izključita prodajalčevo odgovornost za stvarne napake stvari.

(2)Pogodbeno določilo o omejitvi ali iz­ključitvi odgovornosti za napake stvari je nič­no, če je bila napaka prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca, kot tudi tedaj, ko mu je prodajalec to določilo vsilil, ker je izkoristil svoj prevladujoč položaj.

(3)Kupec, ki se je odpovedal pravici od­stopiti od pogodbe zaradi napake stvari, obdrži zaradi teh napak druge pravice.

467. člen
Prisilna javna dražba

Pri prodaji na prisilni javni dražbi je od­govornost za napake izključena.

II. Pravice kupca

468. člen
Pravice kupca

(1)Kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, lahko:

1.zahteva od prodajalca, da napako odpravi ali da mu izroči drugo stvar brez napake (iz­polnitev pogodbe);

2.zahteva znižanje kupnine;

3.odstopi od pogodbe.

(2)V vsakem izmed teh primerov ima kupec pravico zahtevati povrnitev škode.

(3)Poleg tega in neodvisno od tega odgo­varja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki je temu zaradi napake stvari nastala na drugih njegovih dobrinah, in sicer po splošnih pravilih o od­škod­ninski odgovornosti.

469. člen
Če pogodba ni izpolnjena v primernem roku

Če kupec ne dobi zahtevane izpolnitve po­godbe v primernem roku, obdrži pravico odstopiti od pogodbe ali znižati kupnino.

470. člen
Kdaj kupec lahko odstopi od pogodbe

(1)Kupec lahko odstopi od pogodbe le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe.

(2)Kupec sme odstopiti od pogodbe tudi, ne da bi pustil dodatni rok, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da ne bo izpolnil pogodbe, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel izpolniti.

471. člen
Če pogodba ni izpolnjena v dodatnem roku

Če prodajalec v dodatnem roku ne izpolni pogodbe, je ta razvezana po samem zakonu, vendar jo kupec lahko obdrži v veljavi, če nemudoma iz­javi prodajalcu, da pogodba ostaja v veljavi.

472. člen
Delne napake

(1)Če ima napake le del izročene stvari ali če je bil izročen le del stvari oziroma manjša količina, kot je bila dogovorjena, sme kupec odstopiti od pogodbe po prejšnjih členih le glede tistega dela, ki ima napake, ali le glede tistega dela ali količine, ki manjka.

(2)Kupec sme odstopiti od cele pogodbe le, če dogovorjena količina ali dogovorjena stvar sestavlja celoto ali če ima kupec sicer opravi­čen interes, da sprejme dogovorjeno stvar ali količino le v celoti.

473. člen
Če je dal prodajalec kupcu večjo količino

(1)Če je prodajalec po vrsti določenih stvari dal kupcu po gospodarski pogodbi večjo količino, kot je bila dogovorjena, kupec pa ne izjavi v primernem roku, da presežek odklanja, se šteje, da je sprejel tudi ta presežek in ga mora plačati po enaki ceni.

(2)Če kupec noče sprejeti presežka, mu mo­ra prodajalec povrniti škodo.

474. člen
Če je določena ena cena
za več stvari

(1)Če je z eno pogodbo in za eno kupnino prodanih več stvari ali skupina stvari, napake pa imajo samo nekatere od njih, sme kupec odsto­piti od pogodbe le glede teh stvari, ne pa tudi glede drugih.

(2)Če pa sestavljajo stvari celoto, tako, da bi bilo škodljivo, če bi se ločile, sme kupec odstopiti od cele pogodbe; če pa od nje vendarle odstopi le glede stvari z napako, sme prodajalec s svoje strani odstopiti od pogodbe tudi glede drugih stvari.

475. člen
Izguba pravice do odstopa

(1)Kupec izgubi pravico odstopiti od po­godbe zaradi napake stvari, če stvari ne more vrniti ali je ne more vrniti v stanju, v ka­kršnem jo je prejel.

(2)Kupec pa vendarle lahko odstopi od po­godbe zaradi kakšne napake, če je bila stvar po­polnoma ali delno uničena ali pa poškodovana zaradi napake, ki opravičuje odstop od pogodbe, ali zaradi kakšnega dogodka, ki ne izvira niti od njega niti od koga drugega, za katerega bi on odgovarjal.

(3)To velja tudi, če je bila stvar popol­noma ali delno uničena ali poškodovana zaradi obveznosti kupca, da pregleda stvar, ali če je kupec, še preden je bila napaka odkrita, porabil ali zamenjal del stvari med njeno običajno rabo, kot tudi, če je poškodba ali zamenjava nepo­membna.

476. člen
Ohranitev drugih pravic

Kupec, ki je zato, ker ni mogel vrniti stvari ali je ni mogel vrniti v stanju, v ka­kršnem jo je prejel, izgubil pravico odstopiti od pogodbe, obdrži druge pravice, ki mu jih daje zakon zaradi takšne napake.

477. člen
Učinki razvezane pogodbe

(1)Če je pogodba razvezana zaradi napak stvari, so učinki enaki, kot če je dvostranska pogodba razvezana zaradi neizpolnitve.

(2)Kupec dolguje prodajalcu povračilo za korist od stvari tudi tedaj, ko nima možnosti, da bi vrnil celo stvar ali njen del, pogodba pa je bila vendarle razvezana.

478. člen
Znižanje kupnine

Kupnina se zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe.

479. člen
Postopno odkrivanje napak

Kupec, ki je dosegel znižanje kupnine zara­di kakšne napake, sme odstopiti od pogodbe ali zahtevati ponovno znižanje kupnine, če se pozne­je odkrije še kakšna druga napaka.

480. člen
Izguba pravic

(1)Pravice kupca, ki je pravočasno obves­til prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, ra­zen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti.

(2)Kupec, ki je pravočasno obvestil pro­dajalca o napaki, pa lahko po preteku tega roka, če še ni plačal kupnine, kot ugovor zoper pro­dajalčev zahtevek, naj mu plača kupnino, uvelja­vlja svoj zahtevek, naj mu zniža kupnino ali po­vrne škodo.

 

 

III. Garancija za brezhibno delovanje prodane stvari

 

 

481. člen
Odgovornost prodajalca
in proizvajalca

(1)Če je prodajalec kakšnega stroja, mo­torja, kakšnega aparata ali drugih podobnih stvari, ki sodijo v tako imenovano tehnično bla­go, izročil kupcu garancijski list, s katerim proizvajalec jamči za brezhibno delovanje stvari v določenem času, šteto od njene izročitve kupcu, stvar pa ne deluje brezhibno, lahko kupec zahteva tako od prodajalca kot tudi od pro­izvajalca, da jo v primernem roku popravi ali, če tega ne stori, da mu namesto nje izroči stvar, ki brezhibno deluje.

(2)Ta pravila ne posegajo v pravila o odgovornosti prodajalca za napake stvari.

482. člen
Zahteva za popravilo ali zamenjavo

(1)Če stvar ne deluje pravilno, lahko kupec v garancijskem roku zahteva od prodajalca oziroma od proizvajalca, da jo popravi ali za­menja, ne glede na to, kdaj se je pokazala napa­ka v delovanju.

(2)Pravico ima tudi do povračila škode, ki mu je nastala zaradi tega, ker stvari ni mogel uporabljati, in sicer od trenutka, ko je zahte­val popravilo ali zamenjavo, do njune izvršitve.

483. člen
Podaljšanje garancijskega roka

(1)Pri manjšem popravilu se garancijski rok podaljša za toliko, kolikor časa kupec ni mogel uporabljati stvari.

(2)Če pa je bila stvar zaradi nepravilnega delovanja zamenjana ali bistveno popravljena, začne garancijski rok teči znova od zamenjave oziroma od vrnitve popravljene stvari.

(3)Če je bil zamenjan ali bistveno poprav­ljen le kakšen del stvari, začne garancijski rok znova teči samo za ta del.

484. člen
Odstop od pogodbe in znižanje kupnine

Če prodajalec v primernem roku ne popravi ali ne zamenja stvari, lahko kupec odstopi od pogodbe ali zniža kupnino in zahteva odškodnino.

485. člen
Stroški in nevarnost

(1)Prodajalec oziroma proizvajalec je dolžan na svoje stroške spraviti stvar do kraja, v katerem naj bo popravljena oziroma zamenjana, ter jo popravljeno oziroma zamenjano vrniti kupcu.

(2)Ta čas trpi prodajalec oziroma proizva­jalec nevarnost uničenja ali poškodovanja stva­ri.

486. člen
Odgovornost kooperantov

Če je pri izdelavi posameznih delov stvari ali pri posameznih dejanjih sodelovalo več samo­stojnih proizvajalcev, preneha njihova iz teh delov ali iz teh dejanj izvirajoča odgovornost nasproti končnemu proizvajalcu za nepravilno de­lovanje stvari tedaj, ko preneha odgovornost končnega proizvajalca nasproti kupcu stvari.

487. člen
Izguba pravic

Pravice kupca nasproti proizvajalcu iz ga­rancijskega lista ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko je zahteval od njega popravilo ali zamenjavo stvari.

 

 

3. odsek:

ODGOVORNOST ZA PRAVNE NAPAKE

 

 

488. člen
Pravne napake

(1)Prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico, pa o njej kupec ni bil obveščen in tudi ni privolil, da bi vzel stvar, ki je z njo obremenjena.

(2)Prodajalec kakšne druge pravice odgo­varja, da ta obstaja in da ni pravnih ovir za njeno uveljavitev.

489. člen
Obvestitev prodajalca

Če se pokaže, da si tretji lasti kakšno pravico na stvari, mora kupec o tem obvestiti prodajalca, razen če mu je to že znano, in zahtevati od njega, da stvar v primernem roku oprosti take pravice ali zahteve; če pa so predmet pogodbe stvari, določene po vrsti, mu mora izročiti drugo stvar brez pravne napake.

490. člen
Sankcije za pravne napake

(1)Če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi in kdo kupcu stvar vzame, je pogodba razdrta po samem zakonu; če pa je kupčeva pravica zmanjšana ali omejena, sme kupec po svoji izbiri odstopiti od pogodbe ali zahtevati sorazmerno znižanje kupnine.

(2)Če prodajalec ne ugodi kupčevi zahtevi, naj v primernem roku oprosti stvar pravice ali zahteve tretjega, sme kupec odstopiti od po­godbe, če zaradi tega ni mogoče doseči njenega namena.

(3)V vsakem primeru ima kupec pravico do povračila škode, ki mu je nastala.

(4)Če pa je kupec ob sklenitvi pogodbe ve­del za možnost, da mu bo stvar vzeta ali da bo njegova pravica zmanjšana ali omejena, nima pra­vice do odškodnine, če se ta možnost ures­niči, pač pa ima pravico zahtevati vrnitev oziroma znižanje kupnine.

491. člen
Če kupec ne obvesti prodajalca

Kupec, ki se je, ne da bi obvestil proda­jalca, spustil s tretjim v spor in spor izgubil, se vendarle lahko sklicuje na prodajalčevo odgo­vornost za pravne napake, razen če prodajalec dokaže, da je imel na voljo sredstva, s katerimi bi bil dosegel zavrnitev zahtevka tretjega.

492. člen
Če je pravica tretjega očitno utemeljena

(1)Kupec ima pravico sklicevati se na pro­dajalčevo odgovornost za pravne napake tudi tedaj, ko je brez prodajalčevega obvestila in brez spora pripoznal očitno utemeljeno pravico tretjega.

(2)Če je kupec izplačal tretjemu določeno vsoto denarja, da bi se ta odpovedal svoji očit­ni pravici, je prodajalec lahko prost svoje od­govornosti, če povrne kupcu izplačano vsoto in prizadejano škodo.

493. člen
Pogodbena omejitev ali izključitev
prodajalčeve odgovornosti

(1)Odgovornost prodajalca za pravne napake se lahko s pogodbo omeji ali povsem izključi.

(2)Če pa je bila prodajalcu ob sklenitvi pogodbe znana ali mu ni mogla ostati neznana kakšna napaka v njegovi pravici, je pogodbeno določilo o omejitvi ali o izključitvi odgovor­nosti za pravne napake nično.

494. člen
Omejitve javnopravne narave

Prodajalec odgovarja tudi za posebne ome­jitve javnopravne narave, ki kupcu niso bile znane, če je on vedel zanje ali če je vedel, da jih je mogoče pričakovati, pa jih kupcu ni spo­ročil.

495. člen
Izguba pravice

(1)Kupčeva pravica iz pravnih napak ugasne po enem letu od dneva, ko je zvedel za pravico tretjega.

(2)Če pa je tretji začel spor, preden je ta rok iztekel, kupec pa zahteval od prodajalca, naj kot intervenient stopi vanj, ugasne kupčeva pravica šele po šestih mesecih po pravnomočno končanem sporu.

 

 

4. oddelek:

OBVEZNOSTI KUPCA

 

 

1. odsek:

PLAČILO KUPNINE

 

 

496. člen
Čas in kraj plačila

(1)Kupec mora plačati kupnino ob času in v kraju, ki sta določena v pogodbi.

(2)Če ni dogovorjeno ali običajno drugače, je treba kupnino plačati ob izročitvi v kraju, kjer se izroča stvar.

(3)Če kupnine ni treba plačati ob izročit­vi, jo je treba plačati v prodajalčevem prebiva­lišču oziroma sedežu.

497. člen
Obresti pri prodaji na kredit

Če daje na kredit prodana stvar plodove ali kakšne druge koristi, dolguje kupec obresti od tedaj, ko mu je bila izročena, ne glede na to, ali je kupnina zapadla v plačilo ali ne.

498. člen
Plačilo kupnine pri zaporednih dobavah

(1)Pri zaporednih dobavah mora kupec pla­čati kupnino za vsako dobavo takrat, ko jo prev­zame, razen če je dogovorjeno ali če izhaja iz okoliščin posla kaj drugega.

(2)Če je dal kupec prodajalcu v pogodbi z zaporednimi dobavami predujem, se prve dobave zaračunajo iz predujma, razen če ni bilo dogo­vorjeno kaj drugega.

 

 

2. odsek:

PREVZEM STVARI

 

 

499. člen

(1)Prevzem stvari sestoji iz dejanj, ki so potrebna, da bi bila izročitev možna, in iz tega, da kupec stvari odnese.

(2)Če kupec brez utemeljenega razloga noče prevzeti stvari, katere izročitev mu je bila na dogovorjen ali običajen način pravočasno ponuje­na, sme prodajalec odstopiti od pogodbe, če utemeljeno dvomi, da mu bo kupec plačal kupnino.

 

 

5. oddelek:

OBVEZNOST HRAMBE STVARI ZA SOPOGODBENIKA

 

 

500. člen
Primeri obvezne hrambe

(1)Če je nevarnost zaradi kupčeve zamude prešla nanj, preden mu je bila stvar izročena, mora prodajalec stvar hraniti kot dober gospo­darstvenik oziroma kot dober gospodar in v ta namen ustrezno ukrepati.

(2)To velja tudi za kupca, če mu je bila stvar izročena, pa jo želi vrniti prodajalcu, bodisi zato, ker je odstopil od pogodbe, bodisi zato, ker je namesto nje zahteval drugo stvar.

(3)Tako v prvem kot v drugem primeru ima pogodbenik, ki mora ukreniti potrebno za ohra­ni­tev stvari, pravico do povračila za ohranitev potrebnih stroškov.

501. člen
Če kupec noče sprejeti poslane stvari

Če kupec noče sprejeti stvari, ki mu je bila poslana v namembni kraj in tam dana na raz­polago, jo mora prevzeti za prodajalca, če ta v namembnem kraju ni navzoč in tudi nima tam koga drugega, ki bi jo zanj prevzel, toda pod pogo­jem, da mu je to mogoče brez plačila kupnine in brez večjih nevšečnosti ali pretiranih stroškov.

502. člen
Pravice stranke, ki je dolžna hraniti stvar

Pogodbena stranka, ki je po prejšnjih do­ločbah dolžna ukreniti potrebno za ohranitev stvari, jo lahko pod pogoji in s posledicami, navedenimi v določbah tega zakonika o položitvi pri sodišču in o prodaji dolgovane stvari, položi pri sodišču, izroči v hrambo komu drugemu ali pa proda na račun druge stranke.

 

 

6. oddelek:

POVRNITEV ŠKODE V PRIMERU, ČE SE PRODAJNA POGODBA RAZDRE

 

 

503. člen
Splošno pravilo

Če je bila prodajna pogodba razdrta zaradi tega, ker je en pogodbenik prekršil pogodbo, ima druga stranka pravico do povračila škode, ki jo zaradi tega trpi, po splošnih pravilih o po­vrnitvi škode, nastale s kršitvijo pogodbe.

504. člen
Če ima stvar dnevno ceno

(1)Če je bila pogodba razdrta zaradi tega, ker je en pogodbenik prekršil pogodbo, stvar pa ima dnevno ceno, lahko druga stranka zahteva razliko med kupnino, ki je bila določena v po­godbi, in dnevno ceno na dan, ko je bila pogodba razdrta, na trgu kraja, v katerem je bil oprav­ljen posel.

(2)Če na trgu kraja, v katerem je bil opravljen posel, ni dnevne cene, se za izračun povračila vzame dnevna cena na trgu, ki ga v danem primeru lahko nadomesti, tej ceni pa je treba prišteti razliko v prevoznih stroških.

505. člen
Če so stvari prodane ali kupljene zaradi kritja

(1)Če je predmet prodaje neka količina po vrsti določenih stvari, pa ena stranka ne izpol­ni pravočasno svoje obveznosti, jih sme druga stranka prodati oziroma kupiti zaradi kritja ter zahtevati razliko med kupnino, ki je bila dolo­čena v pogodbi, in kupnino pri kritni prodaji oziroma kritnem kupu.

(2)Prodaja oziroma kup zaradi kritja mora­ta biti opravljena v primernem roku in na primeren način.

(3)O nameravani prodaji oziroma namerava­nem kupu mora upnik obvestiti dolžnika.

506. člen
Povrnitev druge škode

Poleg pravice do povračila škode po pravi­lih iz prejšnjih členov ima pogodbi zvesta stranka tudi pravico do povračila morebitne več­je škode.

 

 

7. oddelek:

PRIMERI PRODAJE S POSEBNIMI DOGOVORI

 

 

1. odsek:

PREDKUPNA PRAVICA

 

 

507. člen
Pojem

S pogodbenim določilom o predkupni pravici se lastnik stvari (prodajalec) zavezuje, da bo predkupnega upravičenca obvestil o nameravani prodaji stvari določeni osebi ter o pogojih te prodaje ter mu ponudil, naj jo on kupi pod enakimi pogoji.

508. člen
Rok za pravico in za plačilo kupnine

(1)Predkupni upravičenec mora v 30 dneh po prejemu lastnikovega obvestila o nameravani pro­daji na zanesljiv način obvestiti prodajalca o svoji odločitvi, da bo izkoristil svojo pred­kupno pravico.

(2)Hkrati z izjavo, da kupuje stvar, mora plačati kupnino, določeno v lastnikovem obvesti­lu o nameravani prodaji, ali jo položiti pri so­dišču.

(3)Če je lastnik v pogojih za prodajo na­vedel določen rok za plačilo kupnine, lahko predkupni upravičenec izkoristi ta rok le, če da zadostno zavarovanje.

509. člen
Možnost dedovanja in odtujitve

Predkupne pravice ni mogoče odtujiti in podedovati, če zakon ne določa drugače.

510. člen
Pri prisilni javni dražbi

(1)Pri prisilni javni dražbi se predkupni upravičenec ne more sklicevati na svojo pred­kup­no pravico.

(2)Vendar lahko predkupni upravičenec, či­gar predkupna pravica je vpisana v javni knjigi, zahteva razveljavitev dražbe, če ni bil nanjo posebej povabljen.

511. člen
Trajanje predkupne pravice

(1)Predkupna pravica preneha s potekom časa, ki je določen s pogodbo.

(2)Če čas trajanja ni določen, predkupna pravica preneha s potekom petih let od sklenitve pogodbe.

512. člen
Če je bil opravljen prenos lastnine, ne da bi bil o tem obveščen predkupni upravičenec

(1)Če je prodajalec prodal stvar in prenesel lastnino na tretjega, ne da bi o tem ob­vestil predkupnega upravičenca, in če je bila tretjemu znana ali mu ni mogla ostati neznana predkupna pravica upravičenca, lahko ta v šestih mesecih, šteto od dne, ko je zvedel za prodajno pogodbo, zahteva, da se pogodba razveljavi in stvar pod enakimi pogoji proda njemu.

(2)Če je prodajalec napačno obvestil pred­kupnega upravičenca o pogojih za prodajo tretjemu in je bilo tretjemu to znano ali mu ni moglo ostati neznano, začne teči ta šestmesečni rok od dne, ko je predkupni upravičenec izvedel za prave pogodbene pogoje.

(3)Upravičenje preneha v vsakem primeru po petih letih od prenosa lastnine stvari na tre­tjega.

513. člen
Zakonita predkupna pravica

(1)Določene osebe imajo lahko predkupno pravico po zakonu.

(2)Trajanje zakonite predkupne pravice ni omejeno.

(3)Pravila o pogodbeni predkupni pravici se smiselno uporabljajo tudi za zakonito pred­kupno pravico, če za posamezen primer zakon ne določa drugače.

 

 

2. odsek:

KUP NA POSKUŠNJO

 

 

514. člen
Pojem

(1)Če je dogovorjeno, da vzame kupec stvar pod pogojem, da jo preizkusi in ugotovi, ali ustreza njegovim željam, mora v roku, ki je dolo­čen v pogodbi, oziroma v običajnem roku, sicer pa v primernem roku, ki mu ga določi prodajalec, obvestiti prodajalca, ali ostaja pri pogodbi ali ne; sicer se šteje, da je od nje odstopil.

(2)Če pa je bila stvar izročena kupcu na poskušnjo do določenega roka, pa je ta ne vrne nemudoma po izteku roka ali ne izjavi proda­jalcu, da odstopa od pogodbe, se šteje, da je ostal pri njej.

515. člen
Objektivna poskušnja

Če je bila poskušnja dogovorjena zato, da bi bilo ugotovljeno, ali ima stvar določeno lastnost oziroma ali je primerna za določeno rabo, tedaj obstanek pogodbe ni odvisen od kup­čevega preudarka, temveč od tega, ali ima stvar zares te lastnosti oziroma ali je primerna za določeno rabo.

516. člen
Nevarnost

Nevarnost naključnega uničenja ali poškodo­vanja stvari, ki je bila kupcu izročena na poskušnjo, trpi prodajalec do kupčeve izjave, da ostaja pri pogodbi, oziroma do izteka roka, ko mu je bil kupec dolžan stvar vrniti.

517. člen
Kup po pregledu oziroma s pridržkom poskusa

Določbe o kupu na poskušnjo se smiselno uporabljajo za kup po pregledu in za kup s pri­držkom poskusa.

 

 

3. odsek:

PRODAJA PO VZORCU ALI MODELU

 

 

518. člen

(1)Pri prodaji po vzorcu ali modelu odgo­varja prodajalec, če stvar, ki jo je izročil kupcu, ne ustreza vzorcu ali modelu, kadar gre za gospodarsko pogodbo, po predpisih o odgovor­nosti prodajalca za stvarne napake stvari, v drugih primerih pa po predpisih o odgovornosti za neizpolnitev obveznosti.

(2)Vendar prodajalec ne odgovarja za ne­ustreznost, če je vzorec oziroma model pokazal kupcu le zato, da bi ga obvestil in da bi ta približno ugotovil lastnost stvari, ne da bi bil pri tem obljubil ustreznost.

 

 

4. odsek:

PRODAJA S SPECIFIKACIJO

 

 

519. člen
Prodaja s specifikacijo

(1)Če je v pogodbi kupcu pridržana pra­vica, da pozneje določi obliko, mero ali kakšne druge podrobnosti stvari, kupec pa tega ne stori do dogovorjenega dne ali do preteka primernega roka, šteto od prodajalčeve zahteve, naj to stori, lahko prodajalec odstopi od pogodbe ali pa opravi to specifikacijo glede na tisto, kar mu je znano o kupčevih potrebah.

(2)Če opravi specifikacijo sam prodajalec, mora obvestiti kupca o njenih podrobnostih ter mu določiti primeren rok, da sam določi dru­gačno.

(3)Če kupec ne izrabi te možnosti, je ob­vezna specifikacija, ki jo je napravil proda­jalec.

 

 

5. odsek:

PRODAJA Z LASTNINSKIM PRIDRŽKOM

 

 

520. člen
Pogoji

(1)Prodajalec določene premične stvari si lahko s posebnim pogodbenim določilom pridrži lastninsko pravico tudi potem, ko stvar izroči kupcu, vse dotlej, dokler kupec ne plača vse kupnine.

(2)Pridržek pravice učinkuje nasproti kup­čevim upnikom le, če je bil podpis kupca na pogodbi, ki vsebuje določilo o pridržku lastnin­ske pravice notarsko overjen pred kupčevim ste­čajem ali pred rubežem stvari.

(3)Na stvareh, o katerih se vodijo posebne javne knjige, si je mogoče pridržati lastninsko pravico le, če tako določajo predpisi o ureditvi in vodenju teh knjig.

521. člen
Nevarnost

Nevarnost naključnega uničenja ali poškodo­vanja stvari trpi kupec od takrat, ko mu je stvar izročena.

 

 

6. odsek:

PRODAJA NA OBROKE

 

 

522. člen
Pojem

S pogodbo o prodaji na obroke se prodajalec zavezuje, da bo kupcu izročil določeno premično stvar, še preden mu bo kupnina popolnoma izpla­čana, kupec pa se zavezuje, da jo bo odplačal v obrokih v določenih časovnih presledkih.

523. člen
Oblika pogodbe

Pogodba o prodaji na obroke mora biti sestavljena v pisni obliki.

524. člen
Bistvene sestavine pogodbe

V pogodbeni listini morajo biti poleg stva­ri in njene cene pri prodaji za gotovino, nave­deni: skupen znesek vseh obročnih odplačil, vštevši tudi tisto, kar je bilo plačano ob skle­nitvi pogodbe, znesek posameznih obrokov, njiho­vo število ter njihovi roki.

525. člen
Odstop od pogodbe in zahteva za popolno plačilo kupnine

(1)Prodajalec lahko odstopi od pogodbe, če pride kupec v zamudo z začetnim obrokom.

(2)Po plačilu začetnega obroka lahko pro­dajalec odstopi od pogodbe, če pride kupec v zamudo z najmanj dvema zaporednima obrokoma, ki pomenita najmanj osmino kupnine.

(3)Izjemoma lahko prodajalec odstopi od pogodbe, če pride kupec v zamudo le z enim obro­kom, kadar za plačilo kupnine niso predvideni več kot štirje obroki.

(4)V primerih iz drugega in tretjega od­stavka tega člena lahko prodajalec, namesto da bi odstopil od pogodbe, zahteva od kupca, da plača ves ostanek kupnine, vendar mu mora pred tem pustiti dodaten petnajstdnevni rok.

526. člen
Posledice razvezane pogodbe

(1)Če se pogodba razveže, mora prodajalec vrniti kupcu prejete obroke z obrestmi od dneva, ko jih je prejel, in mu povrniti nujne stroške, ki jih je imel za stvar.

(2)Kupec mora vrniti prodajalcu stvar v stanju, v kakršnem je bila tedaj, ko mu je bila izročena, in mu dati povračilo za njeno uporabo vse do razveze pogodbe.

 

 

7. odsek:

AKREDITIVNA PRODAJA

 

 

527. člen
Obveznosti strank

(1)Če je plačilo dogovorjeno s pomočjo dokumentarnega akreditiva, je kupec dolžan v primernem roku in na svoje stroške poskrbeti, da prvovrstna banka odpre dokumentarni akreditiv, ki mora biti v skladu s prodajno pogodbo. Doku­mentarni akreditiv mora biti veljaven še toliko časa po izpolnitvi prodajalčeve obveznosti, da lahko ta zbere in predloži dokumente banki.

(2)Če banka ne odpre dokumentarnega akre­ditiva v skladu s prejšnjim odstavkom ali ne plača akreditivnega zneska, čeprav je prodajalec pravočasno predložil ustrezne dokumente, se v razmerju med kupcem in prodajalcem uporabljajo določbe o dolžnikovi zamudi.

(3)Prodajalec, ki ne uporabi dokumentar­nega akreditiva, ki ga je banka odprla v skladu s prodajno pogodbo, ne izgubi pravice zahtevati kupnino, je pa dolžan povrniti kupcu škodo.

(4)Stranki lahko določita, da je odprtje dokumentarnega akreditiva pogoj za veljavnost prodajne pogodbe.

(5)Če pride do podaljšanja dokumentarnega akreditiva s sporazumom med strankama, nosita stroške vsaka do polovice; če pride do podaljša­nja iz razlogov na strani ene od strank, nosi stroške podaljšanja le-ta.

(6)Določbe tega člena ne posegajo v pra­vila o dokumentarnem akreditivu kot bančnem po­slu in obratno.

 

 

 

II. poglavje:

MENJALNA POGODBA

 

 

528. člen
Pojem

(1)Z menjalno pogodbo se vsak pogodbenik zavezuje nasproti svojemu sopogodbeniku, da mu bo izročil zamenjano stvar, tako da bo ta prido­bil lastninsko pravico.

(2)Predmet menjave so lahko tudi druge prenosljive pravice.

529. člen
Učinki menjalne pogodbe

Iz menjalne pogodbe nastanejo za vsakega pogodbenika obveznosti in pravice, ki nastanejo iz prodajne pogodbe za prodajalca.

 

 

 

III. poglavje:

PRODAJNO NAROČILO (STARINARSKA POGODBA)

 

 

530. člen
Pojem

(1)S pogodbo o prodajnem naročilu se prev­zemnik naročila zavezuje, da bo določeno stvar, ki mu jo je izročil naročitelj, prodal za dolo­čeno kupnino v določenem roku, ali pa mu jo v tem roku vrnil.

(2)Prodajnega naročila ni mogoče preklicati.

531. člen
Nevarnost uničenja in poškodovanja stvari

Stvar, ki je bila izročena prevzemniku na­ročila, ostane naročiteljeva in on trpi nevar­nost, če bi bila po naključju uničena ali poško­dovana, vendar ne more razpolagati z njo, dokler mu ni vrnjena.

532. člen
Kdaj se šteje, da je prevzemnik naročila stvar kupil

(1)Če prevzemnik naročila ne proda stvari in ne izroči naročitelju določene kupnine do določenega roka, pa je v tem roku tudi ne vrne, se šteje, da jo je kupil.

(2)Vendar njegovi upniki stvari ne morejo zarubiti, dokler naročitelju ne izplača kupnine.

 

 

 

IV. poglavje:

DARILNA POGODBA

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNO

 

 

533. člen
Pojem

(1)Z darilno pogodbo se ena oseba (darova­lec) zaveže na drugo osebo (obdarjenca) neodpla­čno prenesti lastninsko ali drugo pravico ali na drugačen način v breme svojega premoženja oboga­titi obdarjenca, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja.

(2)Za darilno pogodbo se šteje tudi odpo­ved pravici, če se s tem zavezanec strinja.

(3)Odpoved pravici, glede katere ni zave­zanca in ki se ne odstopi drugemu, se ne šteje za darilno pogodbo.

534. člen
Darilo iz hvaležnosti

Za darilno pogodbo se šteje tudi pogodba, ki jo je sklenil darovalec iz hvaležnosti ali kakšne druge moralne obveznosti, če obdarjenec ni imel pravice s tožbo zahtevati darila.

535. člen
Mešano darilo

Če je po isti ali drugi pogodbi tudi obdar­jenec dolžan obogatiti darovalca, gre za darilno pogodbo le glede presegajoče vrednosti.

536. člen
Občasne izpolnitve

Če darovalčeva obveznost obsega občasne iz­polnitve, ugasne z darovalčevo smrtjo.

537. člen
Odškodninska odgovornost darovalca

(1)Kdor vedoma podari tujo stvar in obdar­jencu to okoliščino zamolči, odgovarja za škodo.

(2)Če ima podarjena stvar napake ali ne­varne lastnosti, zaradi katerih nastane škoda obdarjencu, darovalec odgovarja za škodo, če je za napako oziroma za nevarno lastnost vedel ali bi bil moral vedeti in ni opozoril obdarjenca.

 

 

2. oddelek:

OBLIKA

 

 

538. člen
Oblika

(1)Če darovalec podarjeno stvar ali pravi­co ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki.

(2)Če darilna pogodba ni sklenjena v obli­ki iz prejšnjega odstavka, obdarjenec ne more s tožbo zahtevati njene izpolnitve.

 

 

3. oddelek:

PREKLIC DARILNE POGODBE

 

 

Preklic zaradi stiske539. člen

(1)Darovalec lahko prekliče darilno pogod­bo, če pride po sklenitvi pogodbe v položaj, da je ogroženo njegovo preživljanje.

(2)Preklic iz prejšnjega odstavka ni mogoč, če bi z njim prišel obdarjenec v položaj, da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje.

(3)Obdarjenec lahko darilo obdrži, če darovalcu zagotovi preživljanje.

540. člen
Preklic zaradi hude nehvaležnosti

(1)Darovalec lahko prekliče darilno pogod­bo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal.

(2)Pogodbo lahko zaradi obnašanja proti darovalcu prekliče tudi darovalčev dedič.

(3)Preklic je zaradi obdarjenčevega obna­šanja mogoč tudi proti obdarjenčevemu dediču.

(4)Preklic ni mogoč, če je darovalec obna­šanje obdarjencu odpustil.

541. člen
Preklic zaradi pozneje
rojenih otrok

Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo, če po sklenitvi dobi otroka, prej pa ni imel otrok.

542. člen
Posledice preklica

(1)Z izjavo o preklicu zahteva darovalec vrnitev darovane stvari ali pravice oziroma pla­čilo vrednosti, za katero je obdarjenec na pod­lagi darilne pogodbe obogaten.

(2)Če darilna pogodba še ni izpolnjena, ima preklic za posledico prenehanje darovalčeve obveznosti.

543. člen
Roki za preklic

Darilna pogodba se lahko prekliče v enem letu od dneva, ko je darovalec zvedel za razlog za preklic.

544. člen
Odpoved preklicu

Odpoved preklicu je nična.

 

 

4. oddelek:

DARILO ZA PRIMER SMRTI

 

 

545. člen
Darilo za primer smrti

Darilna pogodba, ki se mora izpolniti po daro­valčevi smrti, je veljavna le, če je skle­njena v obliki notarskega zapisa in če je lis­tina o sklenjeni pogodbi izročena obdarjencu.

 

 

 

V. poglavje:

POGODBA O IZROČITVI IN RAZDELITVI PREMOŽENJA (IZROČILNA POGODBA)

 

 

546. člen
Pojem

Z izročilno pogodbo se izročitelj zaveže, da bo izročil in razdelil svoje premoženje svo­jim potomcem, posvojencem ter njihovim potomcem.

547. člen
Pogoji za veljavnost

(1)Pogodba je veljavna le tedaj, če se z njo strinjajo vsi izročiteljevi potomci, posvo­jenci in njihovi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njem dedujejo (potomci).

(2)Pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa.

(3)Če kakšen potomec ni dal privolitve, jo lahko da pozneje v enaki obliki.

(4)Izročitev in razdelitev ostaneta ve­ljavni, če potomec, ki se ni strinjal, umre pred izročiteljem, ne da bi bil zapustil svoje potom­ce, če se odpove dediščini, če je razdedinjen ali če je dedno nevreden.

548. člen
Predmet izročitve in razdelitve premoženja

(1)Z izročitvijo in razdelitvijo more biti zajeto samo sedanje izročiteljevo premoženje, in sicer vse ali samo del.

(2)Neveljavno je določilo o načinu razde­litve premoženja, ki bo v izročiteljevi zapuš­čini.

549. člen
Položaj izročenega premoženja

(1)Ko prednik, ki je za življenja izročil in razdelil svoje premoženje, umre, je njegova zapuščina samo tisto premoženje, ki ni bilo za­jeto z izročitvijo in razdelitvijo, in tisto premoženje, ki ga je pridobil pozneje.

(2)Premoženje, ki so ga njegovi potomci prej pridobili z izročitvijo in razdelitvijo, ne spada v njegovo zapuščino in se ne upošteva pri ugotavljanju njene vrednosti.

550. člen
Strinjanje potomcev

(1)Če se kakšen potomec ni strinjal z iz­ročitvijo in razdelitvijo, se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim potomcem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi rav­na kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem.

(2)Enako se ravna, če se izročitelju po izročitvi in razdelitvi, s katero so se strin­jali vsi potomci, rodi otrok ali se pojavi poto­mec, ki je bil razglašen za mrtvega.

551. člen
Pridržanje pravic ob izročitvi

(1)Ob izročitvi in razdelitvi lahko pridr­ži izročitelj zase ali za svojega zakonca ali pa zase in za svojega zakonca ali za koga drugega pravico užitka vsega izročenega premoženja ali dela premoženja, ali si izgovori dosmrtno rento v naravi ali v denarju, dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo.

(2)Če sta užitek ali dosmrtna renta dogo­vorjena za izročitelja in njegovega zakonca sku­paj, gre v primeru smrti enega od njiju užitek oziroma renta v celoti drugemu do njegove smrti, če ni kaj drugega dogovorjeno ali če iz okoliš­čin primera ne izhaja kaj drugega.

