Poročila državne statistike, gneča pred trgovinami in vprašanja, ki jih prejemamo na Zvezo RFR, kažejo, da je za nami še eno gospodarsko uspešno leto. Leto optimizma, bilančnih dobičkov in okrepljenih proračunskih prilivov. 
 
V takih letih nas rado zanese v razmišljanje, kako bi bilo, če bi bila odslej vsa leta vsaj tako uspešna. V takih letih gradimo gradove v oblakih, ki jih bomo odplačali z dobički prihodnjih let. A žal se pogosto izkaže, da je pričakovanje večnega razcveta nerealno, saj letom razcveta vedno sledijo leta upada. Takrat se dobički prevesijo v izgubo, mi pa se moramo namesto gradnji svetle prihodnosti posvetiti sanaciji naivnosti iz preteklosti.
 
Obstaja nekaj preprostih in že dolgo znanih pravil, kako čim bolj ublažiti učinke gospodarskih nihanj. Tradicionalisti se bodo najbrž spomnili svetopisemske zgodbe o sedmih debelih in sedmih suhih kravah, ki so se v sanjah prikazale faraonu in zaradi katerih so hudo lakoto v letih suše preprečili s pridelkom, ki so ga shranili v letih obilja. Sodobna izpeljanka tovrstnega uravnavanja je fiskalno pravilo, ki smo ga leta 2013 celo zapisali v slovensko ustavo in zakon. Z njim poskušamo na dolgi rok uravnotežiti državne prihodke in odhodke brez zadolževanja.
 
Koristno bi bilo, da v teh modrostih – pa naj bodo fiskalna ali pa svetopisemska – poiščemo tudi navdih za načrtovanje poslovnih in osebnih financ. Le tako se bomo izognili fenomenu, ki je star toliko, kot je staro človeštvo. Med drugimi ga je opisal tudi Ezop v basni o čričku in mravljah, v kateri čriček poleti, ko mravlje delajo, prepeva. In potem pride zima, ki se za črička ne konča dobro.