552. člen
Pravica izročiteljevega zakonca

(1)Izročitelj lahko pri izročitvi in raz­delitvi upošteva tudi svojega zakonca; tedaj je potrebno, da se tudi ta s tem strinja.

(2)Če zakonec ni upoštevan, ostane njegova pravica do nujnega deleža neokrnjena.

(3)V takem primeru ostane izročitev in razdelitev veljavna, pač pa se pri ugotavljanju vrednosti zapuščine, po kateri se določa nujni delež preživelega zakonca, tisti deli zapust­ni­kovega premoženja, ki jih je izročil svojim po­tomcem, štejejo za darila.

553. člen
Izročiteljevi dolgovi

(1)Potomci, med katere je izročitelj raz­delil svoje premoženje, niso odgovorni za nje­gove dolgove, če ni bilo ob izročitvi in razde­litvi določeno kaj drugega.

(2)Izročiteljevi upniki lahko izpodbijajo izročitev in razdelitev ob pogojih, ki veljajo za izpodbijanje neodplačnih razpolaganj.

554. člen
Jamčenje

Obveznost jamčenja, ki nastane po delitvi med sodediči, nastane tudi med potomci po izro­čitvi in razdelitvi premoženja, katero jim je izročil in razdelil njihov prednik oziroma pos­vojitelj.

555. člen
Preklic izročitve

(1)Izročitelj lahko prekliče pogodbo zara­di hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi potomec proti njemu ali njegovemu bližnjemu ob­naša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih na­čelih nepravično, da bi ta prejeto obdržal.

(2)Enako pravico ima izročitelj, če poto­mec ne daje njemu ali komu drugemu preživnine, ki je bila dogovorjena s pogodbo o izročitvi in razdelitvi in če ne poravna izročiteljevih dol­gov, katerih poravnava mu je bila v tej pogodbi naložena.

(3)V drugih primerih neizpolnitve bremen, prevzetih s pogodbo o izročitvi in razdelitvi, odloči sodišče, upoštevajoč pomembnost bremen za izročitelja in druge okoliščine primera, ali ima izročitelj pravico zahtevati vrnitev danega pre­moženja ali pa ima samo pravico zahtevati pri­silno izpolnitev bremen.

556. člen
Pravice potomca, posvojenca ali potomca
posvojenca po preklicu izročitve

(1)Potomec, ki je moral vrniti izročitelju to, kar je prejel ob izročitvi in razdelitvi, lahko zahteva svoj nujni delež po izročiteljevi smrti, če ni razdedinjen, ali nevreden, da bi dedoval po izročitelju, ali če se ni odpovedal dediščini.

(2)Pri izračunavanju njegovega nujnega de­leža se štejejo tisti deli premoženja, ki jih je zapustnik za življenja izročil in razdelil med druge svoje potomce, za darila.

 

 

 

VI. poglavje:

POGODBA O DOSMRTNEM PREŽIVLJANJU

 

 

557. člen
Pojem

(1)S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživ­ljal drugega pogodbenika ali koga drugega (pre­življanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so na­menjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izroči­telje­ve smrti.

(2)Ta pogodba lahko obsega tudi druge pre­mičnine preživljanca, ki pa morajo biti v po­god­bi navedene.

(3)Za pogodbe o dosmrtnem preživljanju se štejejo tudi pogodbe, s katerimi se proti ob­ljubi dediščine dogovori skupnost življenja ali skupnost premoženja, ali da bo en pogodbenik skrbel za drugega in ga varoval, mu obdeloval posestvo in po njegovi smrti oskrbel pogreb, ali kaj drugega v istem namenu.

558. člen
Oblika

Pogodba o dosmrtnem preživljanju mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa.

559. člen
Prepoved razpolaganja v korist preživljalca

Preživljanec se lahko v korist preživljalca odpove razpolaganju s premoženjem, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

560. člen
Odgovornost za dolgove

Preživljalec po preživljančevi smrti ni odgovoren za njegove dolgove, pač pa se lahko določi v pogodbi, da bo on odgovoren za njegove obstoječe dolgove določenim upnikom.

561. člen
Razveza pogodbe

(1)Pogodbeni stranki lahko sporazumno raz­vežeta pogodbo o dosmrtnem preživljanju tudi potem, ko sta jo že začeli izpolnjevati.

(2)Če živita po pogodbi o dosmrtnem pre­življanju pogodbenika skupaj, pa se njuno raz­merje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno, lahko vsaka stranka zahteva od sodiš­ča, da se pogodba razveže.

(3)Vsaka stranka lahko zahteva, da se po­godba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

562. člen
Spremenjene razmere

(1)Če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena, uredi sodišče na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine.

(2)Sodišče lahko spremeni preživljančevo pravico v dosmrtno denarno rento, če to ustreza eni in drugi stranki.

563. člen
Prenehanje pogodbe

(1)Če umre preživljalec, preidejo njegove obveznosti na njegovega zakonca in na tiste potomce, posvojence ali njihove potomce, ki so poklicani k dedovanju, če ti v to privolijo.

(2)Če ti ne privolijo v nadaljevanje po­godbe o dosmrtnem preživljanju, se pogodba raz­veže in nimajo pravice zahtevati odškodnine za prejšnje preživljanje.

(3)Če zakonec, potomci, posvojenci ali po­tomci posvojenca ne morejo prevzeti pogodbenih obveznosti, imajo pravico zahtevati odškodnino od preživljanca.

(4)Sodišče določi to odškodnino po prostem preudarku, upoštevajoč pri tem premoženjske raz­mere preživljanca in tistih, ki so bili upra­vičeni do nadaljevanja pogodbe o dosmrtnem pre­življanju.

 

 

 

VII. poglavje:

POGODBA O PREUŽITKU

 

 

564. člen
Pojem

(1)S pogodbo o preužitku se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnik) prenesla lastninsko pravico na do­ločenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in sto­ritve.

(2)Skupaj z nepremičninami so predmet po­godbe tudi premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, če stranki ne določita drugače.

565. člen
Prevzemnikove obveznosti

Prevzemnikove obveznosti se lahko dogovo­rijo v obliki občasnih denarnih dajatev, nudenju življenjskih potrebščin, oskrbovanju, zagoto­vi­tvi stanovanjskega prostora, prepustitvi uživan­ja določenega zemljišča in podobno.

566. člen
Stvarno breme

Če prevzemnik prevzete nepremičnine odsvo­ji, je za izpolnitev obveznosti iz pogodbe o preužitku odgovoren tudi novi pridobitelj, če je preužitek vpisan v zemljiško knjigo (stvarno breme).

567. člen
Oblika

Pogodba mora biti sestavljena v obliki no­tarskega zapisa.

568. člen
Razveza pogodbe

(1)Če pogodbenika živita skupaj in se nju­no razmerje tako omaje, da postane skupno živ­ljenje nevzdržno, lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže.

(2)Vsaka stranka lahko zahteva, da se po­godba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

 

 

 

VIII. poglavje:

POSOJILNA POGODBA

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

569. člen
Pojem

(1)S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih na­domestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezu­je, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti.

(2)Na prejetih stvareh pridobi posojilo­jemalec lastninsko pravico.

570. člen
Obresti

(1)Posojilojemalec se lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti.

(2)V gospodarskih pogodbah dolguje poso­jilo­jemalec obres­ti, tudi če niso bile dogovorjene.

 

 

2. oddelek:

OBVEZNOSTI POSOJILODAJALCA

 

 

571. člen
Izročitev obljubljenih stvari

(1)Posojilodajalec mora izročiti določene stvari ob dogovorjenem času, če rok za izročitev ni določen, pa tedaj, ko posojilojemalec to zahteva.

(2)Posojilojemalčeva pravica, da zahteva izročitev določene stvari, zastara v treh mese­cih, odkar je prišel posojilodajalec v zamudo, vsekakor pa v enem letu od sklenitve pogodbe.

572. člen
Slabe premoženjske razmere posojilojemalca

(1)Če se izkaže, da so premoženjske raz­mere posojilojemalca take, da je negotovo, ali bo mogel vrniti posojilo ali ne, lahko poso­jilodajalec odkloni izročitev obljubljenih stva­ri, če tega ob sklenitvi pogodbe ni vedel, kot tudi če so se posojilojemalčeve premoženjske razmere poslabšale po sklenitvi pogodbe.

(2)Vendar pa mora izpolniti svojo obvez­nost, če mu da posojilojemalec ali kdo drug zanj zadostno zavarovanje.

573. člen
Škoda zaradi napak posojenih stvari

(1)Posojilodajalec mora povrniti posojilo­jemalcu morebitno škodo, ki mu je bila povzro­čena zaradi stvarnih napak posojenih stvari.

(2)Vendar mora v primeru, ko gre za neodplačno posojilo, povrniti škodo le tedaj, če so mu bile napake stvari znane ali mu niso mogle ostati neznane, pa o njih ni obvestil posojilojemalca.

 

 

3. oddelek:

OBVEZNOSTI POSOJILOJEMALCA

 

 

574. člen
Rok za vrnitev posojila

(1)Posojilojemalec mora v dogovorjenem ro­ku vrniti enako količino stvari iste vrste kako­vosti.

(2)Če pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti poso­jilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilo­dajal­čeve zahteve, naj mu posojilo vrne.

575. člen
Izbira ob vrnitvi posojila

(1)Če na posodo ni bil dan denar, dogovor­jeno pa je bilo, da bo posojilojemalec posojilo vrnil v denarju, je posojilojemalec vseeno upra­vičen po lastni izbiri vrniti izposojene stvari ali denarni znesek, ki ustreza njihovi vrednosti v času in v kraju, ki sta v pogodbi določena za vrnitev.

(2)To velja tudi v primeru, ko ni mogoče vrniti enake količine stvari iste vrste in iste kakovosti.

576. člen
Odstop od pogodbe

Posojilojemalec lahko odstopi od pogodbe, preden mu posojilodajalec izroči obljubljene stvari; če pa ima posojilodajalec zaradi tega kakšno škodo, jo mora povrniti.

577. člen
Predčasna vrnitev posojila

Posojilojemalec lahko vrne posojilo tudi pred rokom, ki je določen za vrnitev, vendar mora posojilodajalca vnaprej obvestiti o svoji nameri in mu povrniti škodo.

 

 

4. oddelek:

NAMENSKO POSOJILO

 

 

578. člen

Če je v pogodbi določen namen, za katerega sme posojilojemalec porabiti izposojeni denar, ta pa ga uporabi v kakšen drug namen, lahko posojilodajalec odstopi od pogodbe.

 

 

 

IX. poglavje:

POSODBENA POGODBA

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

579. člen
Pojem

S posodbeno pogodbo se posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da bo stvar vrnil.

2. oddelek:

OBVEZNOSTI IZPOSOJEVALCA

 

 

580. člen
Raba stvari

(1)Izposojevalec lahko stvar uporablja sa­mo za namen, ki je določen s pogodbo.

(2)Če namen rabe s pogodbo ni določen, lahko uporablja stvar kot dober gospodar v skla­du z njeno naravo in namenom.

(3)Če izposojevalec nedovoljeno uporablja stvar, je odgovoren za morebitno naključno uni­čenje ali poškodovanje.

581. člen
Vzdrževanje stvari

(1)Izposojevalec nosi stroške rednega vzdrževanja stvari.

(2)Povrnitev izrednih stroškov vzdrževanja lahko zahteva izposojevalec po pravilih poslo­vodstva brez naročila. Ob prenehanju posodbe lahko izposojevalec odstrani napravo, s katero je stvar oskrbel in jo je mogoče ločiti.

582. člen
Prenos rabe

Izposojevalec ne sme prepustiti rabe stvari tretji osebi brez dovoljenja posodnika.

583. člen
Vrnitev stvari

(1)Izposojevalec mora stvar vrniti ob do­govorjenem času.

(2)Če čas trajanja ni določen, pogodba preneha, čim je izposojevalec stvar uporabil za pogodbeno določen namen ali s pretekom časa, v katerem je mogel to uporabo izvršiti.

(3)Če čas trajanja in namen uporabe nista določena, lahko posodnik zahteva stvar, kadar­koli hoče.

584. člen
Odpoved pogodbe

Posodnik lahko odpove pogodbo brez odpoved­nega roka in zahteva takojšnjo vrnitev stvari:

1.če izposojevalec umre;

2.če izposojevalec uporablja stvar v nas­protju s pogodbo ali če neupravičeno prepusti rabo tretji osebi;

3.če stvar zaradi nepredvidljivih okoliš­čin nujno potrebuje.

585. člen
Odgovornost

Izposojevalec ne odgovarja za poslabšanje ali spremembo stvari, ki je običajna posledica rabe v skladu s pogodbo.

 

 

3. oddelek:

OBVEZNOSTI POSODNIKA

 

 

586. člen
Škoda zaradi napak

Če ima stvar, ki je bila dana na posodo, napake ali nevarne lastnosti, zaradi katerih na­stane škoda izposojevalcu, posodnik odgovarja za škodo, če je za napako oziroma za nevarno last­nost vedel ali bi bil moral vedeti in ni opozoril izposojevalca.

 

 

 

X. poglavje:

ZAKUPNA (NAJEMNA) POGODBA

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

587. člen
Pojem

(1)Z zakupno (najemno) pogodbo se zakupo­dajalec (najemodajalec) zavezuje, da bo zakup­niku (najemniku) izročil določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno zakupnino (najemnino).

(2)Raba obsega tudi uživanje stvari (pobi­ranje plodov), če ni drugače dogovorjeno ali drugačnega običaja.

 

 

2. oddelek:

OBVEZNOSTI ZAKUPODAJALCA

 

 

588. člen
Izročitev stvari

Zakupodajalec mora izročiti zakupniku za­kupljeno stvar skupaj z njenimi pritiklinami.

589. člen
Vzdrževanje stvari

(1)Zakupodajalec mora med zakupom stvar vzdrževati in jo zato po potrebi popravljati.

(2)Zakupniku mora povrniti stroške z vzdrževanjem stvari, ki jih je ta plačal namesto njega.

(3)Stroški za drobna popravila, ki jih je povzročila običajna raba stvari, ter stroški sa­me rabe gredo v breme zakupnika.

(4)Zakupnik mora o potrebnih popravilih obvestiti zakupodajalca.

590. člen
Odstop od pogodbe in znižanje zakupnine zaradi popravil

(1)Če potrebna popravila v zakup vzete stvari v precejšnji meri in daljši čas ovirajo njeno rabo, lahko zakupnik odstopi od pogodbe.

(2)Pravico ima do znižanja zakupnine, v sorazmerju s tem, koliko je bila zaradi takih popravil raba stvari omejena.

591. člen
Spremembe na zakupljeni stvari

(1)Med trajanjem zakupa zakupodajalec brez privolitve zakupnika ne sme delati sprememb na stvari, ki jo je dal v zakup, če bi to oviralo njeno rabo.

(2)Če se s spremembami na stvari v določe­ni meri zmanjša zakupnikova raba, se v ustreznem sorazmerju zmanjša tudi zakupnina.

592. člen
Odgovornost za stvarne napake

(1)Zakupodajalec odgovarja zakupniku za vse napake v zakup dane stvari, ki ovirajo njeno dogovorjeno ali običajno rabo, ne glede na to, ali je zanje vedel ali ne, ter za manjkajoče lastnosti ali odlike, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene.

(2)Neznatne napake se ne upoštevajo.

593. člen
Napake, za katere zakupodajalec ne odgovarja

(1)Zakupodajalec ne odgovarja za napake v zakup dane stvari, ki so bile ob sklenitvi po­godbe zakupniku znane ali mu niso mogle ostati neznane.

(2)Vendar odgovarja zakupodajalec tudi za napako v zakup dane stvari, ki je ostala zakup­niku neznana iz hude malomarnosti, če je zanjo vedel, pa jo je zakupniku namenoma zamolčal.

594. člen
Razširitev odgovornosti za stvarne napake

Zakupodajalec odgovarja za vse napake v zakup dane stvari, če je trdil, da stvar nima nikakršnih napak.

595. člen
Pogodbena izključitev ali omejitev odgovornosti

(1)Odgovornost za stvarne napake v zakup dane stvari je lahko s pogodbo izključena ali omejena.

(2)Pogodbeno določilo, s katerim naj bi bila ta odgovornost izključena ali omejena, je nično, če je zakupodajalec vedel za napake, pa jih je zakupniku namenoma zamolčal, ali če je napaka taka, da onemogoča rabo v zakup vzete stvari, kot tudi, če je zakupodajalec izkoristil svoj prevladujoč položaj in mu to določilo vsilil.

596. člen
Obvestitev zakupodajalca o napakah in nevarnostih

(1)Zakupnik je dolžan brez nepotrebnega odlašanja obvestiti zakupodajalca o vsaki napaki v zakup vzete stvari, ki se pokaže med zakupom, razen če zakupodajalec zanjo že ve.

(2)Prav tako je dolžan obvestiti zakupo­dajalca o vsaki nepričakovani nevarnosti, ki med zakupom ogroža v zakup vzeto stvar, da lahko ustrezno ukrepa.

(3)Zakupnik, ki zakupodajalca ne obvesti o napaki ali o nastali nevarnosti, za katero ta ni vedel, izgubi pravico do povračila škode, ki mu nastane zaradi napake ali nevarnosti, povrniti pa mora škodo, ki zaradi tega nastane zakupo­dajalcu.

597. člen
Zakupnikove pravice, če ima stvar kakšno napako

(1)Če ima v zakup vzeta stvar ob izročitvi kakšno napako, ki je ni mogoče odpraviti, lahko zakupnik po lastni izbiri odstopi od pogodbe ali zahteva znižanje zakupnine.

(2)Če ima stvar kakšno napako, ki jo je mogoče odpraviti brez večjih nevšečnosti za zakupnika, izročitev stvari v določenem roku pa ni bila bistvena sestavina pogodbe, lahko zakup­nik zahteva, da mu zakupodajalec napako v pri­mernem roku odpravi ali zniža zakupnino.

(3)Če zakupodajalec napake ne odpravi v primernem dodatnem roku, ki mu ga je določil zakupnik, lahko ta od pogodbe odstopi ali zah­teva nižjo zakupnino.

(4)Zakupnik ima v vsakem primeru pravico do povračila škode.

598. člen
Če nastane napaka med zakupom in če stvar nima dogovorjene ali običajne lastnosti

(1)Določbe prejšnjega člena se uporabljajo tudi v primeru, če se pokaže med zakupom na zakupljeni stvari kakšna napaka.

(2)Uporabljajo se tudi tedaj, če zakuplje­na stvar nima neke lastnosti, ki bi jo morala imeti po pogodbi ali ki je običajna, ali če to lastnost izgubi med trajanjem zakupa.

599. člen
Odgovornost zakupodajalca za pravne napake

(1)Kadar si kdo tretji lasti na zakupljeni stvari ali na nekem njenem delu kakšno pravico in se s svojo zahtevo obrne na zakupnika, kot tudi če samovoljno vzame stvar zakupniku, mora ta o tem obvestiti zakupodajalca, razen če on to že ve; sicer odgovarja za škodo.

(2)Če se ugotovi, da ima tretji kakšno pravico, ki popolnoma izključuje zakupnikovo pravico do rabe stvari, je zakupna pogodba razdrta po samem zakonu, zakupodajalec pa mora zakupniku povrniti škodo.

(3)Če se s pravico tretjega zgolj omejuje zakupnikova pravica, lahko ta po lastni izbiri odstopi od pogodbe ali zahteva znižanje zakup­nine, v vsakem primeru pa lahko zahteva tudi povrnitev škode.

 

 

3. oddelek:

OBVEZNOSTI ZAKUPNIKA

 

 

600. člen
Raba stvari po pogodbi

(1)Zakupnik je dolžan uporabljati stvar kot dober gospodarstvenik oziroma dober gospo­dar.

(2)Uporabljati jo sme le tako, kot to določa pogodba ali kakršen je namen stvari.

(3)Odgovoren je za škodo, ki nastane zato, ker je v zakup vzeto stvar uporabljal v nasprot­ju s pogodbo ali z njenim namenom, ne glede na to, ali jo je uporabljal sam ali nekdo, ki je delal po njegovem naročilu, podzakupnik ali kdo drug, ki mu je on omogočil rabo stvari.

601. člen
Odpoved zaradi pogodbi
nasprotne rabe

Če zakupnik tudi po zakupodajalčevem opomi­nu uporablja stvar v nasprotju s pogodbo ali z njenim namenom ali če zanemarja njeno vzdrže­vanje in je nevarno, da bo nastala za zakupo­dajalca precejšnja škoda, lahko ta pogodbo od­pove brez odpovednega roka.

602. člen
Plačevanje zakupnine

(1)Zakupnik je dolžan plačevati zakupnino v rokih, ki jih določa pogodba ali zakon, sicer pa v rokih, ki so običajni v kraju, kjer mu je bila stvar izročena.

(2)Če ni drugačnega dogovora ali drugač­nega običaja v kraju izročitve in je stvar dana v zakup za eno ali več let, se plačuje zakupnina polletno; če je dana v zakup za krajši čas, pa po izteku tega časa.

603. člen
Odpoved zaradi neplačane zakupnine

(1)Zakupodajalec lahko odpove zakupno po­godbo, če zakupnik ne plača zakupnine niti v 15 dneh, odkar je zakupodajalec to zahteval.

(2)Vendar ostane pogodba v veljavi, če plača zakupnik dolžno zakupnino, preden mu je sporočena odpoved.

604. člen
Vrnitev v zakup vzete stvari

(1)Zakupnik je dolžan varovati v zakup vzeto stvar in jo po prenehanju zakupa vrniti nepoškodovano.

(2)Stvar vrne v kraju, v katerem mu je bila izročena.

(3)Zakupnik ne odgovarja za obrabljenost stvari zaradi običajne rabe in tudi ne za po­škodbe, nastale zaradi tega, ker je stvar do­služila.

(4)Če je med zakupom izvršil na stvari kakšne spremembe, jo je dolžan vrniti v stanju, v kakršnem je bila, ko jo je dobil v zakup.

(5)Vzeti sme dodatke, ki jih je dodal stvari, če se dajo ločiti, ne da bi se stvar poškodovala, vendar jih zakupodajalec lahko obdrži, če mu nadomesti njihovo vrednost ob vrnitvi.

 

 

4. oddelek:

PODZAKUP

 

 

605. člen
Kdaj se stvari lahko dajo v podzakup

(1)Če ni drugače dogovorjeno, lahko da za­kupnik zakupljeno stvar v zakup drugemu (pod­za­kup) ali mu jo kako drugače izroči v rabo, ven­dar le, če s tem ne prizadene škode zakupo­dajal­cu.

(2)Zakupnik jamči zakupodajalcu, da bo podzakupnik stvar uporabljal po zakupni pogodbi.

606. člen
Kdaj lahko zakupodajalec odkloni dovoljenje

Kadar je za podzakup stvari potrebno dovol­jenje zakupodajalca, ga sme ta odkloniti samo iz utemeljenih razlogov.

607. člen
Odpoved zaradi nedovoljenega podzakupa

Zakupodajalec lahko odpove zakupno pogodbo, če da zakupnik v zakup vzeto stvar v podzakup brez njegovega dovoljenja, ko je to po zakonu ali po pogodbi potrebno.

608. člen
Neposredna zahteva zakupodajalca

Da bi se zakupodajalec poplačal za svoje terjatve, nastale iz zakupa, lahko zahteva nepo­sredno od podzakupnika plačilo zneska, ki ga ta dolguje zakupniku iz podzakupa.

609. člen
Prenehanje podzakupa po samem zakonu

Podzakup preneha v vsakem primeru, ko preneha zakup.

 

 

5. oddelek:

ODTUJITEV V ZAKUP DANE STVARI

 

 

610. člen
Odtujitev po izročitvi v zakup

(1)Pri odtujitvi stvari, ki je bila pred tem izročena komu drugemu v zakup, stopi pri­dobitelj stvari na mesto zakupodajalca; potlej obstajajo pravice in obveznosti iz zakupa med njim in zakupnikom.

(2)Pridobitelj ne more zahtevati, naj mu zakupnik izroči stvar pred pretekom časa, za katerega je bil zakup dogovorjen; če trajanje zakupa ni določeno ne s pogodbo ne z zakonom, pa ne pred iztekom odpovednega roka.

(3)Za obveznosti, ki jih ima pridobitelj iz zakupa, odgovarja prenosnik kot solidarni porok.

611. člen
Pravica do zakupnine

(1)Pridobitelj v zakup dane stvari ima pravico do zakupnine od prvega naslednjega roka po pridobitvi stvari, če ni bilo kako drugače dogovorjeno; če je prenosnik prejel to zakupnino vnaprej, mu jo mora izročiti.

(2)Od trenutka, ko je zakupnik obveščen o odtujitvi v zakup dane stvari, sme plačati zakupnino samo pridobitelju.

612. člen
Odtujitev v zakup dane stvari pred izročitvijo zakupniku

(1)Če je bila stvar, glede katere je bila sklenjena zakupna pogodba, izročena pridobi­telju, ne pa zakupniku, stopi pridobitelj stvari na mesto zakupodajalca in prevzame njegove obveznosti do zakupnika, če je ob sklenitvi pogodbe o odtujitvi vedel za zakupno pogodbo.

(2)Pridobitelj, ki ob sklenitvi pogodbe o odtujitvi ni vedel za zakupno pogodbo, ni dolžan izročiti stvari zakupniku, zakupnik pa lahko zahteva od zakupodajalca le povrnitev škode.

(3)Za obveznosti, ki jih ima pridobitelj nasproti zakupniku iz zakupa, odgovarja pre­nosnik kot solidarni porok.

613. člen
Odpoved pogodbe zaradi odtujitve stvari

Če so zaradi odtujitve v zakup dane stvari pravice in obveznosti zakupodajalca prešle na pridobitelja, lahko zakupnik v vsakem primeru odpove pogodbo, spoštovati pa mora zakonite od­povedne roke.

 

 

6. oddelek:

PRENEHANJE ZAKUPA

 

 

614. člen
Pretek določenega časa

(1)Zakupna pogodba, ki je bila sklenjena za določen čas, preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena.

(2)To velja tudi v primerih, ko pogod­benika nista izrazila volje in je trajanje zakupa določeno z zakonom.

615. člen
Molče obnovljen zakup

(1)Če zakupnik po preteku časa, za kate­rega je bila sklenjena zakupna pogodba, še naprej uporablja stvar, zakupodajalec pa temu ne nasprotuje, se šteje, da je sklenjena nova zakupna pogodba za nedoločen čas, z enakimi pogoji kot prejšnja.

(2)Zavarovanja, ki so jih dale tretje ose­be za prvi zakup, prenehajo s pretekom časa, za katerega je bil zakup sklenjen.

616. člen
Odpoved

(1)Zakupna pogodba, katere trajanje ni določeno in ga iz okoliščin ali krajevnih obi­čajev tudi ni mogoče določiti, preneha z odpo­vedjo, ki jo vsaka stranka lahko da drugi, spoštujoč določeni odpovedni rok.

(2)Če odpovedni rok ni določen s pogodbo ali z zakonom ali po krajevnih običajih, potem je ta rok osem dni; odpoved pa se ne sme dati ob neprimernem času.

(3)Če so v zakup vzete stvari nevarne za zdravje, lahko zakupnik odpove pogodbo brez odpovednega roka, celo če je ob sklenitvi pogod­be to vedel.

(4)Zakupnik se ne more odpovedati pravici iz tretjega odstavka tega člena.

617. člen
Uničenje stvari zaradi višje sile

(1)Zakup preneha, če je v zakup vzeta stvar uničena zaradi višje sile.

(2)Če je v zakup vzeta stvar delno uničena ali samo poškodovana, lahko zakupnik odstopi od pogodbe, ali pa še naprej ostane pri zakupu in zahteva ustrezno znižanje zakupnine.

618. člen
Smrt

Če zakupnik ali zakupodajalec umre in ni drugače dogovorjeno, se zakup nadaljuje z njegovimi dediči.

 

 

 

XI. poglavje:

PODJEMNA POGODBA (POGODBA O DELU)

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

619. člen
Pojem

S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal.

620. člen
Razmerje do prodajne pogodbe

(1)Pogodba, s katero se ena stranka zave­zuje izdelati določeno premično stvar iz svojega materiala, se šteje v dvomu za prodajno pogodbo.

(2)Vendar pa pogodba ostane podjemna po­godba, če se je naročnik zavezal dati bistven del materiala, ki je potreben za izdelavo stva­ri.

(3)Vsekakor se pogodba šteje za podjemno pogodbo, če sta imela pogodbenika v mislih zlas­ti podjemnikovo delo.

621. člen
Kakovost podjemnikovega materiala

(1)Če je dogovorjeno, da bo podjemnik izdelal stvar iz svojega materiala, ni pa dolo­čena kakovost, je podjemnik dolžan dati material srednje kakovosti.

(2)Naročniku odgovarja za kakovost upo­rabljenega materiala enako kot prodajalec.

 

 

2. oddelek:

NADZOR

 

 

622. člen

Naročnik ima pravico nadzorovati posel in dajati navodila, če to ustreza naravi posla, podjemnik pa mu mora to omogočiti.

 

 

3. oddelek:

SKLENITEV POGODBE PO LICITACIJI

 

 

623. člen
Vabilo k licitaciji o ceni del

(1)Vabilo k licitaciji za izvršitev dolo­čenih del po določenih pogojih in ob določenih jamstvih, naslovljeno na določeno ali nedoločeno število oseb, zavezuje vabilca, da sklene pogod­bo o teh delih s tistim, ki ponudi najnižjo ce­no, razen če je to obveznost v vabilu k licita­ciji izključil.

(2)Če je izključena obveznost sklenitve pogodbe, se šteje vabilo k licitaciji za vabilo zainteresiranim, naj oni napravijo ponudbe za pogodbo po objavljenih pogojih.

624. člen
Vabilo k licitaciji za umetniško ali tehnično rešitev nameravanih del

Vabilo k licitaciji za umetniško ali tehnično rešitev nameravanih del, naslovljeno na določeno ali nedoločeno število oseb, zavezuje vabilca, da po pogojih, ki jih vsebuje vabilo, sklene pogodbo z udeležencem licitacije, kate­rega rešitev sprejme komisija vnaprej objavljene sestave, razen če je to obveznost v vabilu k licitaciji izključil.

 

 

4. oddelek:

PODJEMNIKOVE OBVEZNOSTI

 

 

625. člen
Napake materiala

(1)Podjemnik je dolžan opozoriti naročnika na napake materiala, ki mu ga je naročnik izročil, kar jih je opazil ali moral opaziti, ker sicer odgovarja za škodo.

(2)Če je naročnik zahteval, naj stvar izdela iz materiala z napakami, na katere ga je podjemnik opozoril, mora podjemnik ravnati po njegovi zahtevi, razen če je očitno, da material ni primeren za naročeno delo, ali če bi izdelava iz zahtevanega materiala lahko škodila podjemnikovemu ugledu; v tem primeru lahko podjemnik odstopi od pogodbe.

(3)Podjemnik je dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivost v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali bi bil moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo ali za njegovo pravočasno izvrši­tev, ker sicer odgovarja za škodo.

626. člen
Obveznosti izvršiti delo

(1)Podjemnik je dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla.

(2)Izvršiti ga mora v določenem času, če čas ni določen, pa v času, ki je razumno potreben za take posle.

(3)Ne odgovarja za zamudo, nastalo zato, ker mu naročnik ni pravočasno izročil materiala, ali zato, ker je zahteval spremembe, ali zato, ker mu ni izplačal dolžnega predujma, in sploh za zamudo, nastalo zaradi naročnikovega ravnanja.

627. člen
Odstop od pogodbe zaradi odstopa
od dogovorjenih pogojev

(1)Če se med izvrševanjem dela izkaže, da se podjemnik ne drži pogodbenih pogojev in sploh da ne dela, kot bi moral, in da bo imelo iz­vršeno delo napake, ga lahko naročnik na to opozori in mu določi primeren rok, da svoje delo prilagodi svojim obveznostim.

(2)Če do izteka tega roka podjemnik ne izpolni naročnikove zahteve, lahko ta odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.

628. člen
Odstop od pogodbe pred iztekom roka

(1)Če je rok bistvena sestavina pogodbe, podjemnik pa je z začetkom ali dovršitvijo posla v taki zamudi, da je očitno, da ga ne bo pra­vočasno končal, lahko naročnik odstopi od po­godbe in zahteva povrnitev škode.

(2)To pravico ima naročnik tudi tedaj, ko rok ni bistvena sestavina pogodbe, če zaradi take zamude očitno nima več interesa za izpolnitev pogodbe.

629. člen
Zaupanje izvršitve posla tretjemu

(1)Če iz pogodbe ali narave posla ne izha­ja kaj drugega, podjemnik ni dolžan osebno opraviti posla.

(2)Tudi če posla ne opravi osebno, je podjemnik zanj še naprej odgovoren naročniku.

630. člen
Odgovornost za sodelavce

Podjemnik odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga bil sam opravil.

631. člen
Neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev od naročnika

Sodelavci se za svoje terjatve do pod­jemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane.

632. člen
Izročitev izdelane stvari naročniku

(1)Podjemnik je dolžan izročiti naročniku izdelano ali popravljeno stvar.

(2)Te obveznosti je prost, če je bila stvar, ki jo je izdelal ali popravil, uničena iz vzroka, za katerega ne odgovarja.

 

 

5. oddelek:

ODGOVORNOST ZA NAPAKE

 

 

633. člen
Pregled izvršenega dela in obvestitev podjemnika

(1)Naročnik je dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma ob­vestiti podjemnika.

(2)Če naročnik na podjemnikovo zahtevo, naj pregleda in prevzame izvršeno delo, brez utemeljenega razloga tega ne stori, se šteje, da je delo prevzeto.

(3)Po pregledu in prevzemu opravljenega dela podjemnik ni več odgovoren za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu, razen če je zanje vedel, pa jih na­ročniku ni pokazal.

634. člen
Skrite napake

(1)Če se pozneje pokaže kakšna napaka, ki je pri običajnem pregledu ni bilo mogoče odkri­ti, se naročnik vseeno lahko sklicuje nanjo, s pogojem, da o njej obvesti podjemnika čim prej, najpozneje pa v enem mesecu, ko je bila odkrita.

(2)Po dveh letih od prevzema opravljenega posla se naročnik ne more več sklicevati na napake.

635. člen
Prenehanje pravice

(1)Naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uvelja­vljati svoje pravice.

(2)Če je naročnik o napakah pravočasno obvestil podjemnika, pa lahko tudi po izteku tega roka z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode.

636. člen
Kdaj podjemnik nima pravice sklicevati se na prejšnje člene

Podjemnik se ne more sklicevati na kakšno določbo prejšnjih členov, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil.

637. člen
Pravica zahtevati odpravo napak

(1)Naročnik, ki je pravilno obvestil podjemnika, da ima izvršeno delo neko napako, lahko zahteva od njega, da mu napako odpravi, in mu za to določi primeren rok.

(2)Pravico ima tudi do povračila škode, ki mu je zaradi tega nastala.

(3)Če bi odprava napake zahtevala pre­tirane stroške, jo podjemnik dela lahko odkloni, vendar ima v tem primeru naročnik po svoji izbiri pravico znižati plačilo ali odstopiti od pogodbe, in pa pravico do povračila škode.

638. člen
Poseben primer odstopa od pogodbe

Če ima opravljeni posel tako napako, da je delo neuporabno, ali če je opravljen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, lahko naročnik odstopi od pogodbe in zahteva povračilo škode, ne da bi prej zahteval odpravo napake.

639. člen
Naročnikova pravica glede drugih napak izvršenega posla

(1)Če ima izvršeni posel napako, ki ni taka, da bi bilo delo neuporabno, oziroma če posel ni izvršen v nasprotju z izrecnimi po­godbenimi pogoji, je naročnik dolžan dovoliti podjemniku, da napako odpravi.

(2)Naročnik lahko določi podjemniku pri­meren rok za odpravo napake.

(3)Če podjemnik ne odpravi napake do izteka tega roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža pla­čilo, ali pa odstopi od pogodbe.

(4)Naročnik ne more odstopiti od pogodbe, če gre za neznatno napako.

(5)V vsakem primeru ima tudi pravico do povračila škode.

640. člen
Znižanje plačila

Plačilo se zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako.

 

 

6. oddelek:

OBVEZNOST NAROČNIKA

 

 

641. člen
Obveznost prevzeti delo

Naročnik je dolžan prevzeti delo, ki je bilo izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla.

642. člen
Določitev plačila in izplačilo

(1)Plačilo se določi s pogodbo, če ni do­ločeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim pravnim aktom.

(2)Če plačilo ni določeno, ga določi so­dišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.

(3)Naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno.

(4)To velja tudi, če sta dogovorjeni izvr­šitev in izročitev dela po delih.

643. člen
Izračun z izrecnim jamstvom

(1)Če je bilo plačilo dogovorjeno na pod­lagi izračuna z izrecnim jamstvom podjemnika za njegovo pravilnost, ta ne sme zahtevati večjega plačila, celo če je v posel vložil več dela in če je izvršitev terjala večje stroške, kot je pričakoval.

(2)S tem ni izključena uporaba pravil o razvezi in spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.

(3)Če je bilo plačilo dogovorjeno na pod­lagi izračuna brez izrecnega podjemnikovega jamstva za njegovo pravilnost in se med delom izkaže, da je prekoračitev neogibna, mora podjemnik o tem nemudoma obvestiti naročnika, sicer izgubi kakršnokoli terjatev zaradi večjih stroškov.

 

 

7. oddelek:

NEVARNOST

 

 

644. člen
Če je dal material podjemnik

(1)Če je dal material za izdelavo stvari podjemnik, pa je bila stvar iz kakršnegakoli vzroka poškodovana ali uničena pred izročitvijo naročniku, gre to na prevzemnikovo nevarnost in nima pravice do povračila za dani material in ne do plačila za svoje delo.

(2)Če je naročnik pregledal izvršeno delo in ga potrdil, se šteje, da mu je bila stvar iz­ročena, da pa je ostala v hrambi pri podjemniku.

(3)Če je naročnik v zamudi, ker ni prevzel ponujene stvari, preide nevarnost za naključno uničenje ali poškodbo stvari nanj.

645. člen
Če je dal material naročnik

(1)Če je dal material za izdelavo naroč­nik, prevzema sam nevarnost za naključno uni­čenje ali poškodbo stvari.

(2)Tedaj ima podjemnik pravico do plačila le v primeru, če je bila stvar uničena ali poškodovana potem, ko je prišel naročnik v zamudo, ali če se naročnik ni odzval njegovemu pravilnemu vabilu, naj stvar pregleda.

646. člen
Nevarnost pri izročitvi po delih

Če je dogovorjeno, da bo naročnik pregledal in prevzel posamezne dele, kot bodo izdelani, ima podjemnik pravico do plačila za izdelavo delov, ki jih je naročnik pregledal in potrdil, celo če so bili morda potem pri njem brez njegove krivde uničeni.

 

 

8. oddelek:

ZASTAVNA PRAVICA

 

 

647. člen
Podjemnikova zastavna pravica

Zato da si zavaruje plačilo za svoje delo in povračilo za porabljeni material ter druge terjatve iz podjemne pogodbe, ima podjemnik zastavno pravico na stvareh, ki jih je izdelal ali popravil, kot tudi na drugih predmetih, ki mu jih je izročil naročnik v zvezi z njegovim delom, vse dokler jih ima v posesti in dokler jih prostovoljno ne neha imeti.

 

 

9. oddelek:

PRENEHANJE POGODBE

 

 

648. člen
Prenehanje pogodbe po volji naročnika

Vse dotlej, dokler naročeni posel ni kon­čan, lahko naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar name­noma ni hotel zaslužiti.

 

 

 

XII. poglavje:

GRADBENA POGODBA

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

649. člen
Pojem

(1)Gradbena pogodba je podjemna pogodba, s katero se izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno gradbo na določenem zemljišču ali da bo na takem zemljišču oziroma na že obstoječem objektu iz­vedel kakšna druga gradbena dela, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal določeno ceno.

(2)Gradbena pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki.

650. člen
Gradba

Z »gradbo« so mišljene v tem poglavju stavbe, jezovi, mostovi, predori, vodovodi, kanalizacije, ceste, železniške proge, vodnjaki in drugi gradbeni objekti, katerih izdelava terja večja in zahtevnejša dela.

651. člen
Nadzor nad deli in kontrola nad
kakovostjo materiala

Izvajalec je dolžan omogočiti naročniku stalen nadzor nad deli in kontrolo nad količino in kakovostjo uporabljenega materiala.

652. člen
Odmik od načrta

(1)Za vsak odmik od gradbenega načrta oziroma od pogodbenih del mora imeti izvajalec pisno soglasje naročnika.

(2)Za dela, ki jih je opravil brez takega soglasja, ne more zahtevati povečanja dogo­vorjene cene.

653. člen
Nujna nepredvidena dela

(1)Izvajalec lahko izvede nepredvidena dela tudi brez poprejšnjega soglasja naročnika, če si ga zaradi njihove nujnosti ni mogel preskrbeti.

(2)Nepredvidena dela so tista, ki jih je bilo treba nujno opraviti, da bi bila zago­tovljena stabilnost objekta ali da ne bi nastala škoda, povzročila pa jih je nepričakovana težja narava zemljišča, nepričakovana voda ali kakšen drug izreden in nepričakovan dogodek.

(3)Izvajalec mora o teh pojavih in stor­jenih ukrepih nemudoma obvestiti naročnika.

(4)Izvajalec ima pravico do pravičnega plačila za nepredvidena dela, ki jih je bilo treba opraviti.

(5)Naročnik lahko odstopi od pogodbe, če bi morala biti zaradi teh del dogovorjena cena precej višja; o tem pa mora nemudoma obvestiti izvajalca.

(6)V primeru odstopa od pogodbe, mora naročnik plačati izvajalcu ustrezen del cene za že opravljena dela, pa tudi pravično povračilo za nujne stroške.

654. člen
Cena del

Cena del je lahko določena od merske enote dogovorjenih del (cena na enoto) ali v skupnem znesku za celotni objekt (skupaj dogovorjena cena).

655. člen
Sprememba cene

(1)Če ni glede spremembe cene v pogodbi določeno kaj drugega, lahko izvajalec, ki je v pogodbenem roku izpolnil svojo obveznost, zahteva zvišanje cene za dela, če so se v času od sklenitve pogodbe do njene izpolnitve zvišale cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena, tako da bi morala biti ta cena višja več kot za dva odstotka.

(2)Če izvajalec zaradi vzrokov, za katere odgovarja, ni izvedel del v pogodbenem roku, lahko zahteva zvišanje cene za dela, če so se v času od sklenitve pogodbe do dneva, ko bi morala biti dela po pogodbi končana, zvišale cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena, tako da bi morala biti po novih cenah za te elemente višja več kot za pet odstotkov.

(3)V primerih iz prejšnjih dveh odstavkov lahko izvajalec zahteva le razliko v ceni del, ki presega dva oziroma pet odstotkov.

(4)Izvajalec se ne more sklicevati na zvišanje cen za elemente, na podlagi katerih je bila določena cena za dela, če so se cene zvišale potem, ko je prišel v zamudo.

656. člen
Določilo o nespremenljivosti cen

(1)Če je bilo dogovorjeno, da se cena za dela ne bo spremenila, ko bi se po sklenitvi pogodbe zvišale cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena, lahko izvajalec kljub takemu pogodbenemu določilu zahteva spremembo, če so se cene za elemente toliko zvišale, da bi morala biti cena za dela več kot za deset od­stotkov višja.

(2)Vendar lahko v tem primeru izvajalec zahteva samo razliko v ceni, ki presega deset odstotkov, razen če so se cene za elemente zvi­šale potem, ko je prišel v zamudo.

657. člen
Odstop od pogodbe zaradi zvišanja cene

(1)Če bi se v primerih iz prejšnjih členov dogovorjena cena precej zvišala, lahko naročnik odstopi od pogodbe.

(2)V primeru odstopa od pogodbe mora na­ročnik plačati izvajalcu ustrezen del dogovor­jene cene za do tedaj opravljena dela, pa tudi pravično povračilo za nujne stroške.

658. člen
Pravica naročnika, da zahteva znižanje dogovorjene cene

(1)Če so se v času od sklenitve pogodbe do izpolnitve izvajalčeve obveznosti cene za ele­mente, na podlagi katerih je bila določena cena za dela, znižale več kot za dva odstotka, dela pa so bila opravljena v dogovorjenem roku, ima naročnik pravico zahtevati ustrezno znižanje dogovorjene cene za dela nad ta odstotek.

(2)Če je bilo dogovorjeno, da se cena za dela ne bo spremenila, dela pa so bila oprav­ljena v dogovorjenem roku, ima naročnik pravico do znižanja dogovorjene cene v primeru, ko so se cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena, toliko znižale, da bi bila cena več kot za deset odstotkov nižja, in to za razliko nad deset odstotkov.

(3)Če je izvajalec del v zamudi, ima naročnik pravico do sorazmernega znižanja cene za dela za vsako znižanje cene za elemente, na podlagi katerih je bila ta cena določena.

 

 

2. oddelek:

GRADBENA POGODBA S POSEBNIM DOLOČILOM

 

 

659. člen
Cena, določena s klavzulo »ključ v roke«

(1)Če vsebuje gradbena pogodba določilo »ključ v roke« ali kakšno drugo podobno dolo­čilo, se izvajalec samostojno zavezuje, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgra­ditev in uporabo nekega celotnega objekta.

(2)V tem primeru vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del, izključuje pa vpliv manjkajočih del nanjo.

(3)Če je pri pogodbi »ključ v roke« udele­ženih kot pogodbena stranka več izvajalcev, je njihova odgovornost nasproti naročniku solidarna.

 

 

3. oddelek:

ODGOVORNOST ZA NAPAKE

 

 

660. člen
Uporaba pravil podjemne pogodbe

Če ni v tem poglavju drugače določeno, se uporabljajo glede odgovornosti za napake gradbe ustrezne določbe iz poglavja tega zakonika o podjemni pogodbi.

661. člen
Prehod pravic iz odgovornosti za napake

Pravice naročnika nasproti izvajalcu zaradi napake gradbe preidejo tudi na vse poznejše pridobitelje gradbe ali njenega dela, vendar tako, da poznejšim pridobiteljem ne teče nov rok za obvestilo in tožbo, temveč se jim rok pred­nikov všteva.

 

 

4. oddelek:

ODGOVORNOSTI IZVAJALCA IN PROJEKTANTA ZA SOLIDNOST GRADBE

 

 

662. člen
V čem je odgovornost

(1)Izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del.

(2)Izvajalec odgovarja tudi za morebitne pomanjkljivosti zemljišča, na katerem je zgra­jena gradba, ki se pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del, razen če je spe­cializirana organizacija dala strokovno mnenje, da je zemljišče primerno za gradnjo, in se med gradnjo niso pojavile okoliščine, ki bi bile vzbujale dvom o utemeljenosti strokovnega mnenja.

(3)To velja tudi za projektanta, če izvira napaka gradbe iz kakšne napake v načrtu.

(4)Po določbah prejšnjih odstavkov ta dva nista odgovorna le naročniku, pač pa tudi vsakemu drugemu pridobitelju gradbe.

(5)Te njune odgovornosti ni mogoče s po­godbo niti izključiti niti omejiti.

663. člen
Dolžnost obvestitve in izguba pravice

(1)Naročnik ali drug pridobitelj je dolžan obvestiti o napakah izvajalca in projektanta v šestih mesecih od dneva, ko je napako ugotovil, sicer izgubi pravico sklicevati se nanjo.

(2)Pravica naročnika ali drugega prido­bitelja nasproti izvajalcu oziroma projektantu iz njune odgovornosti za napake preneha v enem letu od dneva, ko je o napaki obvestil pro­jektanta oziroma izvajalca.

(3)Izvajalec oziroma projektant se ne more sklicevati na določbe prejšnjih odstavkov, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana oziroma mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku oziroma drugemu pridobitelju, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika oziroma drugega pridobitelja, da pravic ni pravočasno uveljavil.

664. člen
Zmanjšanje in izključitev odgovornosti

(1)Izvajalec ni prost odgovornosti, če je nastala napaka zato, ker je pri izvajanju posameznih del ravnal po zahtevah naročnika.

(2)Vendar je v primeru, če je pred iz­vršitvijo posameznega dela po zahtevi naročnika tega opozoril na nevarnost nastanka napak, njegova odgovornost zmanjšana, v okoliščinah danega primera pa lahko tudi izključena.

665. člen
Regresi

(1)Če sta v razmerju do naročnika za napako odgovorna izvajalec in projektant, je njuna odgovornost solidarna.

(2)Projektant, ki je izdelal načrt gradbe in mu je bil zaupan nadzor nad izvršitvijo del, odgovarja tudi za napake v izvršenih delih, ki so nastale zaradi vzrokov za katere odgovarja izvajalec, če bi jih bilo lahko opaziti ob običajnem in primernem nadziranju del, vendar ima pravico zahtevati od izvajalca ustrezno povračilo.

(3)Izvajalec, ki je povrnil škodo, nastalo zaradi napake v izvršenih delih, ima pravico zahtevati od projektanta povračilo v tolikšni meri, kolikor izvirajo napake v izvršenih delih iz napak v načrtu.

(4)Če je za napako odgovoren nekdo, ki mu je izvajalec zaupal del posla, ga mora iz­vajalec, če namerava zahtevati od njega povra­čilo, obvestiti o napaki v dveh mesecih od dne­va, ko je naročnik obvestil njega.

 

 

 

XIII. poglavje:

PREVOZNE POGODBE

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

666. člen
Pojem

(1)S prevozno pogodbo se prevoznik zave­zuje, da bo prepeljal na določen kraj kakšno osebo ali kakšno stvar, potnik oziroma pošil­jatelj pa, da mu bo za to dal določeno plačilo.

(2)Za prevoznika se šteje po tem zakoniku tako tisti, ki se ukvarja s prevozom kot s svojo redno dejavnostjo, kot tudi vsak drug, ki se s pogodbo zaveže, da bo za plačilo opravil prevoz.

667. člen
Prevoznikove obveznosti pri linijskem prevozu

(1)Prevoznik, ki opravlja prevoz na dolo­čeni liniji (linijski prevoz), je dolžan redno in pravilno vzdrževati objavljeno linijo.

(2)Za prevoz je dolžan sprejeti vsako ose­bo in vsako stvar, ki izpolnjujeta pogoje, določene v objavljenih splošnih pogojih.

(3)Če prevoznikova redna prevozna sredstva ne zadostujejo za vse zahtevane prevoze, imajo prednost osebe ali stvari, za katere je to dolo­čeno v posebnih predpisih, nadaljnja prednost pa se določa po vrstnem redu zahtev; pri tem je med sočasnimi zahtevami za prednost odločilna večja dolžina prevoza.

668. člen
Odstop od pogodbe

(1)Pošiljatelj oziroma potnik lahko odsto­pi od pogodbe, preden se pogodba začne izpolnje­vati, mora pa povrniti škodo, ki zaradi tega nastane prevozniku.

(2)Če je prevoznik z začetkom prevoza toliko v zamudi, da dogovorjeni prevoz za drugo stranko nima več pomena, ali če prevoznik noče ali ne more opraviti dogovorjenega prevoza, lahko druga stranka odstopi od pogodbe in zahteva vrnitev tistega, kar je za prevoz pla­čala.

669. člen
Višina plačila za prevoz

(1)Če je višina plačila za prevoz določena s tarifo ali s kakšnim drugim objavljenim obvez­nim pravnim aktom, si s pogodbo ni mogoče izgo­voriti višjega plačila.

(2)Če višina plačila za prevoz ni določena s tarifo ali s kakšnim drugim objavljenim obvez­nim pravnim aktom in tudi ne s pogodbo, ima prevoznik pravico do običajnega plačila za to vrsto prevoza.

(3)Glede drugega se smiselno uporabljajo določbe o plačilu iz poglavja tega zakonika o podjemni pogodbi.

670. člen
Omejitev uporabe določb tega poglavja

Določbe tega poglavja se uporabljajo za vse vrste prevoza, če ni z zakonom za posamezne vrste prevoza drugače določeno.

 

 

2. oddelek:

POGODBA O PREVOZU STVARI

 

 

1. odsek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

671. člen
Izročitev stvari

Prevoznik je dolžan stvar, ki jo je prevzel za prevoz, izročiti na določenem kraju pošilja­telju ali določeni osebi (prejemniku).

672. člen
O čem mora pošiljatelj obvestiti prevoznika

(1)Pošiljatelj mora obvestiti prevoznika o vrsti pošiljke in o njeni vsebini in količini in mu sporočiti, kam je treba pošiljko prepeljati, ime in naslov prejemnika pošiljke, svoje ime in svoj naslov ter vse drugo, kar je potrebno, da bi lahko prevoznik brez odlašanja in ovir izpol­nil svoje obveznosti.

(2)Če so v pošiljki dragocenosti, vred­nostni papirji ali druge drage stvari, mora po­šiljatelj ob njihovi predaji za prevoz o tem obvestiti prevoznika in mu sporočiti njihovo vrednost.

(3)Če gre za prevoz nevarne stvari ali stvari, za katero so potrebni posebni prevozni pogoji, mora pošiljatelj o tem pravočasno ob­vestiti prevoznika, da lahko ta ustrezno ukrepa.

(4)Če pošiljatelj ne da prevozniku podat­kov iz prvega in tretjega odstavka tega člena ali mu da napačne podatke, je odgovoren za ško­do, ki nastane zaradi tega.

673. člen
Tovorni list

(1)Pogodbenika se lahko sporazumeta, da se o pošiljki, ki je predana za prevoz, sestavi tovorni list.

(2)Tovorni list mora vsebovati: ime in naslov pošiljatelja in prevoznika, vrsto, vse­bino in količino pošiljke, pa tudi vrednost dra­gocenosti in drugih dragih stvari, namembni kraj, znesek plačila za prevoz oziroma zaznamek, da je bil prevoz plačan vnaprej, določilo o vsoti, s katero je pošiljka obremenjena, ter kraj in dan izdaje tovornega lista.

(3)V tovornem listu so lahko zapisana tudi druga določila prevozne pogodbe.

(4)Tovorni list morata podpisati oba pogodbenika.

(5)Tovorni list lahko vsebuje določbo »po odredbi« ali se glasi na prinosnika.

674. člen
Prevozna pogodba in tovorni list

Obstoj in veljavnost prevozne pogodbe sta neodvisna od obstoja tovornega lista in njegove pravilnosti.

675. člen
Potrdilo o prevzemu za prevoz

Če tovorni list ni bil izdan, lahko pošil­jatelj zahteva od prevoznika, da mu izda po­trdilo o prevzemu pošiljke za prevoz s podatki, ki jih mora vsebovati tovorni list.

 

 

2. odsek:

RAZMERJE MED POŠILJATELJEM IN PREVOZNIKOM

 

 

676. člen
Pakiranje

(1)Pošiljatelj je dolžan stvari zapakirati na predpisani ali običajni način, da ne bi nastala kakšna škoda ali da ne bi bila ogrožena varnost ljudi ali dobrin.

(2)Prevoznik je dolžan pošiljatelja opo­zoriti na pomanjkljivosti pakiranja, ki jih je mogoče opaziti, ker sicer odgovarja za poškodbo pošiljke, ki bi nastala zaradi tega.

(3)Vendar prevoznik ne odgovarja za po­škodbo pošiljke, če je pošiljatelj kljub temu, da je bil opozorjen na pomanjkljivo pakiranje, zahteval, naj prevoznik prevzame pošiljko za prevoz s temi pomanjkljivostmi.

(4)Prevoznik je dolžan zavrniti pošiljko, če so pomanjkljivosti v njenem pakiranju take, da lahko spravijo v nevarnost ljudi ali dobrine ali povzročijo kakšno škodo.

(5)Za škodo, ki nastane zaradi pomanjklji­vosti v pakiranju tretjim osebam medtem, ko je stvar pri prevozniku, je odgovoren prevoznik, ta pa ima pravico zahtevati odškodnino od pošilja­telja.

677. člen
Plačilo za prevoz in stroški v zvezi s prevozom

(1)Pošiljatelj je dolžan plačati prevoz­niku prevoz in stroške v zvezi s prevozom.

(2)Če pa v tovornem listu ni navedeno, da plača pošiljatelj prevoz in druge stroške v zvezi s prevozom, se domneva, da je pošiljatelj napotil prevoznika, naj jih zaračuna prejemniku.

678. člen
Razpolaganje s pošiljko

(1)Pošiljatelj lahko razpolaga s pošiljko in spreminja naročila iz pogodbe in lahko naroči prevozniku, naj ustavi nadaljnji prevoz pošilj­ke, naj mu pošiljko vrne, naj jo izroči drugemu prejemniku ali pošlje v kakšen drug kraj.

(2)Pošiljateljeva pravica spreminjati na­ročila preneha, ko prispe pošiljka v namembni kraj, ko prevoznik izroči prejemniku tovorni list ali ko prevoznik zahteva od prejemnika, naj pošiljko prevzame, ali ko prejemnik sam zahteva njeno izročitev.

(3)Če je bil izdan tovorni list po odredbi oziroma na prinosnika, ima pravice pošiljatelja iz prejšnjega odstavka izključno imetnik tovor­nega lista.

(4)Upravičenec, ki izkoristi pravico in da prevozniku nova naročila, mu mora povrniti stroške in škodo, ki jo je zaradi tega imel, in na njegovo zahtevo dati jamstvo, da mu bodo stroški in škoda povrnjeni.

679. člen
Prevozna smer

(1)Prevoznik mora opraviti prevoz po dogovorjeni poti.

(2)Če ni bilo dogovorjeno, po kateri poti je treba opraviti prevoz, ga mora prevoznik opraviti po tisti poti, ki najbolj ustreza interesom pošiljatelja.

680. člen
Ovire pri prevozu

(1)Prevoznik mora obveščati pošiljatelja o vseh okoliščinah, ki lahko vplivajo na prevoz, in ravnati po njegovih navodilih.

(2)Prevoznik ni dolžan ravnati po pošil­jateljevih navodilih, če bi njihova izpolnitev lahko spravila v nevarnost ljudi ali dobrine.

(3)Če je primer tak, da ni mogoče čakati na pošiljateljeva navodila, mora prevoznik ravnati tako, kakor bi v enakem položaju ravnal dober gospodarstvenik oziroma dober gospodar, o tem pa obvestiti pošiljatelja in zahtevati njegova nadaljnja navodila.

(4)Prevoznik ima pravico do povračila stroškov, ki jih je imel zaradi ovir, nastalih brez njegove krivde.

681. člen
Plačilo pri prekinitvi prevoza

(1)Če je bil iz kakšnega vzroka, za kate­rega je odgovoren prevoznik, prevoz prekinjen, ima prevoznik pravico do sorazmernega dela pla­čila za opravljeni prevoz, vendar mora povrniti morebitno škodo, ki je nastala zaradi prekinitve prevoza za drugo stranko.

(2)Če je bil prevoz prekinjen iz kakšnega vzroka, za katerega ni odgovorna nobena izmed zainteresiranih oseb, ima prevoznik pravico do razlike med dogovorjenim plačilom za prevoz in prevoznimi stroški od kraja, kjer je bil prevoz prekinjen, do namembnega kraja.

(3)Prevoznik nima pravice niti do dela plačila, če je bila med prevozom pošiljka uni­čena zaradi višje sile.

682. člen
Če pošiljka ne more biti izročena

(1)Če prejemnika ni mogoče obvestiti o prispetju pošiljke ali če je noče sprejeti, in sploh če pošiljke ni mogoče izročiti, ali če prejemnik prevozniku ne izplača dolžnega plačila in drugih vsot, ki bremenijo pošiljko, mora prevoznik obvestiti o tem pošiljatelja, zahte­vati njegova navodila in na njegov račun ukre­niti vse potrebno za hrambo stvari.

(2)Če upravičenec v primernem roku nič ne ukrene s pošiljko, jo ima prevoznik pravico prodati po pravilih o prodaji dolgovane stvari v primeru upnikove zamude in se iz dosežene kupnine poplačati za svoje terjatve; ostanek pa mora položiti pri sodišču za upravičenca.

683. člen
Odgovornost prevoznika nasproti pošiljatelju

Če je prevoznik izročil pošiljko prejemniku, ni pa mu zaračunal vsote, s katero je bila obremenjena, mora izplačati to vsoto pošilja­telju, vendar ima pravico zahtevati povračilo od prejemnika.

 

 

3. odsek:

RAZMERJE MED PREVOZNIKOM IN PREJEMNIKOM

 

 

684. člen
Obvestitev prejemnika o prispetju pošiljke

(1)Prevoznik mora nemudoma obvestiti prejemnika, da je pošiljka prispela, mu jo dati na razpolago, kot je dogovorjeno, in mu predlo­žiti tovorni list, če je bil izdan.

(2)V primeru ko je bil tovorni list izdan po odredbi ali na prinosnika, je prevoznik dolžan ravnati po prejšnjem odstavku le, če je v tovornem listu navedena oseba iz namembnega kraja, ki jo je treba obvestiti, da je pošiljka prispela.

685. člen
Izročitev pošiljke, če je bil izdan dvojnik
tovornega lista

Prevoznik lahko odkloni izročitev pošiljke, če mu ni hkrati izročen dvojnik tovornega lista, na katerem je prejemnik potrdil, da mu je bila pošiljka izročena.

686. člen
Prejemnikova pravica zahtevati izročitev pošiljke

(1)Prejemnik more izvrševati nasproti prevozniku pravice iz prevozne pogodbe in zah­tevati od njega, da mu izroči tovorni list in pošiljko, šele ko pošiljka prispe v namembni kraj.

(2)Preden prispe pošiljka v namembni kraj, jo je prevoznik na prejemnikovo zahtevo dolžan temu izročiti le tedaj, če ga je za to po­oblastil pošiljatelj.

(3)Prejemnik more izvrševati pravice iz prevozne pogodbe in zahtevati od prevoznika izročitev pošiljke le, če izpolni v prevozni pogodbi določene pogoje.

687. člen
Ugotovitev istovetnosti in stanja pošiljke

(1)Upravičenec ima pravico zahtevati, da se z zapisnikom ugotovi istovetnost pošiljke in, če je bila pošiljka poškodovana, v čem je poškodba.

(2)Če se ugotovi, da pošiljka ni tista, ki je bila izročena prevozniku, ali da je poškodba večja, kot je trdil prevoznik, trpi stroške ugotovitve prevoznik.

688. člen
Prejemnikova obveznost, da plača prevoz

(1)Če v prevozni pogodbi ali v tovornem listu ni določeno kaj drugega, se prejemnik s prevzemom pošiljke in morebitnega tovornega lista zavezuje, da bo prevozniku plačal prevoz in vsote, ki obremenjujejo pošiljko.

(2)Če prejemnik misli, da ni dolžan pla­čati prevozniku toliko, kolikor zahteva, sme iz­vrševati pravice iz pogodbe le, če položi sporni znesek pri sodišču.

 

 

4. odsek:

PREVOZNIKOVA ODGOVORNOST ZA IZGUBO, POŠKODBO IN ZAMUDO POŠILJKE

 

 

689. člen
Izguba ali poškodba pošiljke

(1)Prevoznik odgovarja za morebitno izgubo ali poškodbo pošiljke v času od njenega prevzema do izročitve, razen če je posledica dejanja upravičenca, lastnosti pošiljke ali zunanjih vzrokov, ki jih ni bilo mogoče pričakovati in se jim tudi ne izogniti ali jih odvrniti.

(2)Določila prevozne pogodbe, splošnih prevoznih pogojev, tarif ali kakšnega drugega pravnega akta, s katerimi se ta odgovornost zmanjšuje, so nična.

(3)Vendar je veljavno določilo, s katerim je vnaprej določen najvišji znesek odškodnine, s pogojem, da ni v očitnem nesorazmerju s škodo.

(4)Ta omejitev odškodnine ne velja, če je prevoznik povzročil škodo namenoma ali iz hude malomarnosti.

(5)Če ni drugače dogovorjeno, se odmerja odškodnina po tržni ceni pošiljke v času in kra­ju predaje za prevoz.

690. člen
Izguba ali poškodba pošiljke dragih stvari

(1)Če se izgubi ali poškoduje pošiljka, v kateri so bile dragocenosti, vrednostni papirji ali druge drage stvari, je prevoznik dolžan po­vrniti tako nastalo škodo le, če je bil ob pre­daji stvari za prevoz obveščen o njihovi naravi in vrednosti ali če je povzročil škodo namenoma ali iz hude malomarnosti.

(2)Če so bile z naštetimi stvarmi v po­šiljki tudi druge, odgovarja prevoznik za nji­hovo izgubo ali poškodbo po splošnih pravilih o njegovi odgovornosti.

691. člen
Vrnitev plačila za prevoz

Če se pošiljka popolnoma izgubi, je prevoz­nik poleg škode dolžan povrniti pošiljatelju tudi, kar mu je ta plačal za prevoz.

692. člen
Če prevzame prejemnik pošiljko brez ugovora

(1)Če prevzame prejemnik pošiljko brez ugovora in plača prevozniku njegove terjatve, preneha prevoznikova odgovornost, razen če je bila poškodba ugotovljena z zapisnikom pred prevzemom pošiljke.

(2)Prevoznik ostane odgovoren za poškodbe pošiljke, ki jih ni bilo mogoče opaziti pri izročitvi, če ga je prejemnik o njih obvestil takoj, ko jih je odkril, vendar najpozneje v osmih dneh po izročitvi.

(3)Prevoznik se ne more sklicevati na do­ločbe prejšnjih dveh odstavkov, če je pov­zročil poškodbo namenoma ali iz hude malomar­nosti.

693. člen
Prevoznikova odgovornost za zamudo

Prevoznik odgovarja za škodo, nastalo zara­di zamude, razen če je vzrok za zamudo kakšno dejstvo, ki izključuje njegovo odgovornost za izgubo ali poškodbo stvari.

694. člen
Odgovornost za pomočnike

Prevoznik je odgovoren za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevozu.

 

 

5. odsek:

UDELEŽBA VEČ PREVOZNIKOV PRI PREVOZU POŠILJKE

 

 

695. člen
Kdaj so solidarno odgovorni

(1)Prevoznik, ki zaupa kakšnemu drugemu prevozniku, da popolnoma ali delno opravi prevoz pošiljke, ki jo je prevzel za prevoz, je še naprej odgovoren za njen prevoz od prevzema do izročitve, ima pa pravico do povračila od pre­voznika, kateremu je zaupal pošiljko.

(2)Vendar postane drugi prevoznik, če prevzame od prvega s pošiljko tudi vozni list, sam pogodbena stranka v prevozni pogodbi s pravicami in dolžnostmi solidarnega dolžnika in solidarnega upnika, njuna deleža pa sta so­razmerna z njegovo udeležbo pri prevozu.

(3)To velja tudi, kadar se za prevoz neke pošiljke z isto pogodbo zaveže več prevoznikov, ki bodo zaporedoma udeleženi pri prevozu.

(4)Vsak izmed več prevoznikov ima pravico zahtevati ugotovitev stanja pošiljke takrat, ko mu je izročena, da opravi svoj del prevoza.

(5)Solidarni prevozniki trpijo škodo v sorazmerju z njihovimi deleži pri prevozu, razen tistega, ki dokaže, da škoda ni nastala medtem, ko je on prevažal pošiljko.

(6)Ugovori proti poznejšemu prevozniku učinkujejo tudi proti vsem prejšnjim.

696. člen
Deljena odgovornost prevoznikov

Kadar je udeleženih pri prevozu iste po­šiljke zaporedoma več prevoznikov, ki jih je do­ločil pošiljatelj, odgovarja vsak izmed njih le za svoj del prevoza.

 

 

6. odsek:

ZASTAVNA PRAVICA

 

 

697. člen
Kdaj ima prevoznik zastavno pravico

(1)Da si zavaruje plačilo za prevoz in povračilo potrebnih stroškov, ki jih je imel s prevozom, ima prevoznik zastavno pravico na stvareh, ki so mu bile predane za prevoz in v zvezi s prevozom, dokler jih ima v posesti ali dokler ima v rokah listino, ki mu omogoča da z njimi razpolaga.

(2)Če je bilo udeleženih pri prevozu zaporedoma več prevoznikov, so tudi njihove terjatve v zvezi z opravljenim prevozom zava­rovane s to zastavo, zadnji prevoznik pa je dol­žan zaračunati vse terjatve po tovornem listu, če tovorni list ne vsebuje kaj drugega.

(3)Terjatve prejšnjega prevoznika ter nje­gova zastavna pravica preidejo po samem zakonu na poznejšega prevoznika, ki mu je plačal te terjatve.

(4)To velja tudi, če prevoznik plača špediterjeve terjatve.

698. člen
Kolizija zastavnih pravic

(1)Kadar so na isti stvari poleg zastavne pravice prevoznika hkrati tudi zastavne pravice komisionarja, špediterja in skladiščnika, imajo prednost terjatve kateregakoli izmed teh upni­kov, nastale z odpravo ali prevozom, in sicer v obratnem vrstnem redu, kot so nastale.

(2)Druge terjatve komisionarja in skla­diščnika ter terjatve špediterja in prevoznika, nastale zaradi predujmov, se poplačajo šele za terjatvami, ki so naštete v prejšnjem odstavku, in sicer po vrstnem redu, kot so nastale.

 

 

3. oddelek:

POGODBA O PREVOZU OSEB

 

 

699. člen
Splošna določba

Prevoznik je dolžan opraviti prevoz oseb varno, s tistim prevoznim sredstvom, ki je dolo­čeno v prevozni pogodbi, in s tistimi udobnostmi in higienskimi pogoji, ki se glede na vrsto prevoznega sredstva in dolžino poti štejejo za nujne.

700. člen
Potnikova pravica do določenega mesta

Prevoznik je dolžan dati potniku tisto mesto in v tistem prevoznem sredstvu, kakor je bilo dogovorjeno.

701. člen
Odgovornost prevoznika za zamudo

(1)Prevoznik je dolžan potnika pravočasno prepeljati do določenega kraja.

(2)Odgovoren je za škodo, ki nastane pot­niku zaradi zamude, razen če je zamuda nastala iz vzroka, ki ga ni mogel odvrniti niti s skrb­nostjo dobrega strokovnjaka.

702. člen
Prevoznikova odgovornost za varnost potnikov

(1)Prevoznik je odgovoren za varnost potnikov od začetka do konca prevoza, tako v primeru plačanega kot tudi v primeru brez­plačnega prevoza, in mora povrniti škodo, na­stalo zaradi okvare zdravja, poškodbe ali smrti potnika, razen če je nastala zaradi potnikovega dejanja ali iz zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.

(2)Določila pogodbe, pa tudi splošnih prevoznih pogojev, tarife ali kakšnega drugega pravnega akta, s katerimi bi se ta odgovornost zmanjševala, so nična.

703. člen
Odgovornost za prtljago, predano za prevoz, ter za druge stvari

(1)Prtljago, ki jo je potnik predal pre­vozniku, mora ta prepeljati hkrati s potnikom in mu jo po končanem prevozu izročiti.

(2)Za izgubo in poškodbo prtljage, ki jo je potnik predal prevozniku, je ta odgovoren po določbah za prevoz stvari.

(3)Za poškodbo stvari, ki jih ima potnik pri sebi, je prevoznik odgovoren po splošnih pravilih o odgovornosti.

 

 

 

XIV. poglavje:

LICENČNA POGODBA

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

704. člen
Pojem

Z licenčno pogodbo se dajalec licence za­vezuje, da bo pridobitelju licence v celoti ali delno odstopil pravico izkoriščanja patentira­nega izuma, tehničnega znanja in izkušenj, znam­ke, vzorca ali modela, ta pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo.

705. člen
Oblika

Licenčna pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki.

706. člen
Trajanje licence

Licence za izkoriščanje patentiranega izu­ma, vzorca ali modela ni mogoče skleniti za daljši čas, kot traja zakonito varstvo teh pravic.

707. člen
Izključna licenca

(1)Z licenčno pogodbo pridobi pridobitelj licence izključno pravico izkoriščanja predmeta licence le, če je to izrecno dogovorjeno (iz­ključna licenca).

(2)Druge možnosti za izkoriščanje predmeta licence obdrži dajalec licence.

(3)Če v licenčni pogodbi ni navedeno, za kakšno licenco gre, se šteje, da je dana neizključna licenca.

 

 

2. oddelek:

OBVEZNOSTI DAJALCA LICENCE

 

 

708. člen
Izročitev predmeta licence

(1)Dajalec licence je dolžan izročiti pridobitelju v določenem roku predmet licence.

(2)Dajalec licence je dolžan izročiti pri­dobitelju licence tudi tehnično dokumentacijo, ki je potrebna za praktično uporabo predmeta licence.

709. člen
Dajanje navodil in obvestil

Dajalec licence je dolžan dajati pridobi­telju licence vsa navodila in obvestila, ki so mu potrebna za uspešno izkoriščanje predmeta licence.

710. člen
Odgovornost za uporabnost

Dajalec licence odgovarja pridobitelju licence za tehnično izvedljivost in tehnično uporabnost predmeta licence.

711. člen
Odgovornost za pravne napake

(1)Dajalec licence odgovarja za to, da pravica izkoriščanja, ki je predmet pogodbe, pripada njemu, da na njej ni bremen in da ni omejena v korist koga tretjega.

(2)Če je predmet pogodbe izključna licen­ca, jamči dajalec licence, da pravice izkori­ščanja ni odstopil drugemu, ne popolnoma ne del­no.

(3)Dajalec licence je dolžan varovati in braniti pravico, ki jo je odstopil pridobitelju, pred vsemi zahtevami tretjih.

712. člen
Obveznost dajalca izključne licence

Če je dogovorjena izključna licenca, ne sme dajalec licence v nobeni obliki sam izkoriščati predmeta licence in ne posameznih njegovih delov, in v mejah prostorske veljavnosti licence tudi ne prepustiti tega komu drugemu.

 

 

3. oddelek:

OBVEZNOSTI PRIDOBITELJA LICENCE

 

 

713. člen
Izkoriščanje predmeta licence

Pridobitelj licence mora izkoriščati pred­met licence na dogovorjeni način, v dogovorjenem obsegu in v dogovorjenih mejah.

714. člen
Izkoriščanje poznejših izpopolnitev

Če ni v zakonu ali v pogodbi drugače dolo­čeno, pridobitelj licence ni upravičen izkoriš­čati poznejših izpopolnitev predmeta licence.

715. člen
Varovanje zaupnosti predmeta licence

Če so predmet licence nepatentiran izum ali tajno tehnično znanje in izkušnje, jih mora pridobitelj licence varovati kot zaupne.

716. člen
Kakovost

(1)Če je bila z licenco za proizvodnjo od­stopljena tudi licenca za uporabo znamke, sme pridobitelj licence dajati v promet blago s to znamko samo, če je blago enake kakovosti, kot je blago, ki ga proizvaja dajalec licence.

(2)Drugačno pogodbeno določilo je nično.

717. člen
Zaznamovanje

Pridobitelj licence je dolžan zaznamovati blago z označbo o proizvodnji po licenci.

718. člen
Plačilo

Pridobitelj licence mora plačati dajalcu licence dogovorjeno plačilo tedaj in tako, kot je to določeno v pogodbi.

719. člen
Poročanje

Če je plačilo odvisno od obsega izkoriš­čanja predmeta licence, mora pridobitelj licence dajalcu licence poročati o tem, koliko jo iz­korišča, in plačilo obračunati vsako leto, razen če ni v pogodbi za to določen krajši rok.

720. člen
Sprememba dogovorjenega plačila

Če je dogovorjeno plačilo postalo očitno nesorazmerno v primerjavi s prihodkom, ki ga ima pridobitelj licence od izkoriščanja predmeta licence, lahko zainteresirana stranka zahteva njegovo spremembo.

 

 

4. oddelek:

PODLICENCA

 

 

721. člen
Kdaj se sme dati

(1)Pridobitelj izključne licence lahko odstopi pravico izkoriščanja predmeta licence drugemu (podlicenca).

(2)V pogodbi je lahko dogovorjeno, da pridobitelj licence ne sme dati drugemu pod­licence ali da mu je ne sme dati brez dovoljenja dajalca.

722. člen
Kdaj lahko dajalec licence odreče dovoljenje

Kadar je za podlicenco potrebno dovoljenje dajalca licence, sme ta odreči pridobitelju izključne licence dovoljenje samo iz resnih razlogov.

723. člen
Odpoved zaradi nedovoljene podlicence

Dajalec licence lahko odpove licenčno po­godbo brez odpovednega roka, če je bila podli­cenca dana brez njegovega dovoljenja, ko je bilo po zakonu ali po pogodbi to potrebno.

724. člen
Neposreden zahtevek dajalca licence

(1)S podlicenčno pogodbo se ne vzpostavlja nobeno posebno pravno razmerje med pridobiteljem podlicence in dajalcem licence, in to niti tedaj, ko je dajalec licence dal za sklenitev podlicence potrebno dovoljenje.

(2)Da bi si poplačal svoje, iz licence nastale terjatve, lahko dajalec licence nepo­sredno od pridobitelja podlicence zahteva pla­čilo zneskov, ki jih ta dolguje dajalcu podlicence iz podlicence.

 

 

5. oddelek:

PRENEHANJE POGODBE

 

 

725. člen
Pretek določenega časa

Licenčna pogodba, ki je bila sklenjena za določen čas, preneha s samim pretekom časa, za katerega je bila sklenjena, in je torej ni treba odpovedati.

726. člen
Molče obnovljena licenca

(1)Če pridobitelj licence po preteku časa, za katerega je bila licenčna pogodba sklenjena, še naprej izkorišča predmet licence, dajalec pa temu ne nasprotuje, se šteje, da je sklenjena nova licenčna pogodba za nedoločen čas, ob enakih pogojih kot prejšnja.

(2)Zavarovanja, ki so jih dale tretje osebe za prvo licenco, prenehajo s pretekom časa, za katerega so bila sklenjena.

727. člen
Odpoved

(1)Licenčna pogodba, katere trajanje ni določeno, preneha z odpovedjo, ki jo lahko vsaka stranka da drugi, pri čemer pa mora spoštovati določeni odpovedni rok.

(2)Če v pogodbi ni določen odpovedni rok, je ta rok šest mesecev, vendar pa dajalec li­cence ne more odpovedati pogodbe v prvem letu njene veljavnosti.

728. člen
Smrt, stečaj in likvidacija

(1)Če umre dajalec licence in ni drugače dogovorjeno, se licenčna pogodba nadaljuje z njegovimi dediči.

(2)Če umre pridobitelj licence, se licen­čna pogodba nadaljuje z njegovimi dediči, ki podedujejo njegovo podjetje.

(3)Če pride pridobitelj licence v stečaj ali likvidacijo, lahko dajalec licence odstopi od pogodbe.

 

 

 

XV. poglavje:

SHRANJEVALNA POGODBA

 

 

1. oddelek:

O SHRANJEVALNI POGODBI NASPLOH

 

 

1. odsek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

729. člen
Pojem

(1)S shranjevalno pogodbo se shranjevalec zavezuje, da sprejme stvar od položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval.

(2)Predmet shranjevalne pogodbe so lahko samo premične stvari.

730. člen
Hramba tuje stvari

(1)Veljavno shranjevalno pogodbo lahko sklene v svojem imenu tudi nekdo, ki ni upra­vičen razpolagati s stvarjo oziroma ni lastnik stvari, in mora shranjevalec stvar vrniti njemu, razen če zve, da je bila ukradena.

(2)Če kdo tretji s tožbo zahteva od shra­njevalca stvar in trdi, da je upravičen razpo­lagati z njo oziroma da je njen lastnik, mora shranjevalec sporočiti sodišču, od koga je stvar sprejel, hkrati pa obvestiti položnika o vloženi tožbi.

 

 

2. odsek:

OBVEZNOSTI SHRANJEVALCA

 

 

731. člen
Obveznost hrambe in obveščanja

(1)Shranjevalec je dolžan hraniti stvar kot svojo lastno, če gre za odplačno hrambo, pa kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gos­podar.

(2)Če sta v pogodbi določena kraj in način hrambe stvari, ju sme shranjevalec spremeniti samo, če to zahtevajo spremenjene okoliščine; sicer odgovarja tudi za naključno uničenje ali naključno poškodbo stvari.

(3)Shranjevalec mora o vsaki spremembi, ki jo opazi na stvareh, ter o nevarnosti, da bi utegnile biti stvari kakorkoli poškodovane, obvestiti položnika.

732. člen
Izročitev stvari drugemu v hrambo

Shranjevalec ne sme brez položnikove privolitve ali brez sile izročiti zaupane mu stvari v hrambo drugemu; sicer odgovarja tudi za njeno naključno uničenje ali poškodbo.

733. člen
Uporaba stvari

(1)Shranjevalec nima pravice uporabljati stvar, ki mu je bila zaupana v hrambo.

(2)Če shranjevalec nedovoljeno uporablja stvar, dolguje položniku ustrezno odškodnino in je pri tem odgovoren za morebitno naključno uni­čenje ali poškodbo stvari.

(3)Če je bila dana v hrambo kakšna nepotrošna stvar in jo je bilo shranjevalcu do­voljeno uporabljati, se za razmerja med pogod­benikoma uporabljajo pravila posodbene pogodbe in se pogodba samo glede časa in kraja vrnitve stvari presoja po pravilih shranjevalne pogodbe, razen če nista pogodbenika v tem pogledu določila kaj drugega.

734. člen
Uporaba stvari in njena izročitev drugemu

Če uporablja shranjevalec brez položnikove privolitve in brez sile stvar v nasprotju s pogodbo, če spremeni kraj ali način njene hrambe ali če izroči stvar v hrambo drugemu, ne odgo­varja za naključno uničenje ali poškodbo stvari, do katerih bi bilo prišlo, tudi če bi bil ravnal v skladu s pogodbo.

735. člen
Vrnitev stvari

(1)Shranjevalec je dolžan vrniti stvar, brž ko jo položnik zahteva, in sicer z vsemi plodovi in drugimi koristmi od nje.

(2)Če je določen za vrnitev stvari rok, lahko položnik zahteva vrnitev stvari tudi pred iztekom roka, razen če ni bil rok dogovorjen izključno v njegovem interesu.

(3)Stvar je treba vrniti v kraju, kjer je bila izročena shranjevalcu, če ni v pogodbi določen kak drug kraj; v tem primeru pa ima shranjevalec pravico do povračila stroškov s prenosom stvari.

 

 

3. odsek:

PRAVICE SHRANJEVALCA

 

 

736. člen
Povračilo stroškov in škode

Shranjevalec ima pravico zahtevati od položnika, da mu povrne opravičene stroške, ki jih je imel, da je stvar ohranil, ter škodo, ki jo je imel zaradi hrambe.

737. člen
Plačilo

Shranjevalec nima pravice do plačila za svoj trud, razen če je bilo plačilo dogovorjeno, če se shranjevalec ukvarja s sprejemanjem stvari v hrambo ali če je bilo plačilo mogoče priča­kovati glede na okoliščine posla.

738. člen
Vrnitev stvari pri brezplačni hrambi

(1)Shranjevalec, ki se je zavezal, da bo stvar brezplačno hranil določen čas, jo lahko vrne položniku pred iztekom dogovorjenega roka, če grozi sami stvari nevarnost uničenja ali poškodbe ali če bi mu zaradi njene nadaljnje hrambe lahko nastala škoda.

(2)Če rok ni bil dogovorjen, lahko shra­njevalec iz prejšnjega odstavka ob vsakem času odstopi od pogodbe, vendar pa mora položniku določiti primeren rok za prevzem stvari.

 

 

4. odsek:

POSEBNI PRIMERI HRAMBE

 

 

739. člen
Nepristna hramba

Če so bile dane v hrambo nadomestne stvari s pravico, da jih shranjevalec lahko porabi, in obveznostjo, da mora vrniti enako količino stva­ri iste vrste, se za njegova razmerja s polož­nikom uporabljajo pravila posojilne pogodbe, le glede časa in kraja vrnitve stvari, veljajo pra­vila shranjevalne pogodbe, razen če pogodbenika nista določila v tem pogledu kaj drugega.

740. člen
Hramba v sili

Tisti, ki mu je bila stvar zaupana v kakšni stiski, na primer ob požaru, potresu, poplavi, jo mora hraniti z večjo skrbnostjo.

 

 

2. oddelek:

GOSTINSKA HRAMBA

 

 

741. člen
Gostinec kot shranjevalec

(1)Gostinci se štejejo glede stvari, ki so jih gosti prinesli s seboj, za shranjevalce in odgovarjajo, če stvari izginejo ali se poškodu­jejo, za škodo v višini vrednosti stvari, vendar ne več kot 50.000 tolarjev.

(2)Gostinci, ki gostom nudijo nastanitev, se štejejo glede stvari, ki so jih gosti pri­nesli s seboj, za shranjevalce in odgovarjajo, če stvari izginejo ali se poškodujejo, za škodo v višini vrednosti stvari, vendar ne več kot 150.000 tolarjev.

(3)Ta odgovornost je izključena, če so bile stvari uničene ali poškodovane zaradi okoliščin, ki se jim ni bilo mogoče izogniti ali jih odvrniti, ali zaradi kakšnega vzroka v sami stvari, ali če so izginile ali bile poškodovane po krivdi samega gosta ali pa po krivdi tistih, ki jih je gost pripeljal s seboj ali so ga prišli obiskat.

(4)Gostinec dolguje popolno odškodnino, če mu je gost stvar izročil v hrambo, kot tudi če je škoda nastala po njegovi krivdi ali po krivdi osebe, za katero odgovarja.

742. člen
Obveznost gostinca, da sprejme stvari v hrambo

(1)Gostinec je dolžan sprejeti v hrambo stvari, ki jih gosti prinesejo s seboj in želijo dati v hrambo, razen če zanje nima primernih prostorov ali če njihova hramba iz kakšnega drugega vzroka presega njegove možnosti.

(2)Če gostinec neutemeljeno noče sprejeti stvari v hrambo, dolguje gostu popolno odškod­nino za škodo, ki mu zaradi tega nastane.

743. člen
Dolžnost gosta, da priglasi škodo

Gost je dolžan priglasiti, da je stvar izginila ali da je poškodovana, brž ko za to zve, sicer ima pravico do odškodnine samo, če dokaže, da je škoda nastala po krivdi gostinca ali osebe, za katero on odgovarja.

744. člen
Objave o izključitvi odgovornosti

Nobenega pravnega učinka nimajo v go­stin­čevih prostorih izobešene izjave, s katerimi se v nasprotju z določbami tega zakonika izklju­čuje, omejuje ali pogojuje njegova odgo­vornost za stvari, ki so jih gosti prinesli s seboj.

745. člen
Pridržna pravica

Gostinci, ki sprejemajo goste na prenočiš­če, imajo pravico pridržati stvari, ki so jih gosti prinesli s seboj, do popolnega plačila za njihovo prenočitev in druge storitve.

746. člen
Razširitev uporabe določb o gostinski hrambi

Določbe o gostinski hrambi se smiselno upo­rabljajo tudi za bolnišnice, garaže, železniške spalnike, organizirana taborjenja ipd.

 

 

 

XVI. poglavje:

SKLADIŠČNA POGODBA

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

747. člen
Pojem

(1)S skladiščno pogodbo se skladiščnik za­vezuje, da sprejme in shrani določeno blago in ukrene, kar bo potrebno ali dogovorjeno za njegovo ohranitev v določenem stanju, ter da ga na zahtevo položnika ali drugega upravičenca izroči, položnik pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo.

(2)Položnik mora ob predaji blaga dati vsa potrebna obvestila o njem in navesti njegovo vrednost.

748. člen
Izključitev odgovornosti in nekatere obveznosti skladiščnika

(1)Skladiščnik odgovarja za škodo na bla­gu, razen če dokaže, da je škoda nastala zaradi okoliščin, ki se jim ni bilo mogoče izogniti ali jih odvrniti, ali da je nastala po krivdi položnika, zaradi hib ali naravnih lastnosti blaga ali zaradi slabe embalaže.

(2)Skladiščnik je dolžan položnika opozo­riti na hibe ali naravne lastnosti blaga oziroma na slabo embalažo, zaradi katerih utegne priti do škode na blagu, brž ko to opazi ali bi moral opaziti.

(3)Če začnejo nastajati na blagu nepreprečljive spremembe, zaradi katerih grozi nevar­nost, da se bo blago pokvarilo ali uničilo, mora skladiščnik v primeru, ko tega na njegovo zahte­vo ne bi mogel pravočasno storiti položnik, blago nemudoma na najprimernejši način prodati.

(4)Skladiščnik je dolžan storiti, kar je potrebno, da obvaruje položnikove pravice nas­proti prevozniku, ki mu je izročil blago za po­ložnika v poškodovanem ali pomanjkljivem stanju.

749. člen
Kdaj mora biti blago zavarovano

(1)Skladiščnik je le tedaj dolžan zavaro­vati blago, ki ga je prejel v hrambo, če je tako dogovorjeno.

(2)Če v pogodbi ni določeno, katere nevar­nosti mora zajeti zavarovanje, je skladiščnik dolžan zavarovati blago pred običajnimi nevar­nostmi.

750. člen
Omejitev odškodnine

Odškodnina, ki jo mora skladiščnik plačati zaradi uničenja, zmanjšanja ali poškodbe blaga v času od njegovega prevzema do izročitve, ne more presegati dejanske vrednosti blaga, razen če je ško­do povzročil namenoma ali iz hude malomar­nosti.

751. člen
Mešanje nadomestnih stvari

(1)Skladiščnik ne sme pomešati sprejetih nadomestnih stvari s stvarmi iste vrste in iste kakovosti, razen če je položnik v to privolil ali če je očitno, da gre za stvari, ki se lahko mešajo brez nevarnosti, da bo za položnika nastala škoda.

(2)Če so stvari pomešane, sme skladiščnik na zahtevo upravičenca brez sodelovanja drugih upravičencev izročiti iz mešanice nadomestnih stvari tisti del, ki mu pripada.

752. člen
Pregled blaga in jemanje vzorcev

Skladiščnik je dolžan dovoliti upravičencu, da pregleda blago in vzame njegove vzorce.

753. člen
Terjatev skladiščnika in zastavna pravica

(1)Skladiščnik ima poleg pravice do pla­čila za hrambo tudi pravico do povračila stroš­kov, ki so bili potrebni za ohranitev blaga.

(2)Za svoje terjatve iz skladiščne pogodbe in za druge terjatve, nastale v zvezi s hrambo blaga, ima na njem zastavno pravico.

754. člen
Dvig blaga in prodaja nedvignjenega blaga

(1)Položnik lahko dvigne blago tudi pred dogovorjenim rokom.

(2)Če položnik ne dvigne blaga po izteku dogovorjenega roka ali, če v pogodbi ni bil določen rok za hrambo, po izteku enega leta, sme skladiščnik na njegov račun prodati blago na javni dražbi; vendar pa mu mora poprej sporočiti tak svoj namen in mu pustiti dodaten rok najmanj osmih dni, da dvigne blago.

755. člen
Napake pri prevzemu blaga

(1)Prevzemnik blaga mora blago pregledati v trenutku, ko ga prevzame.

(2)Če opazi pri prevzemu blaga kakšne na­pake, mora prevzemnik na to takoj opozoriti skladiščnika; sicer se šteje, da je bilo blago v redu prevzeto.

(3)O napakah, ki jih ni bilo mogoče ugoto­viti ob prevzemu, mora prevzemnik na zanesljiv način obvestiti skladiščnika v sedmih dneh od dneva, ko je blago prevzel; sicer se šteje, da je bilo blago v redu prevzeto.

756. člen
Uporaba pravil o hrambi

Za skladiščne pogodbe se smiselno uporab­ljajo pravila o hrambi, če ni to s pravili o uskladiščenju drugače urejeno.

 

 

2. oddelek:

SKLADIŠČNICA

 

 

757. člen
Dolžnost izdaje skladiščnice

Skladiščnik, ki opravlja dejavnost skladiš­čenja kot registrirano dejavnost, je položniku na njegovo zahtevo dolžan izdati skladiščnico za blago, sprejeto v skladišče.

758. člen
Sestavine in vsebina skladiščnice

(1)Skladiščnica je sestavljena iz pobot­nice (priznanice) in zastavnice.

(2)V pobotnici in zastavnici morajo biti naslednji podatki: firma oziroma ime položnika, njegov sedež oziroma prebivališče, firma in sedež skladiščnika, datum in številka skladiš­čnice, kraj, kjer je skladišče, vrsta, stanje in količina blaga, navedba o tem, do katerega zneska je blago zavarovano, ter drugi podatki, ki so potrebni za razločevanje blaga in za določitev njegove vrednosti.

(3)Pobotnica in zastavnica se morata sklicevati druga na drugo.

759. člen
Skladiščnica za dele blaga

(1)Položnik lahko zahteva, da skladiščnik razdeli blago na določene dele in mu za vsak del izda posebno skladiščnico.

(2)Če je že dobil skladiščnico za vso količino blaga, lahko zahteva, da skladiščnik razdeli blago na določene dele in mu namesto skladiščnice, ki jo je že dobil, izda posebne skladiščnice za vsak posamezen del.

(3)Položnik lahko zahteva, da mu skla­diščnik izda skladiščnico samo za del nadomest­nega blaga, ki ga je shranil pri njem.

760. člen
Pravice imetnika skladiščnice

(1)Imetnik skladiščnice ima pravico zahte­vati izročitev blaga, ki je navedeno v njej.

(2)Z blagom, ki je navedeno v skladiščnici, lahko razpolaga tako, da prenese skladiščni­co.

761. člen
Prenos pobotnice in zastavnice

(1)Pobotnica in zastavnica se lahko prenašata z indosamentom, skupaj ali vsaka zase.

(2)Ob vsakem prenosu je treba nanju zapisati datum.

(3)Na zahtevo prejemnika pobotnice ali zastavnice se prenos nanj prepiše v register skladišča, kamor se vpiše tudi njegov sedež oziroma prebivališče.

762. člen
Pravice imetnika pobotnice

(1)Prenos pobotnice brez zastavnice daje prejemniku pravico zahtevati izročitev blaga samo, če imetniku zastavnice izplača ali če po­loži zanj pri skladiščniku znesek, ki bi mu moral biti izplačan na dan zapadlosti terjatve.

(2)Če se da z doseženo kupnino plačati znesek, do katerega ima pravico imetnik zastav­nice, lahko imetnik pobotnice brez zastavnice zahteva, da se blago proda, presežek pa izroči njemu.

(3)Če gre za nadomestne stvari, lahko imetnik pobotnice brez zastavnice zahteva, da mu skladiščnik izroči del blaga pod pogojem, da položi skladiščniku za imetnika zastavnice ustrezen znesek v denarju.

763. člen
Pravice imetnika zastavnice

(1)Prenos zastavnice brez pobotnice daje prejemniku zastavno pravico na blagu.

(2)Ob prvem prenosu morajo biti na zastavnici zapisani firma oziroma ime ter sedež oziroma prebivališče upnika, znesek njegove terjatve, vštevši tudi obresti in dan zapad­losti.

(3)Prvi prejemnik zastavnice mora nemudoma sporočiti skladiščniku, da je bila zastavnica prenešena nanj, skladišče pa mora ta prenos prepisati v svoj register in na sami zastavnici zaznamovati prepis.

(4)Če ni bilo storjeno, kar določa prejšnji odstavek, se zastavnica ne more naprej pre­našati z indosamentom.

(5)Zastavnica, na kateri ni navedena ter­jatev zastavnega upnika, veže v korist zastav­nega upnika celotno vrednost stvari, ki je nave­dena na njej.

764. člen
Protest zaradi neplačila in
prodaja blaga

(1)Imetnik zastavnice brez pobotnice, ki mu ni ob roku plačana z zastavnico zavarovana terjatev, mora vložiti protest po zakonu o menici, ker sicer izgubi pravico zahtevati pla­čilo od prenosnikov.

(2)Imetnik zastavnice, ki je vložil pro­test, lahko zahteva po preteku osmih dni od zapadlosti terjatve prodajo zastavljenega blaga; enako pravico ima tudi prenosnik, ki je imetniku zastavnice plačal z zastavnico zavarovano terjatev.

(3)Iz zneska, dobljenega s prodajo, se izloči vsota, ki je potrebna za kritje stroškov s prodajo, za terjatev skladiščnika iz skla­diščne pogodbe in za druge njegove terjatve, nastale v zvezi s hranjenim blagom; potem se iz njega plača zavarovana terjatev imetnika zastav­nice, ostanek pa gre imetniku pobotnice.

765. člen
Zahteva plačila od prenosnikov zastavnice

(1)Imetnik zastavnice lahko zahteva pla­či­lo od prenosnika šele, če ni mogel doseči popol­nega poplačila s prodajo zastavljenega blaga.

(2)To mora zahtevati v roku, ki je v zakonu o menici določen za zahtevek proti in­dosantom, ta pa začne teči od dneva, ko je bilo blago prodano.

(3)Imetnik zastavnice izgubi pravico zah­tevati plačilo od prenosnikov, če ne zahteva pro­daje blaga najdalje v enem mesecu od protesta.

 

 

 

XVII. poglavje:

POGODBA O NAROČILU (MANDAT)

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

766. člen
Pojem

(1)S pogodbo o naročilu se prevzemnik na­ročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle.

(2)Hkrati dobi prevzemnik naročila pravi­co, da te posle opravi.

(3)Prevzemnik naročila ima pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogo­vorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega.

767. člen
Osebe, ki so dolžne odgovoriti na ponujeno naročilo

Kdor opravlja tuje posle kot poklic ali kdor se za to javno ponuja, mora, če noče spre­jeti ponujenega naročila, ki se nanaša na take posle, o tem nemudoma obvestiti drugo stranko; sicer odgovarja za škodo, ki tej nastane zaradi tega.

 

 

2. oddelek:

OBVEZNOST PREVZEMNIKA NAROČILA

 

 

768. člen
Izvršitev naročila, kot se glasi

(1)Prevzemnik naročila mora izvršiti naro­čilo po prejetih navodilih kot dober gospodar­stvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodi­lo.

(2)Če je prevzemnik mnenja, da bi bila iz­vršitev naročila po dobljenih navodilih škod­ljiva za naročitelja, ga mora na to opozoriti in zahtevati nova navodila.

(3)Če naročitelj ni dal določenih navodil o poslu, ki ga je treba opraviti, je prevzemnik dolžan, upoštevajoč predvsem interese naroči­telja, ravnati kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, če gre za neodplačno naro­čilo, pa tako, kot bi v enakih okoliščinah ravnal v lastni stvari.

769. člen
Odmik od naročila in navodil

(1)Prevzemnik naročila se sme odmakniti od dobljenega naročila in navodil samo s soglasjem naročitelja; če pa ga zaradi kratkega časa ali iz kakšnega drugega vzroka ne more vprašati za soglasje, se sme odmakniti od naročila in na­vodil samo, če lahko po presoji vseh okoliščin utemeljeno misli, da to nalagajo naročiteljevi interesi.

(2)Če prevzemnik prekorači meje naročila ali če se odmakne od dobljenih navodil, čeprav ne gre za primer iz prejšnjega odstavka, se ne šteje za prevzemnika, temveč za poslovodjo brez naročila, razen če naročitelj pozneje odobri tisto, kar je storil.

770. člen
Zamenjava

(1)Prevzemnik mora naročilo izvršiti oseb­no.

(2)Prevzemnik sme izvršitev naročila za­upati drugemu samo, če mu je naročitelj to do­volil ali če so ga k temu prisilile okoliščine.

(3)V takih primerih je odgovoren samo za izbiro namestnika in za navodila, ki mu jih je dal.

(4)V drugih primerih je odgovoren za delo namestnika, kot tudi za naključno uničenje ali poškodbo stvari pri njem.

(5)Naročitelj lahko v vsakem primeru zah­teva neposredno od namestnika, da izpolni obvez­nost iz naročila.

771. člen
Dajanje računa

Prevzemnik naročila mora dati o opravljenem poslu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zau­panih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval ali ne.

772. člen
Poročanje

Prevzemnik naročila mora naročitelju na njegovo zahtevo poročati o stanju poslov in mu dati račun tudi pred določenim časom.

773. člen
Odgovornost za uporabo
naročiteljevega denarja

Če je prevzemnik naročila zase uporabljal denar, ki ga je prejel za naročitelja, mu mora plačati obresti po najvišji dovoljeni pogodbeni obrestni meri, šteto od dneva, ko ga je začel uporabljati, od drugega dolgovanega denarja, ki mu ga ni pravočasno izročil, pa zamudne obresti, šteto od dneva, ko bi ga bil moral izročiti.

774. člen
Solidarna odgovornost prevzemnikov naročil

Če je bil neki posel z istim naročilom zaupan več ljudem, da ga skupaj opravijo, ti solidarno odgovarjajo za obveznosti iz takega naročila, razen če ni dogovorjeno kaj drugega.

 

 

3. oddelek:

OBVEZNOSTI NAROČITELJA

 

 

775. člen
Denarni predujem

Naročitelj mora dati prevzemniku naročila na njegovo zahtevo določeno vsoto denarja za pričakovane izdatke.

776. člen
Povrnitev stroškov in prevzem obveznosti

(1)Naročitelj mora povrniti prevzemniku naročila celo v primeru, če se je njegov trud brez njegove krivde izjalovil, vse potrebne stroške, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila, skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal.

(2)Prevzeti mora obveznosti, ki jih je prevzemnik prevzel nase, ko je v svojem imenu opravljal zaupane mu posle, ali pa ga kako drugače teh obveznosti oprostiti.

777. člen
Povrnitev škode

Naročitelj je dolžan povrniti prevzemniku naročila škodo, ki je temu brez krivde nastala pri izpolnjevanju naročila.

778. člen
Višina plačila

Če ni drugače dogovorjeno, dolguje naroči­telj običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo.

779. člen
Izplačilo

(1)Če ni drugače dogovorjeno, mora naro­či­telj plačati prevzemniku naročila po opravljenem poslu.

(2)Če je prevzemnik naročila brez svoje krivde opravil naročilo samo deloma, ima pravico do sorazmernega dela plačila.

(3)Če pa bi bilo vnaprej dogovorjeno plačilo v očitnem nesorazmerju z opravljenimi storitvami, lahko naročitelj zahteva njegovo zmanjšanje.

780. člen
Zastavna pravica

V zavarovanje plačila in stroškov ima prev­zemnik naročila zastavno pravico na naroči­teljevih premičnih stvareh, ki jih je dobil na podlagi naročila, kot tudi na denarnih zneskih, ki jih je prejel zanj.

781. člen
Solidarna odgovornost naročiteljev

Če je več oseb zaupalo prevzemniku izvrši­tev naročila, mu odgovarjajo solidarno.

 

 

4. oddelek:

PRENEHANJE NAROČILA

 

 

782. člen
Odstop od pogodbe

(1)Naročitelj lahko odstopi od pogodbe.

(2)V primeru, ko odstopi od pogodbe, po kateri gre prevzemniku naročila plačilo za nje­gov trud, mu mora naročitelj izplačati ustrezen del plačila in mu povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odstopa od pogodbe, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov.

783. člen
Odpoved

(1)Prevzemnik lahko odpove naročilo, kadar hoče, samo ne ob neprimernem času.

(2)Naročitelju mora povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odpovedi naročila ob nepri­mernem času, razen če so bili za odpoved podani utemeljeni razlogi.

(3)Prevzemnik mora tudi po odpovedi nadal­jevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje.

784. člen
Smrt, prenehanje pravne osebe

(1)Naročilo preneha s prevzemnikovo smrtjo.

(2)Prevzemnikovi dediči so dolžni čim prej obvestiti naročitelja, da je prevzemnik umrl, in ukreniti vse, kar je potrebno za varstvo njegovih interesov, dokler ni zmožen sam prevzeti skrbi zanje.

(3)Naročilo preneha z naročiteljevo smrtjo samo, če je tako dogovorjeno ali če je prevzemnik prevzel naročilo glede na svoja osebna razmerja z naročiteljem.

(4)Prevzemnik naročila mora v tem primeru nadaljevati zaupane mu posle, če bi sicer nasta­la škoda za dediče, vse dotlej, dokler ti niso zmožni sami prevzeti skrbi zanje.

(5)Če je naročitelj ali prevzemnik neka pravna oseba, preneha naročilo, ko preneha ta oseba.

785. člen
Stečaj, izguba poslovne sposobnosti

Naročilo preneha, če pride naročitelj ali prevzemnik naročila v stečaj ali če popolnoma ali deloma izgubi poslovno sposobnost.

786. člen
Kdaj preneha naročilo

(1)Če naročitelj odstopi od pogodbe, kot tudi če umre ali pride v stečaj ali če popolnoma ali deloma izgubi poslovno sposobnost, preneha naročilo tedaj, ko prevzemnik zve za dogodek, zaradi katerega naročilo preneha.

(2)Če je dobil prevzemnik pisno pooblas­tilo, ga mora po prenehanju naročila vrniti.

787. člen
Izjeme

Če je bilo naročilo dano zato, da bi prevzemnik lahko dosegel izpolnitev neke svoje terjatve od naročitelja, ta ne more odstopiti od pogodbe in naročilo ne preneha niti s smrtjo niti s stečajem naročitelja ali prevzemnika, in tudi ne, če eden izmed njiju popolnoma ali deloma izgubi poslovno sposobnost.

 

 

 

XVIII. poglavje:

KOMISIJSKA POGODBA

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

788. člen
Pojem

(1)S komisijsko pogodbo se komisionar zavezuje, da bo za plačilo (provizijo) v svojem imenu na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent.

(2)Komisionar ima pravico do plačila, tudi če ni bilo dogovorjeno.

789. člen
Uporaba pravil o pogodbi o naročilu

Za komisijsko pogodbo veljajo smiselno pra­vila o pogodbi o naročilu, če ni s komisijskimi pravili drugače določeno.

790. člen
Sklenitev posla pod drugačnimi pogoji,
kot so v naročilu

(1)Če je komisionar sklenil neki posel pod neugodnejšimi pogoji, kot so bili določeni v naročilu, pa tega ne bi bil smel storiti, mora komitentu povrniti razliko in povzročeno škodo.

(2)V primeru iz prejšnjega odstavka komi­tent lahko odkloni sprejem sklenjenega posla pod pogojem, da o tem takoj obvesti komisionarja.

(3)Komitent pa izgubi to pravico, če komisionar pokaže pripravljenost, da mu takoj plača razliko in povrne povzročeno škodo.

(4)Če je bil posel sklenjen pod ugodnejšimi pogoji, kot pa so bili določeni v naročilu, gre vsa tako dosežena korist komitentu.

791. člen
Prodaja blaga prezadolženi osebi

Komisionar odgovarja komitentu za škodo, če je prodal blago nekomu, za kogar je vedel ali bi bil moral vedeti, da je prezadolžen.

792. člen
Če komisionar sam kupi blago od komitenta ali mu proda svoje blago

(1)Komisionar, ki mu je bilo zaupano, da proda ali kupi neko blago, ki kotira na borzi ali na trgu, lahko v primeru, če mu je komitent to dovolil, obdrži blago zase kot kupec oziroma ga dobavi kot prodajalec po ceni, ki velja ob izvršitvi zaupanega posla.

(2)V tem primeru nastanejo med komisionar­jem in komitentom razmerja iz prodajne pogodbe.

(3)Če se borzna oziroma tržna cena in cena, ki jo je določil komitent, ne ujemata, ima komisionar prodajalec pravico do manjše izmed teh dveh cen, komisionar kupec pa mora plačati večjo.

 

 

2. oddelek:

OBVEZNOSTI KOMISIONARJA

 

 

793. člen
Hramba in zavarovanje

(1)Komisionar mora hraniti zaupano blago kot dober gospodarstvenik.

(2)Odgovoren je tudi za naključno uničenje ali poškodbo blaga, če ga ni zavaroval, čeprav bi ga bil po naročilu moral.

794. člen
Obvestitev o stanju prejetega blaga

(1)Komisionar mora tedaj, ko od prevoznika prevzame blago, ki mu ga je poslal komitent, ugotoviti njegovo stanje in komitentu nemudoma sporočiti dan prispetja blaga ter vidne poškodbe ali primanjkljaj; sicer odgovarja za morebitno škodo, ki zaradi te opustitve nastane za komi­tenta.

(2)Ukreniti mora vse, kar je potrebno za ohranitev komitentovih pravic nasproti odgovorni osebi.

795. člen
Obvestitev o spremembah na blagu

Komisionar mora obvestiti komitenta o vseh spremembah na blagu, zaradi katerih bi blago lahko izgubilo svojo vrednost; če nima časa čakati na njegova navodila ali če ta zavlačuje z navodili, grozi pa nevarnost znatnejše poškodbe, mora blago na najprimernejši način prodati.

796. člen
Sporočitev sopogodbenikovega imena komitentu

(1)Komisionar mora sporočiti komitentu, s kom je opravil posel, ki mu ga je ta zaupal.

(2)To pravilo ne velja pri prodaji pre­mičnih stvari po komisijskih prodajalnah, razen če ni drugače dogovorjeno.

797. člen
Dajanje računa

(1)Komisionar mora dati račun o opravlje­nem poslu brez nepotrebnega odlašanja.

(2)Komitentu mora izročiti vse, kar je prejel iz posla, ki ga je zanj opravil.

(3)Komisionar more prenesti na komitenta terjatve in druge pravice, ki si jih je pridobil nasproti tretjemu, s katerim je opravil posel v svojem imenu in na njegov račun.

798. člen
Del credere

(1)Komisionar je odgovoren za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika le, če je posebej jamčil, da jih bo ta izpolnil (del credere).

(2)Komisionar, ki je jamčil za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika, ima pravico tudi do posebnega plačila (del credere provizija).

 

 

3. oddelek:

OBVEZNOSTI KOMITENTA

 

 

799. člen
Plačilo (provizija)

(1)Komitent je dolžan plačati komisionarju provizijo, ko je posel, ki ga je opravil komisi­onar, izvršen, kot tudi če njegovo izvršitev prepreči kakšen vzrok, za katerega odgovarja komitent.

(2)Če se posel izvršuje postopoma, lahko komisionar zahteva sorazmeren del plačila po vsaki delni izpolnitvi.

(3)Če ne pride do izvršitve sklenjenega posla iz vzroka, za katerega ne odgovarja niti komisionar niti komitent, ima komisionar pravico do ustreznega plačila za svoj trud.

(4)Komisionar, ki v svojem ravnanju ni bil zvest komitentu, nima pravice do plačila.

800. člen
Višina plačila

(1)Če znesek plačila ni določen v pogodbi ali tarifi, gre komisionarju plačilo, ki ustreza opravljenemu poslu in doseženemu uspehu.

(2)Če bi bilo v danem primeru plačilo v primerjavi z opravljenim poslom in doseženim uspehom nesorazmerno veliko, ga lahko sodišče na komitentovo zahtevo zniža na pravičen znesek.

801. člen
Povrnitev stroškov

(1)Komitent mora povrniti komisionarju stroške, ki so bili potrebni za izvršitev naro­čila, skupaj z obrestmi od dneva, ko so bili plačani.

(2)Komitent je dolžan komisionarju posebej plačati za uporabo njegovih skladišč in tran­sportnih sredstev, če to ni zajeto že s plačilom za izvršitev posla.

802. člen
Denarni predujem komisionarju

Če v komisijski pogodbi ni določeno kaj drugega, komitent ni dolžan dati komisionarju kot predujem sredstev, ki jih potrebuje za opravljanje zaupanega mu posla.

 

 

4. oddelek:

ZASTAVNA PRAVICA

 

 

803. člen

(1)Komisionar ima zastavno pravico na stvareh, ki so predmet komisijske pogodbe, do­kler so te stvari pri njem ali pri nekom, ki jih ima v posesti zanj, ali dokler ima v rokah lis­tino, ki mu omogoča, da lahko razpolaga z njimi.

(2)Iz vrednosti teh stvari se lahko komi­sionar poplača pred drugimi komitentovimi upniki za svoje terjatve iz vseh komisijskih poslov s komitentom, kot tudi iz danih mu posojil in predujmov, ne glede na to, ali so nastale v zve­zi s temi ali v zvezi s kakšnimi drugimi stvarmi.

(3)Komisionar ima prednostno pravico do poplačila iz tistih terjatev, ki jih je pridobil za komitenta, ko je izpolnjeval njegovo naročilo.

 

 

5. oddelek:

RAZMERJA S TRETJIMI

 

 

804. člen
Komitentove pravice do terjatev iz posla s tretjim

(1)Komitent more zahtevati izpolnitev terjatev iz posla, ki ga je komisionar sklenil na njegov račun s tretjim, šele tedaj, ko mu jih komisionar odstopi.

(2)Vendar se štejejo glede razmerja med komitentom in komisionarjem ter njegovimi upniki te terjatve od svojega nastanka za komitentove terjatve.

805. člen
Omejitev pravice komisionarjevih upnikov

Komisionarjevi upniki ne morejo za izter­javo svojih terjatev niti v njegovem stečaju z izvršilnimi ukrepi segati na pravice in stvari, ki si jih je komisionar pri izpolnjevanju naro­čila pridobil v svojem imenu, toda za komi­tenta, razen če gre za take terjatve, ki so nastale v zvezi s pridobitvijo teh pravic in stvari.

806. člen
Stečaj komisionarja

(1)V komisionarjevem stečaju lahko komi­tent zahteva, da se iz stečajne mase izločijo stvari, ki jih je izročil komisionarju, da bi jih ta zanj prodal, ter stvari, ki jih je ko­misionar zanj nabavil.

(2)V enakem primeru lahko komitent zahteva od tretjega, ki mu je komisionar izročil stvari, da mu jih plača oziroma da mu plača še ne plačani del.

 

 

 

XIX. poglavje:

POGODBA O TRGOVSKEM ZASTOPANJU (AGENCIJSKA POGODBA)

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

807. člen
Pojem

(1)S pogodbo o trgovskem zastopanju se za­stopnik zaveže, da bo ves čas skrbel za to, da bodo tretje osebe sklepale pogodbe z njegovim naročiteljem, in da bo v tem smislu posredoval med njimi in naročiteljem, kot tudi, da bo po dobljenem pooblastilu v imenu in na račun naročitelja sklepal z njimi pogodbe, ta pa se zavezuje, da mu bo za vsako pogodbo dal določeno plačilo (provizijo).

(2)Zastopnik po prvem odstavku tega člena je fizična ali pravna oseba, ki samostojno in s pridobitnim namenom opravlja zastopanje kot registrirano dejavnost.

(3)Kot naročitelj lahko sklene pogodbo o trgovskem zastopanju tudi sam trgovski zastop­nik.

(4)Naročitelj ima lahko na istem območju za isto vrsto poslov več zastopnikov, če s po­godbo ni drugače določeno.

(5)Zastopnik ne sme brez naročiteljeve privolitve prevzeti obveznosti, da bo na istem območju in za isto vrsto poslov ali za isti krog strank delal za drugega naročitelja.

808. člen
Oblika

(1)Vsaka stranka lahko zahteva, da se o vsebini pogodbe z vsemi kasnejšimi spremembami sestavi listina, ki jo druga stranka podpiše. Tej pravici se stranki ne moreta odpovedati.

(2)Ne glede na prvi odstavek tega člena pa se stranki lahko dogovorita, da je pisna oblika pogoj za veljavnost pogodbe in njenih sprememb.

809. člen
Sklepanje pogodb v imenu naročitelja

Zastopnik sme sklepati pogodbe v imenu in na račun svojega naročitelja, če je dobil za to od njega posebno ali splošno pooblastilo.

810. člen
Sprejem izpolnitve

Zastopnik ne sme zahtevati in ne sprejeti izpolnitve terjatev svojega naročitelja, če ni za to posebej pooblaščen.

811. člen
Izjave zastopniku za naročitelja

Če je bila pogodba sklenjena s posredovan­jem zastopnika, tedaj mu naročiteljev sopogodbe­nik lahko daje veljavne izjave, ki se nanašajo na napake predmeta pogodbe, ter druge izjave v zvezi z njo, da obvaruje ali izvršuje pravice iz pogodbe.

812. člen
Izjave v imenu naročitelja

Zastopnik je za obvarovanje pravic svojega naročitelja upravičen dajati potrebne izjave njegovemu sopogodbeniku.

813. člen
Zavarovanje

Da zavaruje naročiteljeve interese, lahko zahteva zastopnik ukrepe, potrebne za njihovo zavarovanje.

 

 

2. oddelek:

ZASTOPNIKOVE OBVEZNOSTI

 

 

814. člen
Skrb za naročiteljeve interese

(1)Zastopnik mora ravnati pri izvrševanju pogodbe pošteno in v dobri veri, skrbeti mora za naročiteljeve interese in pri vseh poslih, ki se jih loteva, ravnati kot dober gospodarstvenik.

(2)Pri izvrševanju pogodbe si mora zastop­nik zlasti prizadevati za ustrezno posredovanje oziroma sklepanje poslov, pri čemer mora upošte­vati navodila, ki mu jih je dal naročitelj.

(3)Dogovor med strankama, ki bi nasproto­val prvemu ali drugemu odstavku tega člena, je ničen.

815. člen
Obveščanje in poročanje

(1)Zastopnik mora dajati naročitelju vsa potrebna obvestila o položaju na trgu, zlasti tista, ki so pomembna za vsak posamezen posel.

(2)Zastopnik je dolžan naročitelju redno poročati o svojem delu, zlasti pa o tretjih osebah, ki so se pripravljene pogajati z naro­čiteljem ali z njim skleniti pogodbo, in o pogodbah, ki jih je sklenil v imenu naročitelja.

(3)Dogovor med strankama, ki bi nasproto­val prvemu ali drugemu odstavku tega člena, je ničen.

816. člen
Sodelovanje pri sklepanju poslov

Zastopnik je dolžan sodelovati po naroči­teljevih navodilih pri sklepanju poslov, in kasneje do njihovega popolnega dokončanja.

817. člen
Varovanje poslovnih skrivnosti

(1)Zastopnik je dolžan varovati poslovne skrivnosti svojega naročitelja, za katere je zvedel v zvezi s poslom, ki mu je bil zaupan.

(2)Zastopnik odgovarja, če take skrivnosti zlorabi ali jih odkrije drugemu, tudi potem, ko pogodba o trgovskem zastopanju preneha.

818. člen
Vrnitev stvari, danih v rabo

Ko pogodba o trgovskem zastopanju preneha, mora zastopnik vrniti naročitelju vse stvari, ki mu jih je ta izročil v rabo med trajanjem pogod­be.

819. člen
Poseben primer odgovornosti

(1)Zastopnik je naročitelju le tedaj odgo­voren za izpolnitev obveznosti iz pogodbe, pri kateri je posredoval ali jo po pooblastilu sam sklenil v njegovem imenu, če je za to posebej pisno jamčil.

(2)Jamstvo za izpolnitev po prvem odstavku tega člena je mogoče le za določene posle ali za posle z določeno osebo.

(3)Zastopnik, ki je naročitelju jamčil za izpolnitev obveznosti iz pogodbe, pri kateri je posredoval, ima pravico tudi do posebnega plači­la (del credere provizija).

 

 

3. oddelek:

OBVEZNOSTI NAROČITELJA

 

 

820. člen
Splošno pravilo

(1)Naročitelj mora v svojem razmerju z zastopnikom ravnati pošteno in v dobri veri. Zastopnika mora obvestiti tudi v primeru, če posla s tretjo osebo ne bo izpolnil ali če ga ni izpolnila tretja oseba.

(2)Naročitelj mora na svoje stroške za­stopniku dati na razpolago potrebno dokumenta­cijo, vzorce, načrte, cenike, reklamno gradivo, splošne pogoje poslovanja itd. Stroške prevajan­ja in tiskanja reklamnega gradiva v slovenskem jeziku nosi zastopnik.

(3)Naročitelj mora dati zastopniku vse potrebne informacije za izvrševanje pogodbe o trgovskem zastopanju.

821. člen
Dolžnost obveščanja

(1)Naročitelj lahko po svojem preudarku sprejme ali zavrne sklenitev pogodbe, ki jo je pripravil zastopnik, vendar mora v vsakem pri­meru o svoji odločitvi nemudoma obvestiti za­stopnika. Prav tako ga mora obvestiti o izpol­nitvi ali neizpolnitvi poslov, sklenjenih s tretjo osebo.

(2)Naročitelj je dolžan zastopnika nemudo­ma obvestiti, da mora obseg poslov, sklenjenih z njegovim posredovanjem, zmanjšati na manjšo mero, kot je mogel zastopnik utemeljeno pričako­vati, da ta pravočasno v ustrezni meri zmanjša svojo podjetnost, ker sicer odgovarja zastopniku za škodo, ki mu nastane.

822. člen
Obveznost določb

Dogovor med strankama, ki je v nasprotju s prejšnjima členoma je ničen.

823. člen
Plačilo (provizija)

(1)Naročitelj mora plačati zastopniku provizijo za pogodbe, sklenjene z njegovim posredovanjem, kot tudi za tiste pogodbe, ki jih je zastopnik sam sklenil, če je bil za to po­oblaščen.

(2)Zastopnik ima pravico do plačila tudi za tiste pogodbe, katere je naročitelj sklenil neposredno s strankami, ki jih je našel zastop­nik.

(3)Zastopnik, ki v skladu s pogodbo deluje le na določenem območju ali z določenimi stran­kami, ima pravico do provizije tudi za tiste po­godbe, ki so sklenjene za naročnika s strankami tega območja oziroma z določenimi strankami brez zastopnikovega posredovanja.

(4)Za pogodbo, ki je sklenjena po prene­hanju razmerja med zastopnikom in naročiteljem ima zastopnik pravico do provizije le, če je pogodba posledica zastopnikovega prizadevanja v času trajanja razmerja z naročiteljem in je bila sklenjena v razumnem času po prenehanju tega razmerja, ali če je ponudba tretje osebe za sklenitev pogodbe prišla k zastopniku ali naro­čitelju pred prenehanjem njunega razmerja in gre za katero od pogodb po prvem, drugem ali tretjem odstavku tega člena.

(5)Drugi in tretji odstavek tega člena se ne uporabljata, če je pridobil pravico do provi­zije prejšnji zastopnik v skladu s četrtim od­stavkom tega člena, razen če bi bilo zaradi okoliščin pravično, da se provizija deli med oba zastopnika.

824. člen
Višina plačila

(1)Če znesek plačila ni določen v pogodbi ali tarifi, ima zastopnik pravico do plačila, ki je običajno v kraju, kjer je zastopnik opravljal dejavnost za naročitelja in glede na tovrstne zastopniške posle. Če je zastopnik opravljal dejavnost za naročitelja v več krajih, je upra­vičen do provizije, ki je običajna v kraju, kjer ima svoj sedež.

(2)Če takega običaja ni bilo mogoče ugoto­viti, je zastopnik upravičen do provizije v vi­šini, ki upošteva vse okoliščine posla, zlasti pa število in vrednost poslov med naročiteljem in tretjo osebo ter obseg in zahtevnost zastop­nikovega prizadevanja.

(3)Če bi bilo v danem primeru plačilo v primerjavi s storitvijo nesorazmerno veliko, ga sodišče na naročiteljevo zahtevo lahko zniža na pravičen znesek.

825. člen
Pridobitev pravice do plačila

(1)Zastopnik pridobi pravico do provizije, če in v obsegu, v katerem je naročitelj opravil ali bi moral opraviti posel s tretjo osebo ali če je tretja oseba opravila svoj del obveznosti iz posla z naročiteljem.

(2)Zastopnik nima pravice do provizije, kadar je očitno, da pogodba ne bo izpolnjena in vzrok za neizpolnitev ni na strani naročitelja. Če je v takem primeru provizija že plačana, jo mora zastopnik vrniti.

(3)Zastopnik pridobi pravico do provizije najkasneje takrat, ko je tretja oseba opravila svoje obveznosti iz posla ali bi jih morala opraviti, če bi naročitelj opravil svoj del.

(4)Če se pogodba med naročiteljem in tre­tjo osebo izvršuje dalj časa, ima zastopnik pra­vico do primernega predujma provizije.

(5)Pravic iz tega člena s pogodbo ni mogoče spremeniti v škodo zastopnika.

826. člen
Obračunavanje provizije

(1)Naročitelj mora vsaj vsake tri mesece izdelati in izročiti zastopniku obračun pro­vi­zi­je, do katere je upravičen zastopnik, ločeno za vsak mesec posebej. Ta obračun mora vsebovati vse bistvene sestavine, na podlagi katerih je izdelan.

(2)Naročitelj je dolžan provizijo za ves ta čas plačati do konca naslednjega meseca po zadnjem obračunskem mesecu. S pogodbo je lahko določeno, da je obračunsko obdobje krajše kot tri mesece.

(3)Če zastopnik to zahteva, je naročitelj dolžan izročiti zastopniku izvleček iz poslovnih knjig o vseh poslih, ki opravičujejo zastopnika do provizije in ga obvestiti o vseh okoliščinah, ki nanjo vplivajo.

(4)Če naročitelj odkloni zastopnikovo zahtevo ali če zastopnik dvomi o točnosti iz­vlečka ali obvestil, lahko zastopnik zahteva, da pooblaščeni revizor pregleda naročiteljeve po­slovne knjige in listine glede tistih podatkov, ki so pomembni za provizijo in mu jih sporoči.

(5)Zastopnikove pravice po tem členu s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti.

827. člen
Posebno plačilo

Zastopnik, ki je z naročiteljevim pooblas­tilom izterjal kakšno njegovo terjatev, ima pravico do posebnega plačila od izterjane vsote.

828. člen
Stroški

(1)Zastopnik nima pravice do povračila stroškov, ki izvirajo iz rednega opravljanja po­sredniških poslov, razen če je drugače dogo­vorjeno ali običajno.

(2)Vendar pa ima pravico do povračila po­sebnih stroškov, ki jih je imel v korist naroči­telja ali jih je plačal po njegovem naročilu.

 

 

4. oddelek:

ZASTAVNA PRAVICA

 

 

829. člen
Zastavna pravica zastopnika

Za zavarovanje svojih zapadlih terjatev, nastalih v zvezi s pogodbo, ima zastopnik za­stavno pravico na vsotah, ki jih je izterjal za naročitelja po njegovem pooblastilu, kot tudi na vseh naročiteljevih stvareh, ki jih je v zvezi s pogodbo prejel od njega ali od koga drugega, dokler so te pri njem ali pri nekom, ki jih ima v posesti za zastopnika ali dokler ima v rokah listino, ki mu omogoča razpolaganje z njimi.

 

 

5. oddelek:

PRENEHANJE POGODBE

 

 

830. člen
Prenehanje pogodbe, sklenjene za nedoločen čas

(1)Pogodba je sklenjena za nedoločen čas, če se stranki ne dogovorita drugače.

(2)Če je pogodba sklenjena za nedoločen čas, jo sme vsaka stran odpovedati z odpovednim rokom po tem členu.

(3)Odpovedni rok je odvisen od trajanja pogodbe in znaša po en mesec za vsako začeto leto trajanja pogodbe. Če traja pogodba več kot pet let, je odpovedni rok šest mesecev.

(4)Stranki s pogodbo ne moreta določiti krajših odpovednih rokov.

(5)Če se stranki dogovorita za daljše od­povedne roke, mora veljati ta rok enako za naročitelja in zastopnika.

(6)Če s pogodbo ni drugače določeno, se odpovedni rok začne s prvim dnem naslednjega koledarskega meseca in se konča z zadnjim dnem ustreznega koledarskega meseca.

831. člen
Prenehanje pogodbe, sklenjene za določen čas

(1)Če je bila pogodba o trgovskem za­stopanju sklenjena za določen čas, neha veljati s samim iztekom tega časa.

(2)Če obe stranki s pogodbo iz prvega odstavka izpolnjujeta tudi po izteku časa, za katerega je bila sklenjena, gre za pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas. Pri določitvi od­povednega roka se upošteva čas, ki je potekel od sklenitve pogodbe, kot velja za prenehanje po­godbe, sklenjene za nedoločen čas.

832. člen
Odstop od pogodbe brez odpovednega roka

(1)Vsaka stranka lahko iz resnih vzrokov, ki jih mora navesti, zlasti neizpolnitve ob­veznosti druge stranke ali zaradi izjemnih oko­liščin, odstopi od pogodbe brez odpovednega roka ali pred določenim časom. Te pravice s pogodbo ni mogoče izključiti ali omejiti.

(2)Če izjava o tem ne navaja resnih vzro­kov, se šteje za odpoved z rednim odpovednim rokom.

(3)Vsaka stranka ima pravico do odškod­nine, če za odpoved brez odpovednega roka ali pred potekom časa ni bilo resnega vzroka.

(4)Neutemeljena odpoved daje drugi stranki pravico, da odstopi od pogodbe brez odpovednega roka.

833. člen
Odpravnina

(1)Po prenehanju pogodbe ima zastopnik pravico do ustrezne odpravnine, če in kolikor je pridobil naročitelju nove stranke ali je občutno povečal posle z dosedanjimi strankami in ima na­ročitelj tudi po prenehanju pogodbe znatne ko­ri­sti s temi strankami, ali če bi plačilo odprav­nine terjale posebne okoliščine, zlasti zaradi izgubljene provizije pri poslih s temi strankami.

(2)Pri določanju odpravnine je treba ustrezno upoštevati tudi provizijo, ki jo je zastopnik dobil za pogodbe, sklenjene po pre­nehanju razmerja z naročiteljem in morebitno prepoved konkurenčnega delovanja po prenehanju razmerja z naročiteljem.

(3)Znesek odpravnine po prvem in drugem odstavku tega člena ne more preseči poprečnega letnega zneska provizije v zadnjih petih letih oziroma v ustrezno krajšem času od sklenitve pogodbe.

(4)Kadar preneha pogodba, sklenjena za določen čas, pred potekom tega časa ali kadar preneha pogodba, sklenjena za nedoločen čas, pred potekom petih let od sklenitve, ima zastop­nik pravico do ustrezne odpravnine v višini razlike med stroški, ki jih je imel v zvezi z uvajanjem proizvoda na tržišče in vsemi drugimi stroški, ki jih je imel zastopnik v zvezi z iz­vajanjem pogodbe, ter prihodki, ki jih je pridobil zastopnik na podlagi izvajanja pogodbe in prihodki, ki bi jih zastopnik verjetno pri­dobil do poteka časa trajanja pogodbe, sklenjene za določen čas, oziroma do poteka petih let od sklenitve pogodbe, sklenjene za nedoločen čas.

(5)Zastopnik ima pravico do odpravnine po prejšnjem odstavku tudi, če po prvem odstavku tega člena ni upravičen do odpravnine kakor tudi, če bi bila ustrezna odpravnina po prvem odstavku tega člena nižja od ustrezne odpravnine po prejšnjem odstavku.

(6)Plačilo odpravnine ne izključuje za­stopnikove pravice do odškodnine.

834. člen
Razlogi, ki izključujejo odpravnino

Naročitelj ni dolžan plačati odpravnine:

1.če je zastopnik sam odpovedal pogodbo; vendar lahko zastopnik tudi v takšnem primeru zahteva odpravnino, če so vzrok za odpoved pogodbe okoliščine na strani naročitelja ali če je zastopnik odpovedal pogodbo zaradi svoje starosti ali bolezni, ki bi preprečevala na­daljevanje pogodbenega razmerja;

2.če je naročitelj odpovedal pogodbo zara­di zastopnikovega krivdnega ravnanja;

3.če v skladu z dogovorom med naročiteljem in zastopnikom vstopi v pogodbo namesto zastop­nika kdo drugi; tak dogovor ni dopusten pred prenehanjem pogodbenega razmerja.

835. člen
Uveljavljanje odpravnine

(1)Pravica do odpravnine nastane tudi v primeru, če je pogodba prenehala zaradi smrti zastopnika.

(2)Zastopnik izgubi pravico do odpravnine, če naročitelju v enem letu po prenehanju po­godbenega razmerja ne sporoči, da jo bo zahte­val.

(3)Stranki ne moreta v naprej odpraviti ali zmanjšati pravic v zvezi z odpravnino v škodo zastopnika.

(4)Glede izvlečka iz poslovnih knjig in obvestila o pomembnih okoliščinah, ki vplivajo na določitev odpravnine, ima zastopnik smiselno enake pravice kot pri obračunavanju provizije.

836. člen
Konkurenčna prepoved po prenehanju pogodbe

(1)S pogodbo se lahko določi, da zastopnik po prenehanju pogodbe ne sme opravljati dejav­nosti, ki bi bila konkurenčna naročiteljevi.

(2)Taka določba je veljavna le, če je pisna in če se nanaša na isto območje, na iste osebe in na isto blago, kot je to določeno v pogodbi.

(3)Kadar je pogodba prenehala zaradi raz­logov na strani naročitelja, zavezuje taka do­ločba zastopnika samo, če mu naročitelj ob prenehanju pogodbe plača ustrezno odpravnino in če mu v obdobju, v katerem traja konkurenčna prepoved plačuje ustrezno mesečno nadomestilo v višini, ki je enaka povprečnemu mesečnemu znesku provizij za zadnjih pet let trajanja pogodbe oziroma za čas trajanja pogodbe, če je ta veljala manj kot pet let.

(4)Taka določba zavezuje zastopnika največ dve leti po prenehanju pogodbe.

(5)Če je zastopnik odpovedal pogodbo za­radi naročiteljevega krivdnega ravnanja in je bila v pogodbi dogovorjena konkurenčna prepoved po prenehanju pogodbe, lahko zastopnik s pisno izjavo najkasneje v enem mesecu po odpovedi naročitelju sporoči, da konkurenčne prepovedi ne bo upošteval.

(6)Določb tega člena s pogodbo ni mogoče spremeniti v škodo zastopnika.

 

 

 

XX. poglavje:

POSREDNIŠKA POGODBA

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

837. člen
Pojem

S posredniško pogodbo se posrednik zave­zuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naroči­telj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena.

838. člen
Uporaba določb o podjemni pogodbi

Kadar je dogovorjeno, da bo imel posrednik pravico do določenega plačila, tudi če bi ostalo njegovo prizadevanje brezuspešno, se taka po­godba presoja po določbah, ki veljajo za podjemno pogodbo.

839. člen
Sprejem izpolnitve

(1)Naročilo za posredovanje ne vsebuje za posrednika pravice, da bi smel sprejeti za naro­čitelja izpolnitev obveznosti iz pogodbe, skle­njene z njegovim posredovanjem.

(2)Posrednik mora imeti za to posebno pisno pooblastilo.

840. člen
Preklic naročila za posredovanje

Naročitelj lahko prekliče naročilo za po­sredovanje, kadarkoli hoče, če se temu ni odpo­vedal in če preklic ni v nasprotju s poštenjem.

841. člen
Naročitelj ni dolžan skleniti pogodbe

Naročitelj se ni dolžan spustiti v pogajan­ja za sklenitev pogodbe z osebo, ki jo je našel posrednik, in tudi ne skleniti z njo pogodbo pod pogoji, ki jih je sporočil posredniku, vendar odgovarja za škodo, če je ravnal nepošteno.

 

 

2. oddelek:

OBVEZNOSTI POSREDNIKA

 

 

842. člen
Obveznost iskati priložnost

(1)Posrednik mora kot dober gospodar­stvenik iskati priložnost za sklenitev določene pogodbe in opozoriti nanjo naročitelja.

(2)Posrednik mora posredovati pri pogajan­jih in si prizadevati, da pride do sklenitve pogodbe, če se je k temu posebej zavezal.

(3)Ni pa odgovoren, če se njegova priza­devanja kljub potrebni skrbnosti izjalovijo.

843. člen
Obveznost obveščanja

Posrednik mora obvestiti naročitelja o vseh za nameravani posel pomembnih okoliščinah, ki so mu bodisi znane ali bi mu morale biti znane.

844. člen
Posrednikova odgovornost

(1)Posrednik je odgovoren za škodo, ki nastane eni ali drugi stranki, med katerima je posredoval, če nastane škoda zaradi tega, ker je posredoval za poslovno nesposobno osebo, za ka­tere nesposobnost je vedel ali bi bil moral ve­deti, ali za osebo, za katero je vedel ali bi bil moral vedeti, da ne bo mogla izpolniti ob­veznosti iz pogodbe, ter sploh za vsako škodo, nastalo po njegovi krivdi.

(2)Posrednik je odgovoren za škodo, ki jo je imel naročitelj zaradi tega, ker je brez njegovega dovoljenja obvestil koga tretjega o vsebini naročila, o pogajanjih ali o pogojih sklenjene pogodbe.

845. člen
Posredniški dnevnik in posredniški list

Posrednik v gospodarstvu mora vpisati v posebno knjigo (posredniški dnevnik) bistvene podatke o pogodbi, ki je bila sklenjena z nje­govim posredovanjem, ter izdati na zahtevo strank izpisek iz te knjige z njegovim podpisom (posredniški list).

 

 

3. oddelek:

OBVEZNOSTI NAROČITELJA

 

 

846. člen
Plačilo

(1)Posrednik ima pravico do plačila, tudi če ni bilo dogovorjeno.

(2)Če višina plačila ni določena niti s tarifo ali kakšnim drugim pravnim aktom niti s pogodbo, pa tudi ne z običajem, jo določi so­dišče tako, da ustreza posrednikovemu trudu in opravljeni storitvi.

(3)Dogovorjeno posredniško plačilo lahko sodišče na naročiteljevo zahtevo zniža, če spozna, da je pretirano visoko v primerjavi s posrednikovim trudom in njegovo storitvijo.

(4)Znižanja dogovorjenega plačila ni mogo­če zahtevati, če je bilo posredniku izplačano po sklenitvi pogodbe, za katero je posredoval.

847. člen
Kdaj pridobi posrednik pravico do plačila

(1)Posrednik pridobi pravico do plačila tedaj, ko je sklenjena pogodba, za katero je posredoval, če ni dogovorjeno kaj drugega.

(2)Če pa je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, pridobi posrednik pravico do plačila šele, ko se pogoj uresniči.

(3)Če je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, uresničenje tega pogoja ne vpliva na posrednikovo pravico do plačila.

(4)Če je pogodba neveljavna, ima posrednik pravico do plačila, če mu vzrok neveljavnosti ni bil znan.

848. člen
Povračilo stroškov

(1)Posrednik nima pravice do povračila stroškov, ki jih je imel pri izpolnjevanju naro­čila, razen če je bilo to dogovorjeno.

(2)Če pa mu je v pogodbi priznana pravica do povračila stroškov, ima pravico do tega pov­račila tudi v primeru, ko pogodba ni bila skle­njena.

849. člen
Posredovanje za obe stranki

(1)Če ni drugače dogovorjeno, sme posred­nik, ki je dobil naročilo za posredovanje od obeh strank, zahtevati od vsake stranke samo po­lovico posredniškega plačila in samo polovico stroškov, če je bilo dogovorjeno, da se mu povr­nejo.

(2)Posrednik mora kot dober gospodar­stve­nik skrbeti za interese obeh strank, med kate­rima posreduje.

850. člen
Izguba pravice do plačila

Posrednik, ki dela v nasprotju s pogodbo ali v nasprotju z interesi svojega naročitelja za drugo stranko, izgubi pravico do posredniš­kega plačila in do povračila stroškov.

 

 

 

XXI. poglavje:

ŠPEDICIJSKA POGODBA

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

851. člen
Pojem

(1)S špedicijsko pogodbo se špediter za­vezuje, da bo za prevoz določene stvari sklenil v svojem imenu na računa naročitelja prevozno pogodbo in druge za to potrebne pogodbe ter opravil druge običajne posle in dejanja, naro­čitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal do­ločeno plačilo.

(2)Če je v pogodbi tako dogovorjeno, lahko špediter sklene prevozno pogodbo in opravi druga pravna dejanja v imenu in na račun naročitelja.

852. člen
Odstop od pogodbe

Naročitelj lahko po svoji volji odstopi od pogodbe, vendar mora v tem primeru povrniti špediterju vse stroške, ki jih je dotlej imel, in mu izplačati sorazmeren del plačila za dotedanje delo.

853. člen
Uporaba pravil o komisijski pogodbi oziroma
pogodbi o trgovskem zastopanju

Za tista razmerja med naročiteljem in špe­diterjem, ki niso urejena v tem poglavju, se smiselno uporabljajo pravila o komisijski pogod­bi oziroma pogodbi o trgovskem zastopanju.

 

 

2. oddelek:

OBVEZNOSTI ŠPEDITERJA

 

 

854. člen
Opozorilo na pomanjkljivosti v naročilu

Špediter mora opozoriti naročitelja na pomanjkljivosti v njegovem naročilu, zlasti na tiste, zaradi katerih je izpostavljen večjim stroškom ali škodi.

855. člen
Opozorilo na pomanjkljivosti pri pakiranju

Če stvar ni pakirana ali sicer ni priprav­ljena za prevoz tako, kot bi morala biti, je špediter dolžan opozoriti naročitelja na te pomanjkljivosti; če pa bi imel zaradi čakanja na to, da jih naročitelj odpravi, škodo, jih mora odpraviti sam na njegov račun.

856. člen
Varovanje interesov naročitelja

(1)Špediter je ob vsaki priložnosti dolžan ravnati tako, kot to nalagajo naročiteljevi interesi, in kot dober gospodarstvenik.

(2)Nemudoma mora obvestiti naročitelja o poškodbi stvari in o vsakem zanj pomembnem dogodku ter ukreniti vse, kar je potrebno za obvarovanje njegovih pravic proti odgovorni osebi.

857. člen
Ravnanje po naročiteljevih navodilih

(1)Špediter je dolžan držati se navodil o smeri poti, o sredstvih in načinu prevoza ter drugih navodil, ki jih je dobil od naročitelja.

(2)Če ne more ravnati po navodilih iz naročila, mora špediter prositi za nova navo­dila, če za to ni časa ali če to ni mogoče, pa ravnati tako, kot nalagajo naročiteljevi inte­resi.

(3)Špediter mora o vsakem odmiku od naro­čila takoj obvestiti naročitelja.

(4)Če naročitelj ni določil ne smeri poti, ne sredstva in tudi ne načina prevoza, jih dolo­či sam špediter tako, kot to nalagajo v danem primeru naročiteljevi interesi.

(5)Če se je špediter odmaknil od dobljenih navodil, je odgovoren tudi za škodo, nastalo za­radi višje sile, razen če dokaže, da bi se škoda pripetila, čeprav bi se bil držal danih navodil.

858. člen
Odgovornost špediterja za druge

(1)Špediter je odgovoren za izbiro prevoz­nika in za izbiro drugih, s katerimi je v izpol­njevanju naročila sklenil pogodbo (uskladiščenje blaga ipd.) ne pa tudi za njihovo delo, razen če je tako odgovornost prevzel s pogodbo.

(2)Špediter, ki, namesto da bi sam izpol­nil naročilo, to zaupa drugemu špediterju, je odgovoren za njegovo delo.

(3)Če je špediter po naročilu izrecno ali molče pooblaščen zaupati izpolnitev naročila drugemu špediterju ali če je to očitno v naro­čiteljevem interesu, je odgovoren samo za izbiro drugega špediterja, razen če je prevzel tudi odgovornost za njegovo delo.

(4)Odgovornost iz prejšnjih odstavkov tega člena ni mogoče s pogodbo izključiti ali omeji­ti.

859. člen
Carinska dejanja in plačilo carine

Naročilo za odpravo stvari čez mejo vsebuje za špediterja obveznost, da opravi vsa potrebna carinska dejanja in plača za naročitelja carin­ske dajatve, če ni v pogodbi drugače določeno.

860. člen
Kadar špediter sam opravlja prevoz ali druge posle

(1)Špediter lahko tudi sam popolnoma ali deloma opravi prevoz stvari, ki so mu bile zaupane v odpravo, če ni bilo dogovorjeno kaj drugega.

(2)Če je špediter sam opravil prevoz ali del prevoza, ima pravice in obveznosti prevoz­nika in mu gre v tem primeru poleg plačila iz odprave in povračila stroškov v zvezi z odpravo tudi ustrezno plačilo za prevoz.

(3)To velja tudi glede drugih poslov, za­jetih z naročilom, običaji ali splošnimi pogoji.

861. člen
Zavarovanje pošiljke

(1)Špediter je dolžan zavarovati pošiljko samo, če je bilo to dogovorjeno.

(2)Če v pogodbi ni določeno, katere nevar­nosti naj zajame zavarovanje, je špediter dolžan zavarovati stvari pred običajnimi nevarnostmi.

862. člen
Dajanje računa

(1)Po končanem poslu mora dati špediter naročitelju račun.

(2)Na naročiteljevo zahtevo mora dati špediter račun tudi medtem, ko izvršuje naročilo.

 

 

3. oddelek:

OBVEZNOSTI NAROČITELJA

 

 

863. člen
Plačilo špediterju

Naročitelj mora plačati špediterju po pogodbi; če plačilo ni bilo dogovorjeno, po ta­rifi ali kakšnem drugem pravnem aktu; če teh ni, pa določi plačilo sodišče.

864. člen
Kdaj lahko špediter zahteva plačilo

Špediter lahko zahteva plačilo, ko izpolni svoje obveznosti iz špedicijske pogodbe.

865. člen
Stroški in predujem

(1)Naročitelj mora povrniti špediterju potrebne stroške, ki jih je ta imel z izpol­nitvijo naročila o odpravi stvari.

(2)Špediter lahko zahteva povračilo stroš­kov takoj.

(3)Naročitelj mora dati špediterju na njegovo zahtevo kot predujem vsoto, potrebno za stroške, ki jih terja izpolnitev naročila o odpravi stvari.

866. člen
Če je dogovorjeno, da plača špediterju prejemnik stvari

Če je dogovorjeno, da bo špediter zaračunal svoje terjatve prejemniku stvari, obdrži pravico zahtevati plačilo od naročitelja, če mu ga sprejemnik ne bi hotel izplačati.

867. člen
Nevarne stvari in dragocenosti

(1)Naročitelj mora obvestiti špediterja o takih lastnostih stvari, ki utegnejo ogrožati varnost ljudi ali dobrin ali jim prizadejati škodo.

(2)Če so v pošiljki dragocenosti, vred­nostni papirji ali druge drage stvari, mora na­ročitelj o tem obvestiti špediterja in mu sporočiti njihovo vrednost tedaj, ko mu jih izroči v odpravo.

 

 

4. oddelek:

POSEBNI PRIMERI ŠPEDICIJE

 

 

868. člen
Špedicija s fiksnim plačilom

(1)Kadar je v špedicijski pogodbi določena skupna vsota za izvršitev naročila o špediciji stvari, sta v njej vsebovana tako plačilo iz špedicije kot tudi plačilo za prevoz in povrači­lo vseh drugih stroškov, če ni dogovorjeno kaj drugega.

(2)Špediter je v tem primeru odgovoren tudi za delo prevoznika in drugih oseb, ki jih je po pooblastilu iz pogodbe pritegnil k delu.

869. člen
Zbirna špedicija

(1)Špediter lahko pri izpolnjevanju dob­ljenih naročil organizira zbirno špedicijo, razen če je po pogodbi to izključeno.

(2)Če doseže špediter z zbirno špedicijo razliko pri voznini v korist naročitelja, ima pravico do posebnega dodatnega plačila.

(3)Pri zbirni špediciji je špediter odgo­voren za izgubo ali poškodbo stvari med pre­vozom, do katere ne bi bilo prišlo, če ne bi bilo zbirne špedicije.

 

 

5. oddelek:

ŠPEDITERJEVA ZASTAVNA PRAVICA

 

 

870. člen
Špediterjeva zastavna pravica

(1)Za zavarovanje svojih terjatev, nasta­lih v zvezi s špedicijsko pogodbo, ima špediter zastavno pravico na stvareh, ki so mu bile izročene za špedicijo in v zvezi z njo, vse dokler jih ima v posesti ali dokler ima v rokah listino, ki mu omogoča razpolaganje z njimi.

(2)Če je pri špediciji udeležen še drug špediter, je ta dolžan skrbeti za poravnavo terjatev ter za uveljavitev zastavne pravice prejšnjih špediterjev.

(3)Če drugi špediter plača špediterjeve terjatve nasproti naročitelju, preidejo te ter­jatve po samem zakonu nanj, enako pa tudi špediterjeva zastavna pravica.

(4)To velja tudi, če drugi špediter plača prevoznikove terjatve.

 

 

 

XXII. poglavje:

POGODBA O KONTROLI BLAGA IN STORITEV

 

 

871. člen
Pojem

(1)S pogodbo o kontroli blaga se ena po­godbena stranka (vršilec kontrole) zavezuje, da bo strokovno in nepristransko opravila dogovor­jeno kontrolo blaga in izdala o tem potrdilo (certifikat), druga stranka (naročnik kontrole) pa se zavezuje, da bo za opravljeno kontrolo dala dogovorjeno plačilo.

(2)Kontrola blaga se lahko sestoji iz ugotovitve identitete, kakovosti, količine in drugih lastnosti blaga.

872. člen
Obseg kontrole

Vršilec kontrole je dolžan opraviti kontro­lo v tolikšnem obsegu in na tak način, kot je določeno v pogodbi, če v pogodbi ni nič dolo­čeno, pa v obsegu in na način, kot to ustreza naravi stvari.

873. člen
Ničnost posameznih določil pogodbe

(1)Nična so določila pogodbe, ki bi vršil­cu kontrole nalagala take dolžnosti, da bi lahko vplivale na nepristranost pri opravljanju kontrole ali na pravilnost listine o opravljeni kontroli (certifikata).

(2)Kontrola se šteje za opravljeno šele z izdajo certifikata.

874. člen
Hramba blaga oziroma vzorca

(1)Blago, ki ga je naročnik kontrole izro­čil vršilcu, da bi opravil dogovorjeno kontrolo, mora ta shraniti in ga zavarovati pred zamen­javo.

(2)Vršilec kontrole mora hraniti izročene mu vzorce najmanj šest mesecev, če ni drugače dogovorjeno.

875. člen
Obveznost obvestitve naročnika kontrole

Vršilec kontrole mora pravočasno obveščati naročnika o vseh pomembnih okoliščinah med kon­trolo in hrambo blaga, zlasti pa o potrebnih in koristnih stroških, ki jih je zanj plačal.

876. člen
Plačilo

(1)Za opravljeno kontrolo in hrambo blaga ima vršilec kontrole pravico do dogovorjenega oziroma običajnega plačila.

(2)Vršilec kontrole ima tudi pravico do povračila vseh potrebnih in koristnih stroškov, ki jih je plačal za naročnika.

877. člen
Zastavna pravica

Za zavarovanje dogovorjenega ali običajnega plačila in povračila potrebnih in koristnih stroškov ima vršilec kontrole zastavno pravico na blagu, ki mu je bilo izročeno v kontrolo.

878. člen
Zaupanje kontrole blaga drugemu vršilcu kontrole

(1)Vršilec kontrole lahko zaupa dogovor­jeno kontrolo blaga drugemu, razen če mu je naročnik to izrecno prepovedal.

(2)Vršilec kontrole je naročniku odgovoren za delo drugega vršilca.

879. člen
Kontrola blaga z opravljanjem posameznih pravnih dejanj

(1)Po izrecnem naročnikovem naročilu je vršilec kontrole upravičen opravljati poleg dogovorjene kontrole blaga v imenu in na račun naročnika tudi posamezna pravna dejanja.

(2)Vršilec kontrole ima za posamezna prav­na dejanja, ki jih opravi v imenu in na račun naročnika, pravico do posebnega, običajnega ali dogovorjenega plačila.

880. člen
Kontrola blaga z garancijo

(1)Vršilec kontrole lahko garantira, da se lastnosti kontroliranega blaga v dogovorjenem roku ne bodo spremenile.

(2)Za prevzeto garancijo glede lastnosti blaga ima vršilec kontrole pravico do posebnega, dogovorjenega ali običajnega plačila.

881. člen
Kontrola storitev in stvari, ki niso namenjene prometu

Če se kontrola nanaša na storitve ali stvari, ki niso namenjene prometu, imata vršilec in naročnik kontrole enake pravice in obveznosti kot pri kontroli blaga.

882. člen
Odstop od pogodbe

Naročnik kontrole lahko odstopi od pogodbe, vse dokler naročena kontrola ni opravljena, vendar je v tem primeru dolžan plačati vršilcu kontrole sorazmeren del plačila in potrebne ter koristne stroške, ki jih je imel, ter mu povr­niti škodo.

 

 

 

XXIII. poglavje:

POGODBA O ORGANIZIRANJU POTOVANJA

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

883. člen
Pojem

(1)S pogodbo o organiziranju potovanja se organizator potovanja zavezuje, da bo priskrbel potniku skupek storitev, ki jih sestavljajo: prevoz, bivanje in druge storitve, ki so z njima povezane, potnik pa se zavezuje, da bo orga­nizatorju za to plačal skupno (pavšalno) ceno.

(2)Prodajalec potovanja, ki ga je sestavil organizator potovanja, ki nima sedeža v državi, se šteje za organizatorja potovanja.

884. člen
Izdajanje potrdil o potovanju

(1)Organizator potovanja mora najkasneje ob sklenitvi pogodbe potniku izdati potrdilo o potovanju ali skleniti pogodbo v pisni obliki, ki vsebuje vse obvezne sestavine potrdila o potovanju.

(2)Potrdilo o potovanju mora vsebovati: kraj in dan izdaje, označbo in naslov organiza­torja potovanja, ime potnika, kraj in dan za­četka in konca potovanja; dneve bivanja, potreb­ne podatke o voznem redu, cenah in pogojih pre­voza ter kakovosti prevoznih sredstev; potrebne podatke o bivanju z navedbo kraja namestitve, tipa in kategorije namestitvenega objekta, o številu obrokov (npr. polni penzion, polpenzion, zajtrk), natančen program potovanja ter podatke o drugih storitvah, ki so zajete v skupni ceni; ali je potrebno najmanjše število potnikov za izvedbo potovanja in rok za obvestilo potnika o morebitni odpovedi potovanja; skupno ceno za skupek storitev, predvidenih v pogodbi; pogoje pod katerimi lahko potnik zahteva razvezo po­godbe, rok za pritožbo in zahtevo za znižanje cene zaradi nekvalitetno ali nepopolno oprav­ljenih storitev; potrebne podatke o mejnih in carinskih formalnostih, sanitarnih, denarnih in drugih upravnih predpisih oziroma druge podatke, za katere se šteje, da bi bilo koristno, če bi jih vsebovalo potrdilo.

(3)Če je bil pred izdajo potrdila o poto­vanju potniku izročen program potovanja, v ka­terem so podatki iz prejšnjega odstavka, lahko potrdilo o potovanju le odkazuje na ta program.

885. člen
Razmerje med pogodbo in potrdilom o potovanju

(1)Obstoj in veljavnost pogodbe o organi­ziranju potovanja nista odvisna od potrdila o potovanju in od njegove vsebine.

(2)Vendar organizator potovanja odgovarja za vso škodo, ki nastane drugi stranki, ki ji ni bilo izdano potrdilo o potovanju ali pa potrdilo ni bilo pravilno.

886. člen
Domneva o pravilnosti potrdila

Šteje se, da je pravilno tisto, kar je za­pi­sano v potrdilu, dokler se ne dokaže nasprotno.

 

 

2. oddelek:

OBVEZNOSTI ORGANIZATORJA POTOVANJA

 

 

887. člen
Varstvo pravic in interesov potnika

Organizator potovanja mora potniku nuditi storitve, ki imajo vsebino in lastnosti, kot so napovedane v pogodbi, potrdilu oziroma programu potovanja, in skrbeti za pravice in interese potnika v skladu z dobrimi poslovnimi običaji na tem področju.

888. člen
Obveznost obveščanja

Organizator potovanja mora potniku še pred sklenitvijo pogodbe dati v pisni ali v drugi primerni obliki potrebna obvestila o mejnih formalnostih (potne listine in vize) ter sani­tarnih formalnostih, ki veljajo za potovanje in bivanje v namembnem kraju. Pred začetkom poto­vanja pa je dolžan potnika na enak način seznaniti z voznim redom ter točno navesti mesto potnika na prevoznem sredstvu (npr. kabina ali paluba na ladji, spalnik na vlaku); podatke o naslovu in telefonski številki lokalnega pred­stavništva organizatorja ali prodajalca progra­ma, če pa lokalnega predstavništva ni, mora dati potniku podatek o nujni telefonski številki ali katerokoli drugo informacijo, ki bo omogočila potniku stik z organizatorjem in/ali prodajalcem potovanja; informacije o neobvezni sklenitvi zavarovanja za kritje stroškov odpovedi pogodbe in zavarovanja za plačilo stroškov pomoči in vrnitve domov v primeru bolezni ali nesreče na potovanju. V primeru potovanja ali bivanja mla­doletne osebe v tujini mora organizator dati informacijo o vzpostavitvi direktnega stika z mladoletnikom ali z odgovorno osebo v kraju mla­doletnikove nastanitve.

889. člen
Obveznosti varovanja zaupnih podatkov

Obvestila, ki jih organizator dobi o pot­niku, njegovi prtljagi in njegovem gibanju, sme sporočiti drugim le s potnikovo privolitvijo ali na zahtevo pristojnega organa.

890. člen
Odgovornost za organiziranje potovanja

Organizator potovanja odgovarja za škodo, ki jo je povzročil potniku zaradi tega, ker sploh ni izpolnil ali je le delno izpolnil s pogodbo in s tem zakonikom določene obveznosti, ki se nanašajo na organiziranje potovanja.

891. člen
Odgovornost organizatorja potovanja, če sam opravlja posamezne storitve

Če organizator sam prevzame prevoz in pre­nočitev potnikov ali druge storitve, povezane z izvršitvijo organiziranega potovanja, odgovarja potniku za povzročeno škodo po predpisih, ki se nanašajo na te storitve.

892. člen
Odgovornost organizatorja potovanja, če je posamezne storitve zaupal tretjim osebam

(1)Organizator potovanja, ki je tretjim osebam zaupal prevoz in nastanitev (prenočitev) potnikov ali druge storitve, povezane z izvr­šitvijo potovanja, odgovarja potniku za škodo, nastalo zaradi tega, ker te storitve sploh niso bile ali so bile le delno izvršene, in sicer v skladu s predpisi, ki se nanašajo nanje.

(2)Pa tudi če so bile storitve izvršene v skladu s pogodbo in predpisi, ki se nanje nana­šajo, odgovarja organizator za škodo, ki je potniku nastala ob njihovi izvršitvi, razen če dokaže, da je pri izbiri oseb, ki so jih opra­vile, ravnal kot skrben organizator potovanja.

(3)Potnik ima pravico zahtevati neposredno od tretje, za škodo odgovorne osebe popolno ali dopolnilno povrnitev škode, ki jo je utrpel.

(4)V tolikšni meri, kolikor je povrnil škodo potniku, pridobi organizator potovanja vse pravice, katere bi potnik imel nasproti tretje­mu, ki je zanjo odgovoren (pravica do regresa).

(5)Potnik je dolžan prepustiti organiza­torju potovanja listine in vse, kar je temu potrebno za uveljavljanje pravice do regresa.

893. člen
Znižanje cene

(1)Če so bile storitve iz pogodbe o orga­niziranju potovanja opravljene nepopolno ali nekvalitetno, lahko potnik zahteva sorazmerno znižanje cene, pogoj pa je, da je pri organiza­torju potovanja ugovarjal v osmih dneh po kon­čanem potovanju.

(2)Zahteva za znižanje cene ne vpliva na potnikovo pravico, da zahteva povrnitev škode.

894. člen
Izključitev in omejitev odgovornosti
organizatorja potovanja

(1)Nična so določila pogodbe o organizi­ranju potovanja, s katerimi bi bila odgovornost organizatorja izključena ali zmanjšana.

(2)Vendar je veljavno pisno določilo po­godbe, s katerim je vnaprej določena najvišja odškodnina, pod pogojem, da ni v očitnem ne­sorazmerju s škodo.

(3)Ta omejitev odškodnine ne velja, če gre za telesne poškodbe ali če je organizator škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti.

 

 

3. oddelek:

OBVEZNOSTI POTNIKA

 

 

895. člen
Plačilo cene

Potnik mora organizatorju potovanja plačati dogovorjeno ceno za potovanje takrat, kot je dogovorjeno oziroma kot je običajno.

896. člen
Obveznost dajanja podatkov

Potnik mora na organizatorjevo zahtevo pra­vočasno predložiti vse podatke, ki so po­treb­ni za organiziranje potovanja, zlasti pa za vozov­nice in rezervacijo nastanitve (prenočiš­ča), ter listine, ki so potrebne za prehod čez mejo.

897. člen
Izpolnjevanje predpisanih pogojev

Potnik je dolžan skrbeti, da sam osebno, njegove osebne listine in njegova prtljaga iz­polnjujejo pogoje, ki so predpisani z obmejnimi, carinskimi, sanitarnimi, denarnimi in drugimi upravnimi predpisi.

898. člen
Odgovornost potnika za
povzročeno škodo

Potnik odgovarja za škodo, ki jo povzroči organizatorju potovanja s tem, da ne izpolni obveznosti, ki izvirajo zanj iz pogodbe in do­ločb tega zakonika.

 

 

4. oddelek:

POSEBNE PRAVICE IN OBVEZNOSTI POGODBENIH STRANK

 

 

899. člen
Zamenjava potnika z drugim

Če ni drugače dogovorjeno, sme potnik dolo­čiti drugega, da namesto njega izkoristi dogo­vorjene storitve; pogoj pa je, da ta zadovoljuje posebne zahteve, ki so predvidene za določeno potovanje, in da potnik povrne organizatorju potovanja stroške, ki jih ima z zamenjavo.

900. člen
Zvišanje in znižanje dogovorjene cene

(1)Organizator potovanja sme zahtevati zvišanje dogovorjene cene le, če je po sklenitvi pogodbe prišlo do sprememb v menjalnem tečaju valute ali do spremembe v tarifah prevoznikov, ki vplivajo na ceno potovanja. Če so te spre­membe povzročile znižanje cene potovanja, mora organizator potniku povrniti razliko v ceni.

(2)Organizator potovanja sme uveljaviti pravico do zvišanja dogovorjene cene oziroma je dolžan priznati znižanje dogovorjene cene iz prejšnjega odstavka le, če sta spreminjanje cene po sklenitvi potovanja in način izračuna spre­membe predvidena v potrdilu o potovanju. Cena potovanja se sme zvišati najkasneje do dvajsete­ga dne pred začetkom potovanja.

(3)Če zvišanje dogovorjene cene preseže deset odstotkov, lahko potnik odstopi od pogod­be, ne da bi moral povrniti škodo.

(4)V tem primeru ima potnik pravico dobiti nazaj tisto, kar je plačal organizatorju potovanja.

901. člen
Pravica potnika, da odstopi od pogodbe

(1)Potnik sme v vsakem trenutku popolnoma ali delno odstopiti od pogodbe.

(2)Če potnik odstopi od pogodbe pred začetkom potovanja v primernem roku, ki je od­visen od vrste aranžmaja (pravočasen odstop), ima organizator potovanja le pravico do povra­čila administrativnih stroškov.

(3)Pri nepravočasnem odstopu od pogodbe pa lahko organizator potovanja zahteva od potnika kot povračilo določen odstotek dogovorjene cene, ki mora biti sorazmeren času, preostalemu do začetka potovanja, in ekonomsko opravičen.

(4)Organizator potovanja ima pravico le do povračila svojih stroškov, če je potnik odstopil od pogodbe zaradi okoliščin, ki se jim ni mogel izogniti ali jih odvrniti, in bi bile ob sklenitvi pogodbe utemeljen razlog, da pogodbe ne bi bil sklenil, če bi bile takrat podane, kot tudi v primeru, če je potnik preskrbel ustrezno za­menjavo ali je zamenjavo našel sam organizator.

(5)Če potnik odstopi od pogodbe potem, ko se je potovanje že začelo, vzrok za to pa niso okoliščine iz prejšnjega odstavka tega člena, ima organizator pravico do celega zneska dogo­vorjene cene potovanja.

902. člen
Pravica organizatorja potovanja, da odstopi od pogodbe

(1)Organizator potovanja sme popolnoma ali delno odstopiti od pogodbe, ne da bi moral po­vrniti škodo, če nastopijo pred izpolnjevanjem ali med izpolnjevanjem pogodbe izredne okoliš­či­ne, ki jih ni bilo mogoče pričakovati niti se jim izogniti ali jih odvrniti, ki pa bi bile ob sklenitvi pogodbe za organizatorja potovanja ute­meljen razlog, da pogodbe ne bi bil sklenil, če bi bile takrat podane.

(2)Organizator potovanja sme tudi tedaj odstopiti od pogodbe, ne da bi moral povrniti škodo, če se ni zbralo najmanjše število pot­nikov, ki je bilo napovedano v potrdilu o po­tovanju; pogoj pa je, da je bil potnik o tej okoliščini obveščen v primernem roku, ki ne sme biti krajši kot pet dni pred dnem, ko naj bi se bilo potovanje začelo.

(3)Pri odstopu od pogodbe pred njeno iz­polnitvijo mora organizator vrniti vse tisto, kar je prejel od potnika.

(4)Če organizator odstopi od pogodbe med njenim izpolnjevanjem, ima pravico do pravičnega plačila za dogovorjene storitve, ki so bile opravljene, dolžan pa je ukreniti vse, kar je potrebno za zavarovanje interesov potnika.

903. člen
Sprememba programa potovanja

(1)Spremembe v programu potovanja so do­voljene le, če jih povzročijo izredne okoliš­či­ne, ki jih organizator potovanja ni mogel pri­ča­kovati niti se jim izogniti ali jih odvr­niti.

(2)Stroške, nastale s spremembo programa, trpi organizator potovanja, zmanjšanje stroškov pa gre v prid potniku.

(3)Dogovorjena nastanitev (prenočitev) se sme zamenjati samo za nastanitev (prenočitev) v objektu iste kategorije, ali v breme organiza­torja v objektu višje kategorije, in samo v dogovorjenem kraju.

(4)Če je bil program potovanja brez ute­meljenega razloga bistveno spremenjen, mora organizator potovanja vrniti vse tisto, kar je prejel od potnika, ki je zaradi tega odstopil od potovanja.

(5)Če je bil program bistveno spremenjen med izpolnjevanjem pogodbe, plača potnik, ki od­stopi, samo dejanske stroške opravljenih mu storitev.

 

 

 

XXIV. poglavje:

POSREDNIŠKA POGODBA O POTOVANJU

 

 

904. člen
Pojem

S posredniško pogodbo o potovanju se po­srednik zavezuje, da bo v imenu in na račun pot­nika sklenil bodisi pogodbo o organiziranju po­tovanja bodisi pogodbo o eni ali več posebnih storitvah, ki omogočajo neko potovanje ali bi­vanje, potnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal.

905. člen
Obveznosti dajanja potrdila

(1)Če prevzame posrednik s posredniško po­godbo o potovanju obveznost, da bo sklenil po­godbo o organiziranju potovanja, mora ob skle­nitvi izdati potrdilo o potovanju, to pa mora poleg podatkov, ki se nanašajo na samo poto­vanje, ter označitve in naslova organizatorja potovanja vsebovati tudi označitev in naslov po­srednika ter podatek, da nastopa kot posrednik.

(2)Če v potrdilu o potovanju ni navedena lastnost posrednika, se šteje posrednik pri or­ganiziranju potovanja za organizatorja.

(3)Če se posredniška pogodba o potovanju nanaša na sklenitev pogodbe o kakšni posebni storitvi, mora posrednik izdati potrdilo, ki se nanaša na to storitev, in v njem navesti znesek, ki je bil zanjo plačan.

906. člen
Ravnanje po navodilih potnika

(1)Posrednik je dolžan ravnati po navo­di­lih, ki mu jih je potnik pravočasno dal, če so ta v skladu s pogodbo, z običajnim poslovanjem posrednika in z interesi drugih potnikov.

(2)Če potnik ne da potrebnih navodil, mora posrednik ravnati tako, kot je v danih razmerah najugodnejše za potnika.

907. člen
Izbira tretjih oseb

Posrednik je dolžan vestno izbrati tretje osebe, ki naj opravijo s pogodbo predvidene sto­ritve, in odgovarja potniku za njihovo izbiro.

908. člen
Smiselna uporaba določil pogodbe
o organiziranju potovanja

Določbe tega zakonika, ki se nanašajo na pogodbo o organiziranju potovanja, se smiselno uporabljajo za posredniško pogodbo o potovanju, če ni v tem poglavju drugače določeno.

 

 

 

XXV. poglavje:

POGODBA O NAJETJU GOSTINSKIH ZMOGLJIVOSTI (ALOTMAJSKA POGODBA)

 

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

909. člen
Pojem

(1)Z alotmajsko pogodbo se gostinec zave­zuje, da bo dal v določenem času turistični agenciji na razpolago določeno število ležišč v določenem objektu, nudil gostinske storitve ose­bam, ki jih pošlje agencija, in ji plačal dolo­čeno provizijo, ta pa se zavezuje, da si bo pri­zadevala jih zasesti oziroma da bo gostinca v določenih rokih obvestila, da tega ne more, ter da bo plačala ceno opravljenih storitev, kolikor je izkoristila najete hotelske zmogljivosti.

(2)Če ni v pogodbi drugače določeno, se šteje, da so nastanitvene gostinske zmogljivosti dane na razpolago za eno leto.

910. člen
Oblika pogodbe

Alotmajska pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki.

 

 

2. oddelek:

OBVEZNOSTI TURISTIČNE AGENCIJE

 

 

911. člen
Obveznost obveščanja

(1)Turistična agencija je dolžna obveščati gostinca o zasedanju nastanitvenih zmogljivosti.

(2)Če turistična agencija ne more zasesti vseh najetih nastanitvenih zmogljivosti, mora v dogovorjenih ali običajnih rokih obvestiti o tem gostinca in mu poslati seznam gostov, v obves­tilu pa določiti rok, do katerega lahko gostinec prosto razpolaga z najetimi zmogljivostmi.

(3)Gostinske zmogljivosti, ki v seznamu gostov niso označene kot zasedene, se štejejo za proste od dneva, ko hotel prejme tak seznam, za dobo, na katero se seznam nanaša.

(4)Po tem roku pridobi turistična agencija znova pravico zasedanja najetih nastanitvenih zmogljivosti.

912. člen
Obveznost spoštovanja dogovorjenih cen

Osebam, ki jih pošlje v gostinski objekt, ne sme turistična agencija zaračunati za gostin­ske storitve višjih cen, kot pa so dogovorjene v alotmajski pogodbi ali navedene v gostinskem ce­niku.

913. člen
Obveznost plačila gostinskih storitev

(1)Če ni v pogodbi drugače določeno, plača gostincu opravljene gostinske storitve turistič­na agencija potem, ko jih ta opravi.

(2)Gostinec ima pravico zahtevati ustrezno plačilo na račun.

914. člen
Obveznost izdaje posebne pisne listine

(1)Turistična agencija mora izdati osebam, ki jih pošilja gostincu po alotmajski pogodbi, posebno pisno listino.

(2)Posebna pisna listina se glasi na ime ali na določeno skupino, je neprenosna in vse­bu­je naročilo gostincu, naj nudi storitve, ki so v njej navedene.

(3)Posebna pisna listina je dokaz, da je oseba klient turistične agencije, ki je z gos­tincem sklenila alotmajsko pogodbo.

(4)Na podlagi posebne pisne listine se ob­računavajo vzajemne terjatve med turistično agencijo in gostincem.

 

 

3. oddelek:

OBVEZNOSTI GOSTINCA

 

 

915. člen
Obveznost oddaje dogovorjenih nastanitvenih zmogljivosti

(1)Gostinec prevzema dokončno in nepre­klicno obveznost, da bo v določenem času dal v uporabo dogovorjeno število ležišč in nudil ose­bam, ki jih pošilja turistična agencija, v po­sebni pisni listini navedene storitve.

(2)Gostinec ne sme skleniti z drugo tu­ristično agencijo pogodbe, s katero bi ji oddal zmogljivosti, ki so že najete po alotmajski po­godbi.

916. člen
Obveznost enakega ravnanja

Gostinec je dolžan nuditi osebam, ki jih pošlje turistična agencija, storitve pod enakimi pogoji kot tistim, s katerimi je neposredno sklenil pogodbo o gostinskih storitvah.

917. člen
Obveznost gostinca, da ne spreminja cen za storitve

(1)Gostinec ne sme spremeniti dogovorjenih cen, če o tem ne obvesti turistične agencije najmanj šest mesecev vnaprej, razen če se spre­meni menjalni tečaj valut, ki vplivajo na dogo­vorjeno ceno.

(2)Nove cene se smejo zaračunavati šele mesec dni potem, ko jih prejme turistična agen­cija.

(3)Nove cene ne veljajo za storitve, za katere je gostincu že poslan seznam gostov.

(4)Nikakor pa spremembe cene nimajo učinka na rezervacije, ki jih je gostinec potrdil.

918. člen
Obveznost plačila provizije

(1)Gostinec je dolžan plačati turistični agenciji provizijo od prometa, ki ga je imel po alotmajski pogodbi.

(2)Provizija se določa v odstotku od cene opravljenih gostinskih storitev.

(3)Če odstotek provizije ni določen v po­godbi, gre turistični agenciji provizija, ki je določena v njenih splošnih poslovnih pogojih, če teh ni, pa provizija po poslovnih običajih.

 

 

4. oddelek:

PRAVICA TURISTIČNE AGENCIJE, DA ODSTOPI OD POGODBE

 

 

919. člen
Pravica do odstopa od najetih
nastanitvenih zmogljivosti

(1)Turistična agencija sme začasno odstopiti od uporabe najetih nastanitvenih zmoglji­vosti, ne da bi s tem odstopila od alotmajske pogodbe in ne da bi morala zato povrniti škodo gostincu, če mu v dogovorjenem roku pošlje obve­s­tilo o odstopu.

(2)Če rok za obvestilo o odstopu ni do­ločen v pogodbi, veljajo zanj poslovni običaji v gostinstvu.

(3)Če obvestila o odstopu ne dobi v dolo­čenem roku, ima gostinec pravico do povračila škode.

(4)Če pošlje obvestilo o odstopu v dogo­vorjenem roku, sme turistična agencija odstopiti od pogodbe v celoti, ne da bi morala povrniti škodo.

920. člen
Obveznost turistične agencije,
da zasede najete zmogljivosti

(1)V alotmajski pogodbi je lahko določeno posebej, da mora turistična agencija zasesti na­jete gostinske zmog­ljivosti.

(2)Če turistična agencija v takem primeru ne zasede najetih gostinskih zmogljivosti, mora gostincu plačati za neizkoriščeno ležišče na dan.

(3)Turistična agencija tedaj nima pravice s pravočasnim obvestilom bodisi delno ali v ce­loti odpovedati pogodbo.

 

 

 

XXVI. poglavje:

ZAVAROVALNA POGODBA

 

 

1. oddelek:

SKUPNE DOLOČBE ZA PREMOŽENJSKA IN OSEBNA ZAVAROVANJA

 

 

1. odsek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

 

921. člen
Pojem

Z zavarovalno pogodbo se zavarovalec zave­zuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zave­zuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni za­varovalni primer, izplačala zavarovancu ali ne­komu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega.

922. člen
Zavarovalni primer

(1)Dogodek, glede na katerega se sklene za­varovanje (zavarovalni primer), mora biti bo­doč, negotov in neodvisen od izključne volje po­godbenikov.

(2)Zavarovalna pogodba je nična, če je te­daj, ko je bila sklenjena, zavarovalni primer že nastal, če je bil že v nastajanju ali je bilo gotovo, da bo nastal, ali če je tedaj že prene­hala možnost, da bi nastal.

(3)Če pa je bilo dogovorjeno, da bo z za­varovanjem zajet določen čas pred sklenitvijo pogodbe, je pogodba nična le, če je bilo tedaj, ko je bila sklenjena, zainteresirani stranki znano, da je zavarovalni primer že nastal ozi­roma da je že prenehala možnost, da bi nastal.

923. člen
Izključitev nekaterih zavarovanj

(1)Določbe tega poglavja se ne uporabljajo za plovbno zavarovanje in tudi ne za tista druga zavarovanja, glede katerih se uporabljajo pravi­la o plovbnem zavarovanju.

(2)Navedene določbe se prav tako ne upo­rabljajo za zavarovanje terjatev, kot tudi ne za razmerja iz pozavarovanja.

924. člen
Odmik od določb tega poglavja

(1)Pogodba se sme odmakniti samo od tistih določb tega poglavja, v katerih je to izrecno dopustno, ter od tistih, ki pogodbenikom omogo­čajo ravnati tako, kakor hočejo.

(2)Odmik od drugih določb, če ni prepove­dan s tem ali s kakšnim drugim zakonom, je do­pusten samo, če je v nedvomnem interesu zavaro­vanca.

 

 

2. odsek:

SKLENITEV POGODBE

 

 

925. člen
Kdaj je pogodba sklenjena

(1)Zavarovalna pogodba je sklenjena, ko pogodbenika podpišeta zavarovalno polico ali po­trdilo o kritju.

(2)Pisna ponudba zavarovalnici za skleni­tev zavarovalne pogodbe veže ponudnika, če ni določil krajšega roka, osem dni od dneva, ko je prispela k zavarovalnici; če je potreben zdravniški pregled, pa trideset dni.

(3)Če zavarovalnica v tem roku ne odkloni ponudbe, ki se ne odmika od pogojev, po katerih sklepa predlagano zavarovanje, se šteje, da je ponudbo sprejela in da je pogodba sklenjena.

(4)V tem primeru se šteje pogodba za skle­njeno, ko je ponudba prispela k zavarovalnici.

926. člen
Polica in potrdilo o kritju

(1)V polici morajo biti navedeni: pogod­be­ni stranki; zavarovana stvar oziroma zavarovana oseba, nevarnost (riziko), ki jo zajema zavaro­vanje, trajanje zavarovanja in doba kritja, za­varovalna vsota ali, da je zavarovanje neome­je­no; premija ali prispevek; dan, ko je bila izda­na polica, in podpisa pogodbenih strank.

(2)Zavarovalno polico sme začasno nadomeš­čati potrdilo o kritju, v katero so vpisane bis­tvene sestavine pogodbe.

(3)Zavarovalnica je dolžna opozoriti zava­rovalca, da so splošni in posebni zavarovalni po­goji sestavni del pogodbe, in mu izročiti njihovo besedilo, če niso natisnjeni že na sami polici.

(4)Izpolnitev obveznosti iz prejšnjega odstavka mora biti ugotovljena na polici.

(5)Če se kakšno določilo splošnih ali po­sebnih pogojev in kakšno določilo iz police ne ujemata, velja določilo police; če pa se ne ujema kakšno natisnjeno določilo police in kak­šno njeno določilo v rokopisu, velja slednje.

(6)Po sporazumu med pogodbenikoma se lahko polica glasi na določeno osebo, po odredbi ali na prinosnika.

927. člen
Zavarovanje brez police

V zavarovalnih pogojih so lahko določeni primeri, pri katerih nastane pogodbeno razmerje iz zavarovanja s samim plačilom premije.

928. člen
Sklenitev pogodbe v imenu drugega
brez pooblastila

(1)Kdor sklene zavarovalno pogodbo v imenu drugega brez njegovega pooblastila, je odgovoren zavarovalnici za obveznosti iz pogodbe vse do­tlej, dokler je tisti, v čigar imenu jo je sklenil, ne odobri.

(2)Zainteresirani lahko odobri pogodbo tu­di, ko je že nastal zavarovalni primer.

(3)Če je odobritev odklonjena, dolguje za­varovalec premijo za zavarovalno dobo, v kateri je bila zavarovalnica obveščena o odklonitvi odobritve.

(4)Ne odgovarja pa za obveznosti iz zava­rovanja poslovodja brez naročila, ki je obvestil zavarovalnico, da nastopa brez pooblastila v imenu in na račun drugega.

929. člen
Zavarovanje na tuj račun ali na račun tistega,
katerega se tiče

(1)Pri zavarovanju na tuj račun ali na ra­čun tistega, katerega se zavarovanje tiče, mora plačevati premijo in izpolnjevati druge obvez­nosti iz pogodbe zavarovalec; vendar ne more iz­vrševati pravic iz zavarovanja, čeprav ima v rokah polico, če v to ne privoli tisti, čigar interes je bil zavarovan in ki mu te pravice gredo.

(2)Zavarovalec ni dolžan izročiti zainte­resirani osebi police, dokler mu ta ne povrne premij, ki jih je plačal zavarovalnici, in stroškov pogodbe.

(3)Zavarovalec ima prednostno pravico do poplačila teh terjatev iz dolžnega povračila in pravico zahtevati njihovo plačilo neposredno od zavarovalnice.

(4)Zavarovalnica lahko uveljavlja proti vsakemu upravičencu iz zavarovanja na tuj račun vse ugovore, ki jih ima iz pogodbe proti zava­rovalcu.

930. člen
Zavarovalni zastopniki

(1)Kadar zavarovalnica nekoga pooblasti, da jo zastopa, ne določi pa obsega njegovih po­oblastil, tedaj je zastopnik upravičen, da v njenem imenu in na njen račun sklepa zavarovalne pogodbe, da sklepa pogodbe o spremembah pogodb ali o podaljšanju njihove veljavnosti, da izdaja zavarovalne police ter pobira premije in spre­jema izjave, naslovljene na zavarovalnico.

(2)Če je zavarovalnica omejila pooblastila svojega zastopnika, zavarovalec pa tega ni ve­del, se šteje, kot da teh omejitev sploh ni bilo.

 

 

3. odsek:

OBVEZNOSTI ZAVAROVANCA OZIROMA ZAVAROVALCA

 

 

I. Prijava okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti

 

 

931. člen
Dolžnost prijavljanja

Zavarovalec je dolžan ob sklenitvi pogodbe prijaviti zavarovalnici vse okoliščine, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in so mu znane ali mu niso mogle ostati neznane.

932. člen
Namerna neresnična prijava ali zamolčanje

(1)Če je zavarovalec namenoma neresnično prijavil ali namenoma zamolčal kakšno okoliščino take narave, da zavarovalnica ne bi sklenila po­godbe, če bi vedela za resnično stanje stvari, lahko zavarovalnica zahteva razveljavitev pogod­be.

(2)Če je bila pogodba razveljavljena iz razlogov, navedenih v prejšnjem odstavku, obdrži zavarovalnica že plačane premije in ima pravico zahtevati plačilo premije za zavarovalno dobo, v kateri je zahtevala razveljavitev pogodbe.

(3)Pravica zavarovalnice, da zahteva raz­veljavitev zavarovalne pogodbe, preneha, če v treh mesecih od dneva, ko je zvedela za ne­resničnost prijave ali za zamolčanje, ne izjavi zavarovalcu, da jo namerava uporabiti.

933. člen
Nenamerna neresničnost ali nepopolnost prijave

(1)Če je zavarovalec kaj neresnično prija­vil ali je opustil dolžno obvestilo, pa tega ni storil namenoma, lahko zavarovalnica po svoji izbiri v enem mesecu od dneva, ko je zvedela za neresničnost ali nepopolnost prijave, odstopi od pogodbe, ali predlaga zvišanje premije v soraz­merju z večjo nevarnostjo.

(2)V takem primeru preneha pogodba po iz­teku štirinajstih dni od dneva, ko je zavaro­valnica sporočila zavarovalcu svoj odstop od pogodbe; če predlaga zvišanje premije, pa je po­godba po samem zakonu razdrta, če zavarovalec ne sprejme predloga v štirinajstih dneh od dneva, ko ga je prejel.

(3)Če se pogodba razdre, mora zavaroval­nica vrniti del premije, ki odpada na čas do konca zavarovalne dobe.

(4)Če je zavarovalni primer nastal prej, preden je bila ugotovljena neresničnost ali ne­popolnost prijave, ali pozneje, vendar pred raz­drtjem pogodbe oziroma pred dosego sporazuma o zvišanju premije, se zavarovalnina zmanjša v so­razmerju med stopnjo plačanih premij in stopnjo premij, ki bi morale biti plačane glede na resnično nevarnost.

934. člen
Razširitev uporabe prejšnjih členov

Določbe prejšnjih členov o posledicah ne­resnične prijave ali zamolčanja okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti, se uporabljajo tudi pri zavarovanjih, sklenjenih v imenu in na račun drugega, v korist tretjega, na tuj račun ali na račun tistega, katerega se tičejo, če so te osebe vedele za neresničnost prijave ali za zamolčanje okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti.

935. člen
Primeri, v katerih se zavarovalnica ne more sklicevati na neresničnost ali nepopolnost prijave

(1)Zavarovalnica, ki so ji bile tedaj, ko je bila sklenjena pogodba, znane ali ji niso mogle ostati neznane okoliščine, pomembne za ocenitev nevarnosti, zavarovalec pa jih je ne­resnično prijavil ali zamolčal, se ne more sklicevati na neresničnost prijave ali na zamol­čanje.

(2)To velja tudi v primeru, če je zavaro­valnica zvedela za te okoliščine med trajanjem zavarovanja, ni pa uporabila pravic, katere ji daje zakon.

 

 

II. Plačevanje premije

 

 

936. člen
Dolžnost plačevanja in sprejemanja premije

(1)Zavarovalno premijo je dolžan plačati za­varovalec, vendar pa je zavarovalnica dolžna sprejeti premijo od vsakogar, kdor ima za to plačilo pravni interes.

(2)Premija se plačuje v dogovorjenih ro­kih; če jo je treba plačati naenkrat, se plača ob sklenitvi pogodbe.

(3)Premijo je treba plačati v kraju, v katerem ima zavarovalec sedež oziroma prebi­vališče, če ni v pogodbi določen kakšen drug kraj.

937. člen
Posledice, če premija ni plačana

(1)Če je dogovorjeno, da je treba premijo plačati ob sklenitvi pogodbe, začne teči obvez­nost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določe­no zavarovalnino ali odškodnino, naslednji dan po vplačilu premije.

(2)Če je dogovorjeno, da je treba premijo plačati po sklenitvi pogodbe, začne teči obvez­nost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dolo­čeno zavarovalnino ali odškodnino, na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja.

(3)Obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino pa preneha v primeru, če zavarovalec ne plača do zapadlosti zavarovalne premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe, in tega tudi ne stori kdo drug, ki je za to zainteresiran, po tridesetih dneh od dneva, ko je bilo zavarovalcu vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, pri čemer pa ta rok ne more izteči prej, preden ne preteče trideset dni od zapadlosti premije.

(4)Zavarovalnica lahko po izteku roka iz tretjega odstavka tega člena, če je zavarovalec v zamudi s plačilom premije, ki jo je treba plačati po sklenitvi pogodbe, oziroma druge in naslednjih premij, razdre zavarovalno pogodbo brez odpovednega roka, s tem da razdrtje zavaro­valne pogodbe nastopi z iztekom roka iz tretjega odstavka tega člena in s prenehanjem zavaroval­nega kritja, če je bil zavarovalec na to opozor­jen v priporočenem pismu z obvestilom o zapad­losti premije in o prenehanju zavarovalnega kritja.

(5)Če zavarovalec plača premijo po izteku roka iz tretjega odstavka tega člena, vendar v enem letu od zapadlosti premije, je zavaro­val­ni­ca dolžna, če nastane zavarovalni primer, plača­ti odškodnino oziroma zavarovalnino od 24. ure po plačani premiji in zamudnih obresti.

(6)Določbe tega člena se ne uporabljajo za življenjsko zavarovanje in zdravstveno zavaro­vanje.

 

 

III. Obveščanje zavarovalnice o spremembah nevarnosti

 

 

938. člen
Povečanje nevarnosti

(1)Pri premoženjskem zavarovanju je zava­rovalec dolžan obvestiti zavarovalnico o vsaki spremembi okoliščin, ki utegne biti pomembna za ocenitev nevarnosti; pri osebnem zavarovanju je to dolžan samo, če je postala nevarnost večja zaradi tega, ker je zavarovana oseba spremenila delo.

(2)Zavarovalnico mora nemudoma obvestiti o večji nevarnosti, če se je nevarnost povečala s kakšnim njegovim ravnanjem; če pa se je nevar­nost povečala brez njegovega sodelovanja, jo mo­ra obvestiti v štirinajstih dneh, odkar je za to zvedel.

(3)Če je povečanje nevarnosti tolikšno, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi bilo tako stanje takrat, ko je bila sklenjena, lahko odstopi od pogodbe.

(4)Če pa je povečanje nevarnosti tolikšno, da bi bila zavarovalnica sklenila pogodbo samo proti večji premiji, če bi bilo tako stanje ta­krat, ko je bila sklenjena, lahko predlaga zava­rovalcu novo višino premije.

(5)Če zavarovalec ne privoli v novo višino premije v štirinajstih dneh, ko prejme tak pred­log, preneha pogodba po samem zakonu.

(6)Vendar ostane pogodba v veljavi in zavarovalnica ni več upravičena predlagati zava­rovalcu nove višine premije ali odstopiti od po­godbe, če teh svojih pravic ne izkoristi v tri­desetih dneh od dneva, ko je kakorkoli zvedela za povečanje nevarnosti, ali če še pred iztekom tega roka na kakšen način pokaže, da se strinja s podaljšanjem pogodbe (če sprejme premijo, iz­plača zavarovalnino za zavarovalni primer, ki je nastal po tem povečanju, ipd.).

939. člen
Če medtem nastane zavarovalni primer

Če nastane zavarovalni primer, preden je bila zavarovalnica obveščena o povečanju nevar­nosti, ali potem, ko je bila o tem obveščena, vendar prej, preden je odstopila od pogodbe ali se z zavarovalcem sporazumela o povečanju pre­mije, se zavarovalnina zmanjša v sorazmerju med plačanimi premijami in premijami, ki bi morale biti plačane glede na povečano nevarnost.

940. člen
Zmanjšanje nevarnosti

(1)Če se je po sklenitvi zavarovalne po­godbe zmanjšala nevarnost, ima zavarovalec pra­vico zahtevati ustrezno zmanjšanje premije, šte­to od dneva, ko je o zmanjšanju obvestil zavaro­valnico.

(2)Če zavarovalnica ne privoli v zmanj­šan­je premije, lahko zavarovalec odstopi od pogod­be.

941. člen
Obveznost obvestitve o nastalem zavarovalnem primeru

(1)Zavarovalec mora, razen pri življenj­skem in zdravstvenem zavarovanju, obvestiti za­varovalnico o nastalem zavarovalnem primeru naj­pozneje v treh dneh od dneva, ko zanj zve.

(2)Če te svoje obveznosti ne izpolni v do­ločenem času, mora zavarovalnici povrniti more­bitno škodo, ki jo ima ta zaradi tega.

942. člen
Ničnost določil o izgubi pravice

Nična so pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti.

 

 

4. odsek:

OBVEZNOSTI ZAVAROVALNICE

 

 

943. člen
Izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote

(1)Če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali od­škodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer na­stal.

(2)Če pa je za ugotovitev obstoja obvez­nosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obvez­nosti.

(3)Če znesek njene obveznosti ni ugotov­ljen v roku iz prvega odstavka tega člena, mora zavarovalnica upravičencu na njegovo zahtevo iz­plačati nesporni del svoje obveznosti kot pred­ujem.

944. člen
Izključitev odgovornosti zavarovalnice pri nameri in prevari

Če je zavarovalec, zavarovanec ali upravi­čenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro, zavarovalnica ni zavezana za nika­kršne dajatve, nasprotno pogodbeno določilo pa je nično.

945. člen
Ugovori zavarovalnice

(1)Zoper zahtevek prinosnika police in zo­per zahtevek koga drugega, ki se nanjo sklicuje, lahko zavarovalnica uveljavlja vse ugovore, ki jih ima v zvezi s pogodbo proti tistemu, s ka­terim je sklenila zavarovalno pogodbo.

(2)Izjemoma sme zavarovalnica uveljavljati zoper zahtevke tretjega pri prostovoljnem zava­rovanju pred odgovornostjo in zoper zahtevke imetnikov določenih pravic na zavarovani stvari, katerih pravica je z uničene ali poškodovane zavarovane stvari po samem zakonu prešla na odškodnino iz zavarovanja, samo ugovore, ki so nastali, preden je nastal zavarovalni primer.

5. odsek:

TRAJANJE ZAVAROVANJA

 

946. člen
Začetek učinkovanja zavarovanja

(1)Če ni drugače dogovorjeno, učinkuje zavarovalna pogodba od štiriindvajsete ure dneva, ki je v polici označen kot dan začetka zavaro­vanja, pa vse do konca zadnjega dneva časa, za katerega je zavarovanje sklenjeno. Šteje se, da trajanje zavarovanja ni določeno, če je v zava­rovalni pogodbi dogovorjen rok trajanja z mož­nostjo, da se pogodba podaljšuje za enako časov­no obdobje, če stranki pred zapadlostjo premije, ki je določena v zavarovalnih pogojih, ne odpo­vesta pogodbe.

(2)Če trajanje zavarovanja ni določeno v pogodbi, sme vsaka stranka od nje odstopiti z dnem zapadlosti premije, le da mora o tem pisno obvestiti drugo stranko najmanj tri mesece pred zapadlostjo premije.

(3)Če je zavarovanje sklenjeno za več kot tri leta, sme po preteku tega časa vsaka stranka z odpovednim rokom šestih mesecev odstopiti od pogodbe s tem, da to pisno sporoči drugi stran­ki.

(4)S pogodbo ni mogoče izključiti pravice stranke do odstopa od pogodbe, določene v prej­šnjih odstavkih.

(5)Določbe tega člena ne veljajo za živ­ljenjsko in zdravstveno zavarovanje.

947. člen
Vpliv stečaja na zavarovanje

(1)Če pride zavarovalec v stečaj, se zava­rovanje nadaljuje, vendar ima vsaka stranka pra­vico odstopiti od pogodbe, v treh mesecih od dneva, ko je bil uveden stečaj; v tem primeru gre v stečajno maso zavarovalca del plačane pre­mije, ki ustreza preostalemu času zavarovanja.

(2)V stečaju zavarovalnice neha zavaroval­na pogodba veljati po izteku tridesetih dni od dneva, ko je bil stečaj uveden.

 

2. oddelek:

PREMOŽENJSKO ZAVAROVANJE

 

1. odsek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

948. člen
Zavarovalni interes

(1)Premoženjsko zavarovanje lahko sklene vsak, kdor ima interes, da ne nastane zavaro­val­ni primer, ker bi mu sicer nastala kakšna premo­ženjska izguba.

(2)Pravice iz zavarovanja imajo lahko samo tisti, ki so imeli ob nastanku škode premo­ženj­ski interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal.

949. člen
Namen premoženjskega zavarovanja

(1)S premoženjskim zavarovanjem se zago­tavlja povrnitev škode, ki bi nastala v zavaro­vančevem premoženju, če bi nastal zavarovalni primer.

(2)Zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera.

(3)Pri zavarovanju posevkov in plodov ter drugih zemeljskih proizvodov se škoda ugotavlja glede na vrednost, ki bi jo ti imeli ob sprav­ljanju, če ni drugače dogovorjeno.

(4)Veljavna so pogodbena določila, s kate­rimi se zavarovalnina omejuje na manjši znesek od škode.

(5)Pri ugotavljanju škode se upošteva iz­gubljeni dobiček samo, če je bilo to dogovor­jeno.

(6)Če nastane v isti zavarovalni dobi za­poredoma več zavarovalnih primerov, se za vsake­ga izmed njih določi in izplača popolna zavaro­valnina iz zavarovanja glede na celo zavarovalno vsoto, brez zmanjšanja za znesek v tej dobi že izplačanih odškodnin.

(7)Če je bila z zavarovalno pogodbo vred­nost zavarovane stvari sporazumno ugotovljena, se zavarovalnina določi po tej vrednosti, razen če zavarovalnica dokaže, da je v pogodbi dolo­čena vrednost znatno večja od resnične vred­nosti, in če za to razliko ni utemeljenega raz­loga (kot je na primer zavarovanje rabljene stvari na vrednost takšne nove stvari ali zava­rovanje subjektivne vrednosti).

950. člen
Preprečevanje zavarovalnega primera in reševanje

(1)Zavarovanec je dolžan storiti predpisane, dogovorjene in vse druge ukrepe, ki so po­trebni zato, da se prepreči nastanek zavaro­valnega primera; če zavarovalni primer nastane, pa mora ukreniti vse, kar je v njegovih močeh, da omeji škodljive posledice.

(2)Zavarovalnica mora povrniti stroške, izgube in drugo škodo, povzročeno z razumnim po­skusom, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za nastanek zavarovalnega primera, ter s posku­som, da bi se omejile njegove škodljive posle­dice, in sicer tudi tedaj, če so bili ti poskusi brezuspešni.

(3)Zavarovalnica je dolžna dati to po­vra­čilo celo tedaj, če skupaj s povračilom škode od zavarovalnega primera presega zavarovalno vsoto.

(4)Če zavarovanec ne izpolni svoje obvez­nosti preprečevanja zavarovalnega primera ali ob­veznosti reševanja in za to nima opravičila, se obveznost zavarovalnice zmanjša za toliko, za kolikor je zaradi tega nastala večja škoda.

951. člen
Prepustitev poškodovane zavarovane stvari

Če ni drugače dogovorjeno, zavarovanec nima pravice, da bi po nastanku zavarovalnega primera prepustil zavarovalnici poškodovano zavarovano stvar in zahteval od nje izplačilo zavarovalnine v višini cele zavarovalne vsote.

952. člen
Uničenje stvari zaradi dogodka, ki ni bil predviden v polici

(1)Če se zavarovana stvar ali stvar, ki je bilo v zvezi z njeno rabo sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo, uniči v zavarovalni dobi za­radi kakšnega dogodka, ki ni bil predviden v po­lici, pogodba poslej neha veljati in mora zava­rovalnica zavarovalcu vrniti del premije, soraz­meren preostalemu času.

(2)Če se ena ali več z isto pogodbo ob­seženih stvari uniči zaradi kakšnega dogodka, ki ni bil predviden v polici, ostane zavarovanje glede ostalih stvari še naprej v veljavi, ob spremembah, ki so potrebne zaradi zmanjšanja za­varovanega predmeta.

2. odsek:

OMEJITEV ZAVAROVANIH NEVARNOSTI

 

953. člen
Škoda, ki je krita z zavarovanjem

(1)Zavarovalnica je dolžna povrniti škodo, nastalo po naključju ali po krivdi zavarovalca, zavarovanca ali zavarovalnega upravičenca, razen če je glede določene škode taka njena obveznost v zavarovalni pogodbi izrecno izključena.

(2)Ni odgovorna za škodo, ki jo te osebe povzročijo namenoma, in je nično določilo v po­lici, po katerem bi bila odgovorna tudi v tem primeru.

(3)Če pa nastopi zavarovalni primer, je zavarovalnica dolžna povrniti vsako škodo, ki jo je povzročil kdo, za katerega ravnanje zavaro­vanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena iz malomarnosti ali na­menoma.

954. člen
Škoda, povzročena zaradi napak zavarovane stvari

Zavarovalnica ne odgovarja za škodo na za­varovani stvari, ki izvira iz njenih napak, ra­zen če je bilo drugače dogovorjeno.

955. člen
Škoda, povzročena z vojnimi operacijami

(1)Zavarovalnica ni dolžna povrniti škode, ki je bila povzročena z vojnimi operacijami, razen če je bilo drugače dogovorjeno.

(2)Zavarovalnica mora dokazati, da je škodo povzročil tak dogodek.

3. odsek:

NADZAVAROVANJE IN POGODBA Z VEČ ZAVAROVALNICAMI

 

956. člen
Nadzavarovanje

(1)Če si je pri sklenitvi pogodbe ena stranka pomagala s prevaro in si tako izgovorila zavarovalno vsoto, ki je večja od resnične vred­nosti zavarovane stvari, sme druga stranka zah­tevati razveljavitev pogodbe.

(2)Če je dogovorjena zavarovalna vsota večja od vrednosti zavarovane stvari, pri tem pa nobena stranka ni ravnala nepošteno, ostane po­godba v veljavi, zavarovalna vsota se zniža do resnične vrednosti zavarovane stvari, premije pa se sorazmerno zmanjšajo.

(3)V obeh primerih obdrži poštena zavaro­valnica prejete premije in ima pravico do nezmanjšane premije za tekočo dobo.

957. člen
Poznejše zmanjšanje vrednosti

Če se zavarovana vrednost med trajanjem za­varovanja zmanjša, ima vsaka pogodbena stranka pravico do ustreznega znižanja zavarovalne vsote in premije, začenši z dnem, ko je svoj zahtevek za znižanje sporočila drugi.

958. člen
Večkratno in dvojno zavarovanje

(1)Če je kakšna stvar zavarovana pri dveh ali več zavarovalnicah pred isto nevarnostjo, za isti interes in isti čas, tako da seštevek zava­rovalnih vsot ne presega njene vrednosti (več­kratno zavarovanje), odgovarja vsaka zavaroval­nica za popolno izpolnitev obveznosti, nastalih iz pogodbe, ki jo je ona sklenila.

(2)Če pa seštevek zavarovalnih vsot prese­ga vrednost zavarovane stvari (dvojno zavaro­van­je), vendar zavarovalec pri tem ni ravnal nepo­šteno, so vsa ta zavarovanja veljavna in ima vsaka zavarovalnica pravico do dogovorjene pre­mije za zavarovalno dobo, ki je v teku, zavaro­vanec pa pravico zahtevati od vsake posamezne zavarovalnice zavarovalnino po z njo sklenjeni pogodbi, toda skupaj ne več kot znaša škoda.

(3)Če nastane zavarovalni primer, mora za­varovalec obvestiti o tem vsako zavarovalnico, ki je zavarovala isto nevarnost in ji sporočiti imena in naslove drugih zavarovalnic ter zavaro­valne vsote posameznih z njimi sklenjenih po­godb.

(4)Po izplačilu odškodnine zavarovancu trpi vsaka zavarovalnica del zavarovalnine v ti­stem razmerju, v katerem sta zavarovalna vsota, za katero se je zavezala, in seštevek vseh zava­rovalnih vsot; zavarovalnica, ki je plačala več, pa ima pravico zahtevati od drugih zavarovalnic povrnitev tistega, kar je več plačala.

(5)Če je kakšna pogodba sklenjena, ne da bi bila navedena zavarovalna vsota, ali z neo­mejenim kritjem, se šteje, da je sklenjena z najvišjo zavarovalno vsoto.

(6)Za delež, ki ga zavarovalnica ne more plačati, odgovarjajo druge zavarovalnice v so­razmerju s svojimi deleži.

(7)Če je zavarovalec sklenil zavarovalno pogodbo, s katero je nastalo dvojno zavarovanje, ne da bi vedel za prej sklenjeno zavarovanje, sme ne glede na to, ali je prejšnje zavarovanje sklenil on sam ali kdo drug, v enem mesecu od dneva, ko je za to zvedel, zahtevati ustrezno znižanje zavarovalne vsote in premij poznejšega zavarovanja; vendar obdrži zavarovalnica prejete premije in ima pravico do premije za tekočo dobo.

(8)Če je prišlo do dvojnega zavarovanja zato, ker se je med zavarovanjem zmanjšala vred­nost zavarovane stvari, ima zavarovalec pravico do ustreznega znižanja zavarovalnih vsot in pre­mij začenši od dneva, ko je svojo zahtevo za znižanje sporočil zavarovalnici.

(9)Če je pri nastanku dvojnega zavarovanja zavarovalec ravnal nepošteno, sme vsaka zavaro­valnica zahtevati razveljavitev pogodbe, obdrža­ti prejete premije in zahtevati nezmanjšano pre­mijo za tekočo dobo.

959. člen
Sozavarovanje

Če je zavarovalna pogodba sklenjena z več zavarovalnicami, ki so se sporazumele o tem, da bodo skupaj trpele in delile nevarnost, odgovar­ja vsaka izmed zavarovalnic, ki so navedene v zavarovalni polici, zavarovancu za popolno zava­rovalnino.

4. odsek:

PODZAVAROVANJE

 

960. člen
Podzavarovanje

(1)Če se ugotovi, da je bila ob začetku zadevne zavarovalne dobe vrednost zavarovane stvari večja od zavarovalne vsote, se zavaroval­nina, ki jo dolguje zavarovalnica, sorazmerno zmanjša, razen če je bilo drugače dogovorjeno.

(2)Zavarovalnica je dolžna dati popolno odškodnino vse do zneska zavarovalne vsote, če je bilo dogovorjeno, da razmerje med vrednostjo stvari in zavarovalno vsoto ni pomembno za določitev zavarovalnine.

5. odsek:

PREHOD POGODBE IN IZPLAČILO ZAVAROVALNINE IZ ZAVAROVANJA DRUGEMU

 

961. člen
Prehod pogodbe na pridobitelja zavarovane stvari

(1)Pri odtujitvi zavarovane stvari in stvari, ki je bilo v zvezi z njeno rabo skle­njeno zavarovanje pred odgovornostjo, preidejo pravice in obveznosti zavarovalca po samem zakonu na pridobitelja, razen če ni drugače dogo­vorjeno.

(2)Če pa je odtujen samo del zavarovanih stvari, ki glede zavarovanja niso ločena celota, preneha zavarovalna pogodba po samem zakonu glede odtujenih stvari.

(3)Če se zaradi odtujitve stvari poveča ali zmanjša verjetnost, da bo nastal zavarovalni primer, se uporabljajo splošne določbe o pove­čanju ali zmanjšanju nevarnosti.

(4)Zavarovalec, ki ne obvesti zavaro­val­nice, da je bila zavarovana stvar odtujena, ostane v zavezi tudi za plačilo premij, ki zapadejo po dnevu odtujitve.

(5)Zavarovalnica in pridobitelj zavarovane stvari lahko odstopita od pogodbe s petnajst­dnevnim odpovednim rokom, pri čemer morata to sporočiti drugi stranki najpozneje v tridesetih dneh, odkar sta zvedela za odtujitev

(6)Od pogodbe ni mogoče odstopiti, če se zavarovalna polica glasi na prinosnika ali po odredbi.

962. člen
Dodelitev zavarovalnine imetnikom
zastave in drugih pravic

(1)Potem, ko nastane zavarovalni primer, imajo zastavne in druge pravice, ki so bile prej na zavarovani stvari, tako pri zavarovanju last­ne stvari kot tudi pri zavarovanju tujih stvari zaradi obveznosti njihove hrambe in vrnitve, za predmet dolgovano zavarovalnino in je zavaroval­nica ne sme izplačati zavarovancu brez soglasja upravičencev.

(2)Ti lahko zahtevajo neposredno od zava­rovalnice, da jim v mejah zavarovalne vsote po zakonitem vrstnem redu izplača njihove terjatve.

(3)Vendar ostane izplačilo zavarovalnine zavarovancu veljavno, če zavarovalnica ob izpla­čilu ni vedela in ni bila dolžna vedeti za te pravice.

6. odsek:

PREHOD ZAVAROVANČEVIH PRAVIC NASPROTI ODGOVORNI OSEBI NA ZAVAROVALNICO (SUBROGACIJA)

 

963. člen
Subrogacija

(1)Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgo­voren za škodo.

(2)Če je po zavarovančevi krivdi ta prehod pravic na zavarovalnico v celoti ali delno one­mogočen, je zavarovalnica v ustrezni meri prosta svojih obveznosti nasproti zavarovancu.

(3)Prehod pravic od zavarovanca na zavaro­valnico ne sme biti v škodo zavarovancu; če je zavarovalnina, ki jo je dobil od zavarovalnice, iz kateregakoli vzroka nižja od škode, ki mu je nastala, ima zavarovanec pravico dobiti iz sred­stev odgovorne osebe izplačan ostanek odškodnine pred izplačilom terjatve zavarovalnice iz naslo­va pravic, ki so prešle nanjo.

(4)Ne glede na pravilo o prehodu zavaro­vančevih pravic na zavarovalnico pa te pravice ne preidejo nanjo, če je škodo povzročil nekdo, ki je zavarovančev sorodnik v ravni vrsti, ali nekdo, za katerega ravnanje zavarovanec odgo­var­ja ali živi z njim v istem gospodinjstvu, ali pa nekdo, ki je delavec pri zavarovancu, razen če je kdo od teh škodo povzročil namenoma.

(5)Če pa je bil kdo izmed tistih, ki so omenjeni v prejšnjem odstavku, zavarovan pred odgovornostjo, sme zavarovalnica zahtevati od njegove zavarovalnice povrnitev zneska, ki ga je izplačala zavarovancu.

7. odsek:

ZAVAROVANJE PRED ODGOVORNOSTJO

 

964. člen
Odgovornost zavarovalnice

(1)Pri zavarovanju pred odgovornostjo od­govarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zava­rovalnim primerom, le, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino.

(2)Zavarovalnica trpi v mejah zavarovalne vso­te stroške spora o zavarovančevi odgovor­nos­ti.

965. člen
Lastna pravica oškodovanca in direktna tožba

(1)Pri zavarovanju pred odgovornostjo lah­ko oškodovanec zahteva neposredno od zavaroval­nice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti.

(2)Oškodovanec ima od takrat, ko nastane zavarovalni primer, lastno pravico do odškodnine iz zavarovanja in nobena poznejša sprememba v pravicah zavarovanca nasproti zavarovalnici ne vpliva na njegovo pravico do odškodnine.

 

3. oddelek:

OSEBNA ZAVAROVANJA

 

1. odsek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

966. člen
Določitev zavarovalne vsote

V pogodbah o osebnem zavarovanju (življenj­sko in nezgodno zavarovanje) se višina zavaro­valne vsote, ki jo mora zavarovalnica plačati, če nastane zavarovalni primer, določi v polici po sporazumu med pogodbenima strankama.

967. člen
Polica življenjskega zavarovanja

(1)Poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka polica, morajo biti v polici življenjskega zava­rovanja navedeni: ime in priimek osebe, na kate­re življenje se nanaša zavarovanje, dan njenega rojstva in dogodek ali rok, od katerega je od­visen nastanek pravice zahtevati izplačilo zava­rovalne vsote.

(2)Polica življenjskega zavarovanja se lahko glasi na določeno ime ali po odredbi, ne more pa se glasiti na prinosnika.

(3)Da bi bil indosament police po odredbi veljaven, je potrebno, da vsebuje ime upravičen­ca, da je datiran in da ga je podpisal indosant.

968. člen
Starost zavarovalca oziroma zavarovane osebe

Ne glede na splošne določbe tega poglavja o posledicah neresničnih prijav in zamolčanju oko­liščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti, veljajo za neresnične prijave starosti v pogod­bah o življenjskem zavarovanju tale pravila:

1.pogodba o življenjskem zavarovanju je nična, zavarovalnica pa v vsakem primeru dolžna vrniti vse prejete premije, če je bila ob njeni sklenitvi neresnično prijavljena starost zavaro­valca oziroma zavarovane osebe, njena resnična starost pa presega starostno mejo, do katere zavarovalnica po svojih pogojih in cenikih skle­pa življenjska zavarovanja;

2.če je bilo neresnično prijavljeno, da ima zavarovalec oziroma zavarovana oseba manj let, njena resnična starost pa ne presega meje, do katere zavarovalnica sklepa življenjska zava­rovanja, je pogodba veljavna, zavarovalna vsota pa se zmanjša v sorazmerju med dogovorjeno pre­mijo in premijo, predvideno za življenjsko zava­rovanje zavarovančevih let;

3.če ima zavarovalec oziroma zavarovana oseba manj let, kot je bilo prijavljeno ob skle­nitvi pogodbe, se premija zmanjša za ustrezen znesek, zavarovalnica pa mora vrniti razliko med prejetimi premijami in premijami, do katerih ima pravico.

969. člen
Posledice neplačane premije in zmanjšanje
zavarovalne vsote

(1)Če pri življenjskem zavarovanju zavaro­valec ob zapadlosti ne plača kakšne premije, za­varovalnica nima pravice sodno zahtevati njenega plačila.

(2)Če zavarovalec na zahtevo zavaroval­nice, ki mu mora biti vročena s priporočenim pismom, ne plača zapadle premije v roku, ki je določen v pismu in ne sme biti krajši kot mesec dni, šteto od takrat, ko mu je bilo pismo vročeno, pa tega tudi ne stori kdo drug, ki je za to zainteresiran, sme zavarovalnica če so ji bile do tedaj plačane vsaj tri letne premije, le izjaviti zavarovalcu, da zmanjšuje zavarovalno vsoto na odkupno vrednost zavarovanja; če dotlej še niso bile plačane vsaj tri letne premije, lahko izjavi, da odstopa od pogodbe.

(3)Če je zavarovalni primer nastal, preden je bila pogodba razdrta ali zavarovalna vsota zmanjšana, se šteje, da je zavarovalna vsota zmanjšana oziroma pogodba razdrta, pač glede na to, ali so bile premije plačane vsaj za tri leta ali ne.

970. člen
Zavarovanje tretjega

(1)Življenjsko zavarovanje se lahko nanaša na življenje zavarovalca, lahko pa se nanaša tudi na življenje nekoga tretjega (zavarovana oseba).

(2)To velja tudi za nezgodno zavarovanje.

(3)Če se zavarovanje nanaša na primer smrti nekoga tretjega, je za veljavnost pogodbe potrebno njegovo pisno soglasje, ki ga da na polici ali na posebnem pismu ob podpisu police, z navedbo zavarovalne vsote.

971. člen
Zavarovanje mladoletnikov in oseb, ki jim
je vzeta poslovna sposobnost, za primer smrti

(1)Nično je zavarovanje tretje osebe, ki še ni stara štirinajst let, in osebe, ki ji je popolnoma vzeta poslovna sposobnost, za primer smrti, zato mora zavarovalnica vrniti zavaroval­cu vse premije, prejete iz takšne pogodbe.

(2)Za veljavno zavarovanje tretje osebe, ki je že stara štirinajst let, za primer smrti je potrebno pisno soglasje njenega zakonitega zastopnika in pisno soglasje zavarovane osebe same.

972. člen
Kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote

(1)Pri osebnem zavarovanju ne more imeti zavarovalnica, ki je izplačala zavarovalno vso­to, nikakršne pravice do odškodnine od tretjega, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega prime­ra.

(2)Pravico do odškodnine od tretjega, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, ima zavarovalec oziroma upravičenec, ne glede na njegovo pravico do zavarovalne vsote.

(3)Določbe prejšnjih dveh odstavkov se ne nanašajo na primer, ko je nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo.

2. odsek:

IZKLJUČENE NEVARNOSTI

 

973. člen
Samomor zavarovalca oziroma zavarovane osebe

(1)Z zavarovalno pogodbo za primer smrti ni zajeta smrt, če je njen vzrok samomor v prvem letu zavarovanja.

(2)Če pride do samomora v treh letih od dneva, ko je bila sklenjena pogodba, zavaroval­nica ni dolžna izplačati upravičencu zavarovalne vsote, temveč le matematično rezervo pogodbe.

974. člen
Umor zavarovalca oziroma zavarovane osebe

Zavarovalnica je prosta obveznosti izplača­ti upravičencu zavarovalno vsoto, če je ta na­klepno povzročil smrt zavarovalca oziroma zava­rovane osebe; če pa so bile do takrat plačane vsaj tri letne premije, mora izplačati mate­matično rezervo pogodbe zavarovalcu, če se je pogodba nanašala na njegovo življenje, pa nje­govim dedičem.

975. člen
Namerna povzročitev nezgode

Zavarovalnica je prosta obveznosti iz po­godbe o nezgodnem zavarovanju, če sta zavarova­lec oziroma zavarovana oseba namenoma povzročila nezgodo.

976. člen
Vojne operacije

(1)Če je smrt zavarovanca posledica vojnih operacij, zavarovalnica ni dolžna izplačati upravičencu zavarovalne vsote, razen če ni dru­gače dogovorjeno, izplačati pa mu mora matema­tično rezervo iz pogodbe.

(2)Če ni dogovorjeno kaj drugega, je za­va­rovalnica prosta obveznosti iz pogodbe o ne­zgod­nem zavarovanju, če so nezgodo povzročile vojne operacije.

977. člen
Pogodbena izključitev nevarnosti

S pogodbo o zavarovanju za primer smrti ali o nezgodnem zavarovanju so lahko iz zavarovanja izključene tudi druge nevarnosti.

3. odsek:

PRAVICE ZAVAROVALCA PRED NASTANKOM ZAVAROVALNEGA PRIMERA

 

978. člen
Odkup

(1)Kadar je pogodba o življenjskem zavaro­vanju sklenjena za vse življenje zavarovalca ali zavarovane osebe, mora zavarovalnica zavarovalcu na njegovo zahtevo izplačati odkupno vrednost police, če se bile do tedaj plačane vsaj tri letne premije.

(2)V polici morajo biti navedeni pogoji, ob katerih sme zavarovalec zahtevati izplačilo njene odkupne vrednosti, ter način, kako se v skladu z zavarovalnimi pogoji ta vrednost iz­računava.

(3)Pravice odkupa ne morejo uveljavljati upniki zavarovalca in tudi ne zavarovalni upra­vičenec; odkupno vrednost pa zavarovalnica upra­vičencu na njegovo zahtevo izplača, če je dolo­čitev upravičenca nepreklicna.

(4)Ne glede na prejšnji odstavek sme odkup police zahtevati upnik, ki mu je bila polica izročena v zastavo, če z zastavo zavarovana terjatev ob zapadlosti ni poravnana.

979. člen
Predujem

(1)Kadar je pogodba o življenjskem zavaro­vanju sklenjena za vse življenje zavarovalca ali zavarovane osebe, lahko zavarovalnica zavaroval­cu na njegovo zahtevo izplača vnaprej del zava­rovalne vsote do odkupne vrednosti police, ki ga zavarovalec pozneje lahko vrne.

(2)Od prejetega predujma mora zavarovalec plačevati določene obresti.

(3)Če zavarovalec zamudi s plačilom zapad­lih obresti, se ravna, kot da je zahteval odkup.

(4)V zavarovalni polici morajo biti navedeni pogoji za predujem, možnost, da se na račun predujma prejeti znesek lahko vrne zavaroval­ni­ci, obrestna mera in posledice, če ne bi bile plačane zapadle obresti, kot je to določeno v zavarovalnih pogojih.

980. člen
Zastava police

(1)Polica življenjskega zavarovanja se lahko zastavi.

(2)Zastava police ima učinek nasproti za­varovalnici le, če je pisno obveščena, da je bila polica zastavljena določenemu upniku.

(3)Če se polica glasi po odredbi, se za­stavlja z indosamentom.

4. odsek:

ŽIVLJENJSKO ZAVAROVANJE V KORIST TRETJEGA

 

981. člen
Določitev upravičenca

(1)Zavarovalec lahko s pogodbo o življenj­skem zavarovanju ali s kakšnim poznejšim pravnim poslom, pa tudi z oporoko, določi osebo, ki bo imela pravice iz pogodbe.

(2)Če se zavarovanje nanaša na življenje koga drugega, je za določitev upravičenca po­trebno tudi njegovo pisno soglasje.

(3)Ni potrebno, da bi bil upravičenec do­ločen po imenu; dovolj je, če so navedeni podatki, potrebni za njegovo določitev.

(4)Če so za upravičence določeni otroci ali potomci, gre korist tudi tistim, ki so bili rojeni pozneje, soprogu namenjena korist pa tis­temu, ki je bil z zavarovalcem v zakonu ob njegovi smrti.

982. člen
Delitev koristi med več upravičenci

Če so za upravičence določeni otroci, po­tomci in sploh dediči, zavarovalec pa ni dolo­čil, kako naj bo opravljena delitev med njimi, se zavarovalna vsota razdeli v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži; če upravičenci niso dediči, pa na enake dele.

983. člen
Preklic določila o določitvi upravičenca

(1)Določilo, po katerem naj dobi korist iz zavarovanja določena oseba, sme preklicati le zavarovalec; te njegove pravice ne morejo izvr­ševati niti njegovi upniki niti njegovi zakoniti dediči.

(2)Zavarovalec lahko prekliče določilo o koristi vse dotlej, dokler upravičenec na ka­kršenkoli način ne izjavi, da jo sprejema; s tem pa postane nepreklicno.

(3)Vendar pa lahko zavarovalec prekliče določilo o koristi tudi še potem, ko upravičenec izjavi, da jo sprejema, če je upravičenec posku­šal ubiti zavarovalca oziroma zavarovano osebo; če pa je bila korist dodeljena neodplačno, ve­ljajo za preklic tudi določbe o preklicu darila.

(4)Šteje se, da je upravičenec zavrnil korist, ki mu je bila namenjena, če se po smrti zavarovalca na zahtevo njegovih dedičev v enem mesecu ne izreče, da jo sprejema.

984. člen
Lastna in neposredna pravica upravičenca

(1)Zavarovalna vsota, ki naj bo izplačana upravičencu, se ne všteva v zapuščino zavaro­val­ca niti takrat, ko so za upravičence določeni njegovi dediči.

(2)Pravico do zavarovalne vsote ima le upravičenec, in sicer od same sklenitve zavaro­valne pogodbe, ne glede na to, kako in kdaj je bil določen za upravičenca, in ne glede na to, ali je pred smrtjo zavarovalca oziroma zavaro­vane osebe ali po njej izjavil, da jo sprejema; zato se lahko obrne neposredno na zavarovalnico z zahtevo, naj mu izplača zavarovalno vsoto.

(3)Če je zavarovalec določil za upravi­čence svoje otroke, potomce ali sploh dediče, gre vsakemu tako določenemu upravičencu pravica do ustreznega dela zavarovalne vsote, tudi če se dediščini odpove.

985. člen
Upniki zavarovalca in zavarovane osebe

(1)Upniki zavarovalca in zavarovane osebe nimajo nobene pravice do zavarovalne vsote, do­govorjene za upravičenca.

(2)Če pa so bile premije, ki jih je vpla­čal zavarovalec nesorazmerno velike v primerjavi z njegovimi možnostmi takrat, ko so bile vplača­ne, lahko njegovi upniki zahtevajo izročitev de­la premij, ki je presegal njegove možnosti, če so izpolnjeni pogoji, ob katerih imajo upniki pravico izpodbijati dolžnikova pravna dejanja.

986. člen
Odstop zavarovalne vsote

Svojo pravico do zavarovalne vsote sme upravičenec prenesti na drugega tudi pred zava­rovalnim primerom, vendar mu je za to potrebna pisna privolitev zavarovalca, v kateri mora biti navedeno ime tistega, na katerega prenaša pravi­co; če pa se zavarovanje nanaša na življenje ko­ga drugega, je potrebna tudi enaka privolitev tega.

987. člen
Če določeni upravičenec umre pred zapadlostjo

Če tisti, ki je bil brez povračila določen za upravičenca, umre pred zapadlostjo zavarovane glavnice ali rente, korist iz zavarovanja ne pripada njegovim dedičem, temveč naslednjemu upravičencu; če ta ni določen, pa premoženju zavarovalca.

988. člen
Zavarovanje za primer smrti brez določenega upravičenca

Če zavarovalec za primer smrti ne določi upravičenca ali če ostane določitev upravičenca brez učinka zaradi preklica ali zaradi odklonit­ve določene osebe ali iz kakšnega drugega vzro­ka, zavarovalec pa ne določi drugega upravičen­ca, pripada zavarovalna vsota premoženju zavaro­valca in preide kot njegov del z drugimi njego­vimi pravicami na njegove dediče.

989. člen
Pošteno izplačilo zavarovalne vsote neupravičeni osebi

(1)Kadar zavarovalnica izplača zavarovalno vsoto nekomu, ki bi imel do nje pravico, če za­varovalec ne bi bil določil upravičenca, je pro­sta obveznosti iz zavarovalne pogodbe, če ob izplačilu ni vedela in ni bila dolžna vedeti, da je upravičenec določen v oporoki ali v kakšnem drugem aktu, ki ji ni bil poslan, upravičenec pa ima pravico zahtevati povračilo od tistega, ki je prejel zavarovalno vsoto.

(2)To velja tudi pri spremembi upravičen­ca.

 

 

XXVII. poglavje:

DRUŽBENA POGODBA

 

990. člen
Pojem

Z družbeno pogodbo se dve ali več oseb za­veže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo.

991. člen
Prispevki

(1)Vsak družbenik je dolžan v družbo pri­spevati to, kar je določeno s pogodbo (pri­spe­vek).

(2)Prispevek je lahko denar, stvar, pravi­ca, terjatev, lahko pa tudi storitev, dopustitev ali opustitev, ki ima premoženjsko vrednost.

(3)Če s pogodbo ni drugače določeno, so prispevki družbenikov enaki.

(4)Premoženje se lahko da kot prispevek družbi tudi samo v uporabo ali uživanje.

(5)Ne gre za družbeno pogodbo, če je ka­kšnemu družbeniku zagotovljena samo korist brez dolžnosti, da bi zagotovil prispevek.

(6)Če je to potrebno za ohranitev premo­ženja v družbi ali za to, da se odvrne škoda, je vsak družbenik poleg prispevka, ki je določen s pogodbo, dolžan prispevati sorazmeren del tega, kar je potrebno za ohranitev premoženja ali pre­prečitev škode.

(7)Za pravne in stvarne napake prispevka odgovarja družbenik tako kot prodajalec oziroma zakupodajalec.

992. člen
Odločanje in poslovodstvo

(1)Vsak družbenik ima en glas. Pogodba pa lahko določi za družbenike različno število gla­sov.

(2)Družbeniki odločajo o zadevah družbe soglasno; tako odločajo družbeniki zlasti o upo­rabi dobička in drugih koristi, o načinu, kako se pokrije izguba, vstopu novega družbenika in o izključitvi dosedanjega, o zahtevkih zoper kak­šnega družbenika za poravnavo škode družbi, o preklicu poslovodstva, o prenehanju pogodbe in o drugih vprašanjih, ki presegajo poslovodstvo.

(3)Pogodba lahko določi, da družbeniki o zadevah iz prejšnjega odstavka odločajo z večino glasov. V takem primeru sta za odločitev potreb­ni najmanj dvetretjini glasov vseh družbenikov.

(4)Družbeniki opravljajo poslovodstvo skupno in enakopravno.

(5)S pogodbo se lahko določi, da opravlja poslovodstvo vsak družbenik samostojno ali ga opravljajo le nekateri družbeniki skupno ali samostojno, le eden med njimi ali ena ali več drugih oseb, ki jih imenujejo družbeniki soglas­no.

(6)Družbeniki lahko iz utemeljenih raz­lo­gov prekličejo poslovodstvo kateremu od družbe­nikov.

(7)Za poslovodje se smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o pogodbi o naročilu.

(8)Poslovodja ima pravico do plačila za svoj trud, če je tako določeno s pogodbo.

(9)Vsak družbenik ima pravico biti obveš­čen o poslih in zadevah družbe.

993. člen
Izvrševanje pravic in obveznosti v družbi

(1)Vsak družbenik mora posle družbe oprav­ljati s tako skrbnostjo in se z njimi ukvarjati tako kot s svojimi lastnimi posli.

(2)Če je namen družbe povezan z dejav­nostjo ali poklicem družbenikov, so ti dolžni ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika oziroma strokovnjaka.

(3)Družbenik ne sme storiti nič takega, kar bi zmanjšalo možnosti za dosego skupnega na­mena.

994. člen
Koristi in izguba

(1)Vsak družbenik je upravičen do dela ko­risti, ki se doseže v družbi, razen če pogodba določa drugače.

(2)Vsak družbenik je dolžan nositi del izgube, ki nastane z delovanjem družbe.

(3)Če s pogodbo ni določeno drugače, so družbeniki pri koristih in izgubi udeleženi v enakih delih kot s prispevki.

995. člen
Nastopanje nasproti tretjim osebam

(1)Če družbenik ali poslovodja nasproti tretjim osebam nastopa v svojem imenu in na račun družbe, pridobi v razmerju s tretjo osebo pravice in obveznosti sam.

(2)Če družbenik ali poslovodja nastopa v imenu družbe ali družbenikov, se uporabljajo do­ločbe tega zakonika o zastopanju nasploh.

(3)V primeru iz drugega odstavka tega čle­na postanejo vsi družbeniki solidarni upniki oziroma dolžniki in se uporabljajo določbe tega zakonika o solidarnih obveznostih; drugačen do­govor med družbeniki nima pravnega učinka nas­proti tretjim osebam.

(4)Obveznosti družbenikov po tem členu nasproti tretjim osebam ne prenehajo s prene­hanjem družbe.

996. člen
Premoženje v družbi

Na premoženju družbe, ki nastane s prispev­ki družbenikov ali s poslovanjem družbe, imajo družbeniki enake solastninske ali drugačne soimetniške deleže, če pogodba ne določi drugače.

997. člen
Razmerja med družbeniki

(1)Če se stroški in obveznosti nasproti tretjim osebam ne poravnajo iz premoženja druž­be, so dolžni to storiti družbeniki po enakih delih; pogodba lahko določi tudi drugačne dele.

(2)Družbenik, ki je za izvrševanje pogodbe poravnal kak strošek ali kakšno obveznost družbe ali drugih družbenikov nasproti tretjim osebam več kot je dolžan s pogodbo, ima pravico zahte­vati povračilo sorazmernega dela od drugih druž­benikov.

998. člen
Sprememba družbenikov

(1)Če pogodba to dopušča, lahko v družbo vstopi novi družbenik.

(2)Če pogodba ne določa drugače, je druž­benik, ki na novo vstopi v družbo, dolžan dati enak prispevek kot drugi družbeniki in je upra­vičen do koristi, ki nastanejo po njegovem vsto­pu v družbo.

(3)Nasproti tretjim osebam odgovarja novi družbenik le za obveznosti, ki so nastale po dnevu, ko je postal družbenik.

(4)Družbenik ne more svojega položaja pre­nesti na tretjo osebo, na drugega družbenika pa le, če to dopušča pogodba in ob pogojih, ki jih določa pogodba.

999. člen
Izključitev družbenika

(1)Zaradi utemeljenih razlogov lahko druž­beniki s tožbo zahtevajo izključitev družbenika. Pogodba pa lahko določi, da o izključitvi od­lo­čijo tudi družbeniki sami. V takem primeru sme prizadeti družbenik s tožbo zahtevati razvelja­vitev sklepa, če meni, da ta ni bil utemeljen.

(2)Izključeni družbenik ima pravico do vračila tržne vrednosti svojega deleža v času izključitve.

(3)Drugi družbeniki mu morajo to vrednost izplačati najkasneje v treh letih od izklju­čit­ve.

(4)Če drugi družbeniki od izključenega družbenika zahtevajo odškodnino, smejo vračilo vrednosti deleža izključenemu družbeniku zadrža­ti do pravnomočnosti sodbe ali do sporazuma z izključenim družbenikom.

1000. člen
Prenehanje družbe

(1)Družba preneha:

1.ko poteče čas, za katerega je usta­nov­ljena;

2.ko je dosežen namen, zaradi katerega je ustanovljena ali ko postane dosega tega namena nemogoča;

3.če tako sklenejo družbeniki;

4.če je družbenik umrl ali izgubil poslov­no sposobnost ali se je proti njemu kot samo­stojnemu podjetniku posamezniku začel postopek stečaja ali prisilne poravnave;

5.če je družbenik kot pravna oseba pre­nehal obstajati zaradi statusnih sprememb ali se je začel zoper njega postopek stečaja, likvida­cije ali prisilne poravnave;

6.če je družbenikov delež po izvršbi pri­dobila kakšna tretja oseba;

7.če je družbeniku z aktom državnega or­gana prepovedano opravljanje dejavnosti, ki je nujna za doseganje namena družbene pogodbe;

8.če je družbenik odpovedal pogodbo.

(2)Če družbeniki tudi po poteku časa iz 1. točke prejšnjega odstavka izvršujejo družbeno pogodbo, se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas.

(3)Če pogodba tako določa, velja družbena pogodba za preostale družbenike tudi še po tem, ko posamezni družbenik ni več udeležen v družbi zaradi katerega od razlogov iz četrte do vključ­no osme točke prvega odstavka.

1001. člen
Odpoved pogodbe

(1)Družbenik lahko odpove pogodbo, če je tako določeno v pogodbi.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek lahko družbenik odpove pogodbo, ki je sklenjena za nedoločen čas; za odpoved velja v tem primeru trimesečni odpovedni rok.

(3)Družbenik sme iz utemeljenih razlogov s tožbo zahtevati odpoved pogodbe, ki je sklenjena za določen čas, že pred potekom tega časa in brez odpovednega roka.

1002. člen
Likvidacija

(1)Če družba preneha, so dolžni družbeniki opraviti likvidacijo zlasti tako, da poravnajo obveznosti nasproti tretjim osebam, nadomestijo družbenikom stroške in izplačila, ki presegajo to, kar so dolžni s pogodbo, ostanek premoženja pa razdelijo med družbenike po enakih delih kot veljajo za prispevke; pogodba lahko določi dru­gačne dele.

(2)Če sredstva družbe ne zadostujejo za pokritje stroškov in obveznosti, morajo manj­kajoči znesek pokriti družbeniki v razmerju, ki velja za njihove prispevke.

 

 

XXVIII. poglavje:

SKUPNOST

 

1003. člen
Pojem

Če pripada kakšna pravica več osebam sku­paj, se uporabljajo določbe tega poglavja, če zakon ne določa drugače.

1004. člen
Deleži

(1)Na pravici, ki je predmet skupnosti, ima v dvomu vsak udeleženec enak delež.

(2)Vsak udeleženec lahko prosto razpolaga s svojim deležem.

(3)Če udeleženec prenese svoj delež na drugo osebo, veljajo zanjo tudi sklepi in obvez­nosti, ki so veljali za prvega udeleženca pred prenosom.

(4)S predmetom skupnosti kot celoto razpo­lagajo vsi udeleženci soglasno.

1005. člen
Dolžnost udeležencev

(1)Udeleženci uporabljajo in uživajo pred­met skupnosti in odločajo o skupnih zadevah ta­ko, kot ustreza naravi in namenu predmeta skup­nosti in rednemu upravljanju.

(2)Če udeleženci ne ravnajo v skladu s prvim odstavkom ali se ne morejo sporazumeti o skupnih zadevah, lahko vsak udeleženec zahteva, da sodišče v nepravdnem postopku imenuje upravi­telja, ki odloča o skupnih zadevah.

1006. člen
Uporaba in uživanje

(1)Če je predmet skupnosti razdeljen v na­ravi, uporablja in uživa vsak udeleženec svoj del, vendar tako, da ne prizadene drugih udele­žencev in predmeta kot celote.

(2)Predmet skupnosti, ki v naravi ni raz­deljen in je namenjen vsem udeležencem, uporab­lja in uživa vsak udeleženec v skladu z namenom predmeta ter tako, da ne škodi sočasni uporabi drugih udeležencev in predmetu kot celoti.

(3)Pravic udeleženca po prvem in drugem odstavku ni mogoče omejiti brez njegovega so­glasja.

1007. člen
Odločanje o skupnih zadevah

(1)Vsakemu udeležencu pripada tako število glasov, kot ustreza njegovemu deležu.

(2)Udeleženci skupnosti odločajo z večino glasov o rednem upravljanju, uporabi in uživanju predmeta skupnosti.

(3)Udeleženci z dvetretjinsko večino lahko odločijo o izboljšanju predmeta skupnosti, o njegovi boljši uporabi ali o ukrepih, ki po­memb­no povečajo vrednost predmeta. Če bi taka odločitev omejila pravice kakšnega udeleženca ali bi bili stroški za udeležence zelo visoki, se lahko odločitev sprejme le soglasno.

(4)Udeleženci skupnosti se lahko dogovori­jo, da bo o zadevah iz drugega odstavka odločal le eden od udeležencev, le nekateri udeleženci ali tretje osebe. Ti udeleženci ali tretje osebe se izvolijo z večino glasov.

(5)Ne glede na drugi odstavek lahko vsak udeleženec opravi, kar je nujno potrebno za to, da se odvrne neposredno grozeča večja škoda na predmetu skupnosti, če takih ukrepov ne storijo udeleženci ali tretje osebe po drugem in četrtem odstavku.

(6)Udeleženci ne morejo zahtevati bistvene spremembe predmeta skupnosti ali o njej odlo­čiti. Taka zahteva ali odločitev se šteje kot zahteva ali odločitev o prenehanju skupnosti.

1008. člen
Stroški skupnosti

(1)Vsak udeleženec je dolžan v sorazmerju s svojim deležem nositi stroške predmeta skup­nosti, zlasti stroške vzdrževanja, upravljanja in skupne uporabe.

(2)Vsak udeleženec je dolžan nositi soraz­meren del stroškov, ki nastanejo zaradi odlo­čitve o izboljšanju predmeta skupnosti, o nje­govi boljši uporabi ali o ukrepih, ki pomembno povečajo vrednost predmeta.

1009. člen
Zahteva za prenehanje

(1)Vsak udeleženec lahko kadarkoli zahte­va, da skupnost preneha. Ta udeleženčeva pravica ne more zastarati.

(2)Udeleženci lahko pravico zahtevati pre­nehanje skupnosti s sporazumom trajno ali za do­ločen čas izključijo ali določijo odpovedni rok.

(3)Tudi v primerih iz drugega odstavka tega člena je mogoče zahtevati prenehanje skup­nosti, če za to obstaja utemeljen razlog.

(4)Prenehanje skupnosti po prvem in tret­jem odstavku lahko zahteva tudi upravitelj, ki ga je imenovalo sodišče.

(5)Ne glede na drugi odstavek lahko ude­leženci kadarkoli soglasno odločijo, da skupnost preneha.

(6)Skupnost preneha tudi, če udeleženci odsvojijo predmet skupnosti kot celoto ali če predmet skupnosti več ne obstaja.

(7)Z dogovorom ni mogoče omejiti pravice udeleženca ali upravitelje po prvem, tretjem in četrtem odstavku.

1010. člen
Posledice prenehanja

(1)Če je to mogoče, ne da bi bila pri­zadeta vrednost predmeta skupnosti, se ob pre­ne­hanju opravi delitev v naravi.

(2)Če delitev v naravi ni mogoča, se pred­met skupnosti proda. Iz izkupička se najprej po­ravnajo skupne obveznosti nasproti tretjim ose­bam in udeležencem, ki so take obveznosti porav­nali na račun drugih udeležencev. Preostali iz­kupiček se razdeli med udeležence skupnosti gle­de na njihove deleže.

(3)Če je predmet skupnosti nepremičnina, se ta proda na javni dražbi.

(4)Pri nakupu po drugem in tretjem odstav­ku imajo ob enakih pogojih kot tretje osebe prednost eden ali več dosedanjih udeležencev.

(5)Drugi odstavek se smiselno uporablja tudi, če pride do prenehanja skupnosti, ker so udeleženci odsvojili predmet skupnosti kot ce­loto ali če predmet skupnosti več ne obstaja.

(6)Če prodaja ne uspe skupnost ne preneha.

1011. člen
Ustanovitev družbe

(1)Če to ne nasprotuje zakonu, lahko skup­nost preneha tudi tako, da udeleženci sklenejo družbeno pogodbo po določbah tega zakona ali po določbah zakona, ki ureja gospodarske družbe.

(2)Če skupnost preneha po prvem odstavku tega člena, se razdelitev ne opravi, če se vloži v družbo celoten predmet skupnosti.

(3)Udeleženci skupnosti tudi po ustano­vitvi družbe odgovarjajo tretjim osebam tako kot pred ustanovitvijo. Z družbeno pogodbo pa lahko drugače uredijo medsebojne obveznosti, ki so nastale v času, ko je obstajala skupnost.

 

 

XXIX. poglavje:

POROŠTVO

 

1. oddelek:

SPLOŠNE DOLOČBE

 

1012. člen
Pojem

S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil.

1013. člen
Oblika

Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno.

1014. člen
Poroštvena sposobnost

S poroštveno pogodbo se more zavezati samo, kdor ima popolno poslovno sposobnost.

1015. člen
Poroštvo za poslovno nesposobnega

Kdor se kot porok zaveže za obveznost kakšne poslovno nesposobne osebe, odgovarja upniku enako kot porok poslovno sposobne osebe.

1016. člen
Predmet poroštva

(1)Poroštvo se lahko da za vsako veljavno obveznost, ne glede na njeno vsebino.

(2)Poroštvo je mogoče prevzeti tudi za po­gojno obveznost ter za določeno bodočo obvez­nost.

(3)Poroštvo za bodočo obveznost se sme preklicati, preden obveznost nastane, če ni do­ločen rok, v katerem naj bi nastala.

(4)Poroštvo se lahko da tudi za obveznost nekega drugega poroka (porokov porok).

1017. člen
Obseg porokove odgovornosti

(1)Porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika; če je dogovor­jeno, da je večja, pa se zmanjša na mero dol­žnikove obveznosti.

(2)Porok odgovarja za izpolnitev cele ob­veznosti, za katero je prevzel poroštvo, če nje­gova odgovornost ni omejena na kakšen njen del ali kako drugače vezana na lažje pogoje.

(3)Porok mora povrniti potrebne stroške, ki jih je imel upnik, da bi izterjal dolg od glavnega dolžnika.

(4)Porok odgovarja tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj dru­ge­ga.

(5)Odgovarja le za tiste pogodbene obresti, ki zapadejo po sklenitvi poroštvene pogodbe.

1018. člen
Prehod upnikovih pravic na poroka (subrogacija)

Na poroka, ki je poravnal upnikovo terja­tev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev.

 

2. oddelek:

RAZMERJE MED UPNIKOM IN POROKOM

 

1019. člen
Oblike poroštva

(1)Od poroka se sme zahtevati izpolnitev obveznosti šele potem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi (subsidiarno poroštvo).

(2)Vendar lahko upnik zahteva od poroka izpolnitev obveznosti, čeprav je ni prej zahteval od glavnega dolžnika, če je očitno, da iz sredstev glavnega dolžnika ni mogoče doseči nje­ne izpolnitve ali če je glavni dolžnik prišel v stečaj.

(3)Če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno iz­polnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od po­roka, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroš­tvo).

(4)Porok odgovarja kot porok in plačnik za obveznost, nastalo iz gospodarske pogodbe, če ni dogovorjeno kaj drugega.

1020. člen
Solidarnost porokov

Več porokov za neki dolg odgovarja soli­dar­no, ne glede na to, ali so se zavezali kot poro­ki skupaj ali pa se je vsak od njih zavezal up­niku posebej, razen če je s pogodbo njihova od­govornost drugače urejena.

1021. člen
Izguba pravice do roka

Če je dolžnik izgubil pravico do roka, do­ločenega za izpolnitev njegove obveznosti, upnik vendarle ne more zahtevati od poroka izpolnitve pred iztekom tega roka, razen če ni drugače dogovorjeno.

1022. člen
Stečaj glavnega dolžnika

(1)V stečaju glavnega dolžnika je upnik dolžan priglasiti svojo terjatev in o tem ob­vestiti poroka, sicer odgovarja poroku za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega.

(2)Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali v postopku prisilne po­ravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja po­rokove obveznosti, zato odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti.

1023. člen
Primer zmanjšane odgovornosti dolžnikovega dediča

Porok odgovarja za ves znesek obveznosti, za katerega je prevzel poroštvo, tudi če bi se od dolžnikovega dediča moglo zahtevati plačilo samo tistega njenega dela, ki ustreza vrednosti podedovanega premoženja.

1024. člen
Porokovi ugovori

(1)Porok lahko uveljavlja zoper upnikov zahtevek vse ugovore glavnega dolžnika, vštevši ugovor pobotanja, ne pa tudi osebne dolžnikove ugovore.

(2)Dolžnikova odpoved ugovorom ter dolžnikova pripoznava upnikove terjatve nimata učinka nasproti poroku.

(3)Porok lahko uveljavlja proti upniku tudi svoje osebne ugovore, na primer ničnost poroštvene pogodbe, zastaranje upnikove terjatve nasproti njemu, ugovor pobotanja vzajemnih ter­jatev.

1025. člen
Dolžnost obvestitve poroka o dolžnikovi opustitvi

Če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje ob­veznosti, mora upnik o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku.

1026. člen
Oprostitev poroka zaradi upnikovega zavlačevanja

(1)Porok je prost odgovornosti, če upnik na njegovo zahtevo po zapadlosti terjatve ne terja v enem mesecu od te zahteve izpolnitve od glavnega dolžnika.

(2)Kadar rok za izpolnitev ni določen, je porok prost odgovornosti, če upnik na njegovo zahtevo po izteku enega leta od sklenitve po­roštvene pogodbe v enem mesecu od te zahteve ne da potrebne izjave za določitev dneva izpol­nit­ve.

1027. člen
Oprostitev poroka zaradi opustitve garancij

(1)Če upnik opusti zastavo ali kakšno dru­go pravico, s katero je bila zavarovana izpol­nitev njegove terjatve, ali če jo izgubi zaradi svoje malomarnosti in tako onemogoči prehod te pravice na poroka, je porok prost svoje obvez­nosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mo­gel dobiti z izvrševanjem te pravice.

(2)Pravilo iz prejšnjega odstavka velja tako v primeru, ko je pravica nastala pred skle­nitvijo poroštvene pogodbe, kot tudi v primeru, ko je nastala potem.

 

3. oddelek:

RAZMERJE MED POROKOM IN DOLŽNIKOM

 

1028. člen
Pravica zahtevati povračilo od dolžnika

(1)Porok, ki je plačal upniku njegovo terjatev, lahko zahteva od dolžnika, naj mu povrne vse, kar je zanj plačal, ter obresti od dneva plačila.

(2)Pravico ima do povračila stroškov, nastalih v sporu z upnikom od takrat, ko je o sporu obvestil dolžnika, kot tudi do povračila morebitne škode.

1029. člen
Pravica poroka solidarnega dolžnika

Porok enega izmed več solidarnih dolžnikov lahko zahteva od kateregakoli med njimi, naj mu povrne, kar je plačal upniku, ter stroške.

1030. člen
Pravica poroka do vnaprejšnjega zavarovanja

Še preden poplača upnika, ima porok, ki se je zavezal z vednostjo ali odobritvijo dolžnika, pravico zahtevati od njega potrebno zavarovanje za svoje morebitne zahtevke v naslednjih prime­rih: če dolžnik ob zapadlosti ni izpolnil svoje obveznosti, če je upnik sodno zahteval plačilo od poroka in če se je dolžnikovo premoženjsko stanje po sklenitvi poroštvene pogodbe znatno poslabšalo.

1031. člen
Izguba pravice do povračila

(1)Dolžnik sme uporabiti zoper poroka, ki je brez njegove vednosti plačal upnikovo ter­jatev, vsa pravna sredstva, s katerimi bi bil ob tem plačilu lahko zavrnil upnikov zahtevek.

(2)Porok, ki je plačal upnikovo terjatev, ni pa o tem obvestil dolžnika, in je ta, ker ni vedel za plačilo, znova plačal isto terjatev, ne more zahtevati povračila od dolžnika, pač pa ima pravico zahtevati od upnika, naj mu vrne tisto, kar mu je plačal.

1032. člen
Pravica do vrnitve plačanega

Porok, ki je brez dolžnikove vednosti pla­čal upnikovo terjatev, ki je bila pozneje na dolžnikovo zahtevo razveljavljena ali je ugasni­la s pobotom, sme zahtevati vrnitev plačanega samo od upnika.

 

4. oddelek:

REGRES PLAČNIKA NASPROTI POROKOM

 

1033. člen

Če je več porokov, pa eden med njimi plača zapadlo terjatev, ima pravico zahtevati od dru­gih porokov, naj mu vsak povrne del, ki odpade nanj.

 

5. oddelek:

ZASTARANJE

 

1034. člen

(1)Z zastaranjem obveznosti glavnega dol­žnika zastara tudi obveznost poroka.

(2)Če je rok za zastaranje obveznosti glavnega dolžnika daljši od dveh let, zastara obveznost poroka po dveh letih od zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika, razen če porok odgovarja solidarno z dolžnikom.

(3)Pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pri­stojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika.

(4)Zadržanje zastaranja obveznosti glav­ne­ga dolžnika nima učinka nasproti poroku.

 

 

XXX. poglavje:

NAKAZILO (ASIGNACIJA)

 

1. oddelek:

POJEM

 

1035. člen
Pojem

Z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena ose­ba, nakazovalec (asignant), drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev.

 

2. oddelek:

RAZMERJE MED PREJEMNIKOM NAKAZILA IN NAKAZANCEM

 

1036. člen
Nakazančev sprejem

(1)Prejemnik nakazila ima pravico zahte­vati od nakazanca izpolnitev šele takrat, ko mu ta izjavi, da sprejema nakazilo.

(2)Sprejema nakazila ni mogoče preklicati.

1037. člen
Ugovori nakazanca

(1)S sprejemom nakazila nastane med pre­jemnikom in nakazancem dolžniško razmerje, neod­visno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem ter od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila.

(2)Nakazanec, ki je sprejel nakazilo, more uveljavljati proti prejemniku nakazila samo tis­te ugovore, ki se nanašajo na veljavnost spreje­ma, ugovore, ki temeljijo na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, ter ugovore, ki jih ima osebno proti njemu.

1038. člen
Prenos nakazila

(1)Prejemnik nakazila lahko prenese naka­zilo na drugega, še preden ga nakazanec sprejme, ta pa ga lahko prenese naprej, razen če iz same­ga nakazila ali iz posebnih okoliščin izhaja, da je nakazilo neprenosno.

(2)Če je nakazanec izjavil prejemniku na­kazila, da sprejema nakazilo, ima to učinek nas­proti vsem osebam, na katere je bilo nakazilo zaporedoma preneseno.

(3)Če je nakazanec izjavil pridobitelju, na katerega je prejemnik nakazila prenesel naka­zilo, da ga sprejema, ne more proti pridobitelju uveljaviti ugovorov, ki jih ima osebno proti prejemniku.

1039. člen
Zastaranje

(1)Pravica prejemnika nakazila, da zahteva od nakazanca izpolnitev, zastara v enem letu.

(2)Če rok za izpolnitev ni določen, začne zastaranje teči, ko nakazanec sprejme nakazilo; če ga je sprejel, preden je bilo dano pre­jemniku, pa takrat, ko je temu dano.

 

3. oddelek:

RAZMERJE MED PREJEMNIKOM NAKAZILA IN NAKAZOVALCEM

 

1040. člen
Če je prejemnik nakazila nakazovalčev upnik

(1)Upnik ni dolžan privoliti v dolžnikovo nakazilo, s katerim naj bi dolžnik izpolnil svo­jo obveznost, vendar pa ga mora o svoji zavr­nitvi takoj obvestiti, ker mu sicer odgovarja za škodo.

(2)Upnik, ki je privolil v nakazilo, je dolžan zahtevati od nakazanca, da ga izpolni.

1041. člen
Nakazilo ni izpolnitev

(1)Če je upnik privolil v nakazilo svojega dolžnika za izpolnitev obveznosti, ta obveznost ne preneha, razen če ni drugače dogovorjeno, niti z njegovo privolitvijo v nakazilo niti z nakazančevim sprejemom, temveč šele z nakazan­čevo izpolnitvijo.

(2)Upnik, ki je privolil v nakazilo svo­jega dolžnika, sme le tedaj zahtevati od nakazo­valca, naj mu izpolni tisto, kar mu dolguje, če ni dobil izpolnitve od nakazanca v času, ki je bil določen v nakazilu.

1042. člen
Dolžnost prejemnika nakazila,
da obvesti nakazovalca

Če nakazanec odkloni privolitev v nakazilo ali odkloni izpolnitev, ki jo od njega zahteva prejemnik nakazila, ali vnaprej izjavi, da naka­zila ne bo izpolnil, mora prejemnik o tem takoj obvestiti nakazovalca, ker mu sicer odgovarja za škodo.

1043. člen
Odstop od sprejetega nakazila

Prejemnik nakazila, ki ni nakazovalčev up­nik in ki noče izkoristiti nakazila, lahko od njega odstopi, tudi če je že izjavil, da ga sprejema, vendar pa mora o tem nemudoma obves­titi nakazovalca.

1044. člen
Preklic pooblastila, danega prejemniku nakazila

Nakazovalec lahko prekliče pooblastilo, ki ga je z nakazilom dal prejemniku, razen če je nakazilo izdal za izpolnitev kakšnega svojega dolga nasproti njemu, in sploh, če je izdal na­kazilo v njegovem interesu.

 

4. oddelek:

RAZMERJE MED NAKAZOVALCEM IN NAKAZANCEM

 

1045. člen
Če je nakazanec nakazovalčev dolžnik

(1)Nakazanec ni dolžan sprejeti nakazila, pa čeprav je nakazovalčev dolžnik, razen če mu je to obljubil.

(2)Če pa je bilo nakazilo izdano na pod­lagi nakazančevega dolga nakazovalcu, ga mora na­kazanec izpolniti do zneska tega dolga, če mu ni to v nobenem pogledu težje od izpolnitve ob­vez­nosti nasproti nakazovalcu.

(3)Z izpolnitvijo nakazila, izdanega na po­dlagi nakazančevega dolga nakazovalcu, je na­kazanec v enaki meri prost svojega dolga nas­proti nakazovalcu.

1046. člen
Preklic pooblastila, danega nakazancu

(1)Nakazovalec lahko prekliče pooblastilo, ki ga je z nakazilom dal nakazancu, vse dokler nakazanec ne izjavi prejemniku, da sprejema na­kazilo, ali dokler ga ne izpolni.

(2)Lahko ga prekliče celo, če je v samem nakazilu navedeno, da je nepreklicno, in tudi če bi s preklicem kršil kakšno svojo obveznost do pre­jemnika.

(3)Uvedba stečaja nad premoženjem nakazo­valca ima po samem zakonu za posledico preklic nakazila, razen v primeru, če je nakazanec že sprejel nakazilo pred uvedbo stečaja in če ob sprejemu ni vedel in ni bil dolžan vedeti za stečaj.

 

5. oddelek:

SMRT IN ODVZEM POSLOVNE SPOSOBNOSTI

 

1047. člen

Smrt nakazovalca, prejemnika nakazila ali nakazanca ter odvzem poslovne sposobnosti kate­remu med njimi ne vpliva na nakazilo.

 

6. oddelek:

NAKAZILO V OBLIKI PAPIRJA NA PRINOSNIKA

 

1048. člen

(1)Pisno nakazilo je lahko izdano na pri­nosnika.

(2)V tem primeru ima vsak imetnik papirja do nakazanca položaj prejemnika nakazila.

(3)Razmerja, ki z nakazilom nastajajo med prejemnikom nakazila in nakazovalcem, nastajajo v tem primeru samo med vsakim posameznim imet­ni­kom papirja in tistim, ki mu je papir odsto­pil.

 

7. oddelek:

NAKAZILO V OBLIKI PAPIRJA PO ODREDBI

 

1049. člen

Pisno nakazilo, ki se glasi na denar, na vrednostne papirje ali na nadomestne stvari, je lahko izdano z določilom »po odredbi«, če je na­kazanec oseba, ki se ukvarja z gospodarsko de­javnostjo, in če tisto, kar mora opraviti, spada v okvir te dejavnosti.

 

 

XXXI. poglavje:

PORAVNAVA

 

1050. člen
Pojem

(1)Osebe, med katerimi je spor ali nego­tovost glede kakšnega pravnega razmerja, s po­godbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami pre­kinejo spor oziroma odpravijo negotovost in do­ločijo svoje vzajemne pravice in obveznosti.

(2)Negotovost je podana tudi, kadar je ne­gotova uveljavitev neke pravice.

1051. člen
V čem so vzajemne popustitve

(1)Popustitev je med drugim lahko v delni ali popolni pripoznavi kakšnega zahtevka druge stranke ali v odpovedi kakšnemu svojemu zahtev­ku, v prevzemu kakšne nove obveznosti; v zmanj­šanju obrestne mere; v podaljšanju roka; v pri­volitvi v delna odplačila; v dani pravici do od­stopnine.

(2)Popustitev je lahko pogojna.

(3)Če samo ena stranka popusti drugi, če na primer pripozna pravico druge stranke, potem to ni poravnava in zanjo ne veljajo pravila o poravnavi.

1052. člen
Sposobnost

Za sklenitev pogodbe o poravnavi je potreb­na sposobnost razpolagati s pravico, ki je pred­met poravnave.

1053. člen
Predmet

(1)Predmet poravnave je lahko vsaka pra­vica, s katero lahko kdo razpolaga.

(2)Veljavna je poravnava o premoženjskih posledicah kaznivega dejanja.

(3)Predmet poravnave ne morejo biti spori, ki se tičejo statusnih razmerij.

1054. člen
Uporaba določb o dvestranskih
pogodbah

(1)Za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvestranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega.

(2)Če pogodbeniki pod imenom poravnave opravijo kakšen drug posel, se za njihova raz­merja ne uporabljajo določbe zakona, ki veljajo za poravnavo, temveč tiste, ki veljajo za dejan­sko opravljeni posel.

1055. člen
Čezmerno prikrajšanje

Zaradi čezmernega prikrajšanja se ne more zahtevati razveljavitev poravnave.

1056. člen
Učinek poravnave nasproti porokom
in zastaviteljem

(1)Če je s poravnavo izvršena prenovitev obveznosti, je porok prost odgovornosti za njeno izpolnitev, preneha pa tudi zastava, ki jo je dal kdo tretji.

(2)Sicer pa ostaneta porok in tretji, ki je zastavil svojo stvar, še nadalje v zavezi; njuna odgovornost se s poravnavo lahko zmanjša, ne pa tudi poveča, razen če se s poravnavo stri­njata.

(3)Če dolžnik s poravnavo pripozna sporno terjatev, obdržita porok in zastavitelj pravico uveljavljati proti upniku ugovore, katerim se je dolžnik s poravnavo odpo­vedal.

1057. člen
Poravnava o poslu, ki ga je mogoče razveljaviti

(1)Veljavna je poravnava o pravnem poslu, katerega razveljavitev je mogla zahtevati ena stranka, če je ob sklenitvi poravnave vedela za to možnost.

(2)Vendar pa je nična poravnava o ničnem pravnem poslu, tudi če sta pogodbenika vedela za ničnost in jo hotela s poravnavo odpraviti.

1058. člen
Ničnost poravnave

(1)Poravnava je nična, če temelji na zmot­nem prepričanju obeh pogodbenikov, da obstaja pravno razmerje, ki ga v resnici ni, in če brez tega zmotnega prepričanja med njima ne bi bilo niti spora niti negotovosti.

(2)To velja tudi, če se zmotno prepričanje pogodbenikov nanaša na navadna dejstva.

(3)Odpoved pravici do uveljavljanja nič­nosti nima pravnega učinka in se tisto, kar je bilo dano na račun izpolnitve obveznosti iz tak­šne poravnave, lahko zahteva nazaj.

1059. člen
Ničnost določila poravnave

Določila poravnave pomenijo celoto, zato je celotna poravnava nična, če je nično posamezno določilo, razen če se iz same poravnave vidi, da je sestavljena iz neodvisnih delov.

 

Obligacijski zakonik – OZ (Uradni list RS, št. 83/01) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

 

PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

 

1060. člen
Uporaba tega zakonika

Določbe tega zakonika se ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika. (Opomba: razveljav­ljen, kolikor se za zamudne obresti iz obliga­cijskih razmerij, nastalih pred njegovo uvelja­vitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico (Uradni list RS, št. 28/06 – odločba US))

1061. člen
Prenehanje veljavnosti in uporabe drugih predpisov

(1)Z dnem uveljavitve tega zakonika nehajo veljati:

členi 106 do 122 zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78) ter Uradni list RS, št. 13/94 – ZN, 40/94 – odločba US, 82/94 – ZN, 117/2000 – odločba US in 67/2001),

6. člen zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95),

5. točka 47. člena zakona o notariatu (Urad­ni list RS, št. 13/94, 48/94, 82/94 in 41/95).

(2)Z dnem uveljavitve tega zakona se pre­neha uporabljati zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) razen določb poglavja XXVIII (členi 966 do 996), poglavja XXXI (členi 1035 do 1046), poglavja XXXII (členi 1047 do 1051), poglavja XXXIII (členi 1052 do 1060), poglavja XXXIV (členi 1061 do 1064), poglavja XXXV (členi 1065 do 1068), poglavja XXXVI (členi 1069 do 1071), poglavja XXXVII (členi 1072 do 1082), poglavja XXXVIII (členi 1083 do 1087), poglavja XXXIX (člen 1088), ki se do izdaje ustreznih predpisov še naprej smiselno uporabljajo kot republiški predpis.

(3)Ob uveljavitvi tega zakonika je poseben zakon po drugem odstavku 378. člena tega zako­nika zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95).

1062. člen
Uveljavitev tega zakonika

Ta zakonik začne veljati 1. januarja 2002.

 

 

Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacij­skega zakonika – OZ-A (Uradni list RS, št. 40/07) vsebuje naslednjo končno določbo:

3. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

 

 

 
KOLEDAR
             
             
             
 
VIDEO
ANKETA
Zakaj je zakonodajalec umestil javno obravnavo sprememb temelnjih davčnih predpisov (ZDavP, ZDoh-2 in ZDDPO-2) v čas poletnih počitnic (od 21. 7. do 11. 8.)?